Tiskane izdaje
Nebraska je Amerika, ki je bogu za hrbtom. Čeprav je, geografsko vzeto, tako rekoč v centru ZDA. A to eni od zveznih držav nič ne pomaga: tam so glavna stvar krave in prašiči – in fantje, ko odraščajo, vidijo predvsem živalske riti, zato se jim zmeša, če se kje prikaže kakšno dekle. Ko odrastejo, jih najbolj zanima, v kolikšnem času, na primer, je kdo prevozil razdaljo iz Montane do Nebraske.
In če je za pot, dolgo 1200 kilometrov, potreboval več kot osem ur, je največje budalo na svetu. Tako nekako. In če kdo od domačih fantov, nalitih s pivom, posili dekle, njegova mati na vprašanje, v čem je razlika med posilstvom in spolnim deliktom, odgovori, da bo že sin vedel, ki je bil zraven.
To je Nebraska – ali tudi to je Amerika – pripoveduje Alexander Payne v zadnjem filmu (gledalci ga morda najbolj poznajo po Gospodu Schmidtu, a tudi Potomce imamo v dobrem spominu). Na prvi pogled je to pripoved o starcu, ki je malovredno propagandno sporočilo zamenjal za veselo oznanilo, da je zadel milijon dolarjev. Toda treba je vedeti, da je tudi stari Woody (Bruce Dern je lani v Cannesu prejel palmo za to vlogo), ki sicer že štirideset let živi v Montani, doma iz Nebraske.
No, vsekakor iz Hawthorna, po naše vukojebine, kjer je še vse tako, kot je bilo pred štiridesetimi leti, ko je kraj zapustil. Obrazi so se seveda postarali, a v dušah isti prah, ki se je polegel med prve naseljence pred stoletji; še danes katoličani in evangeličani ne morejo »živeti« skupaj niti na pokopališču (je rečeno).
Vendar Paynu ne gre za to, da bi razglabljal o psihosocialni fiziognomiji sodobne Amerike ali o tem, da poleg LA in NY obstajajo tudi drugačni svetovi domači, ki, to je treba priznati, zaidejo tu in tam tudi v holivudski film. Njegov road movie – potuje se od Billingsa v Montani do Lincolna v Nebraski – pripoveduje o tisti anonimni Ameriki, ki tiči v nizkih izobraženskih horizontih, v katerih je predstava o svetu enostavna in večna, ki tiči v predsodkih in imajo prebivalci, večinoma debeli in zadovoljni, doma že zdavnaj vsak svoj udomačeni, pravzaprav nagačeni, ameriški sen. Zaradi njih se lahko svet, ki je zunaj njihovega horizonta, jutri tudi neha.
Takšno anonimno Ameriko predstavlja stari Woody, ki se mu ob prejemu reklamnega trika, da je postal milijonar, življenje postavi pokonci. To, da hoče na vsak način doseči Lincoln, magari peš, da hoče do svojega milijona, čeprav je utvara počasi jasna tudi njemu, pomeni, da je ta lažni papir v njem prebudil globoko vznemirjenje.
Morda pa njegovo povprečno življenje vendarle ni izgubljeno? Morda pa Nebraska le ni poslednja resnica sveta? Morda so krave in prašiči, ki se pasejo ob cestah, samo silhuete nekega prejšnjega življenja?
Na tej trmasti zazrtosti v spremembo, ki ne bo spremenila ničesar, je Payne zasnoval svojo mehko cestno balado, elegijo o človeku, ki ni mogel izživeti svoje človečnosti, svojo monokromno izpoved (kamera lovi samo neskončne odtenke sive) o tem, da je ameriški sen sicer velik, a tudi Nebraska v srcu ni majhna.
