Tiskane izdaje
Danska kinematografija je zadnja desetletja med najmočnejšimi v Evropi; ne po pridelavi dobička, ampak po produkciji dostojnih izdelkov za zahtevnejše gledalce. Dejstvo, da pripada tej kinematografiji tudi Lars von Trier, ni olajševalna okoliščina.
Za Thomasom Vinterbergom, glavnim eksponentom zdaj že upehanega koncepta Dogma, prihaja Tobias Lindholm (1977), poklicni scenarist, ki ima na vesti sodelovanje z Vinterbergom (na primer pri filmu Lov, ki smo ga radi gledali tudi pri nas), njegov rejting pa je najbolj dvignilo sodelovanje pri teveseriji Oblast, za katero je napisal nekaj epizod; na TV Slovenija smo jo z veseljem spremljali do konca aprila.
Vsaj trije igralci iz te naturalistične politične nadaljevanke so, kot kaže kar precej neposredno, prestopili k filmu Ugrabitev; med njimi Pilou Asbæk in Søren Malling, ki v filmu igrata glavni vlogi. Scenarij je seveda Lindholmov, kot režiser pa se je preizkusil prvič. Oboje je opravil uspešno.
V izjavah propagira zavezanost dejstvom (»Na prvem mestu je resničnost. [...] Vedno si vzamem več časa za raziskovanje kot za pisanje scenarija. Vedno poskušam najti zgodbo, ki je boljša od česarkoli, kar bi si lahko izmislil sam.«).
In res, dejstvo je, da so somalski pirati v letih 2007/2008 v Indijskem oceanu ugrabili dve danski tovorni ladji, da so pogajanja trajala nekaj mučnih mesecev in da so bili živi akterji tega dogodka afriški ugrabitelji, mornarji, ki so jih imeli za talce, vodstvo ladjarske družbe in svojci mornarjev.
Film se – ravno toliko, kot je za osnovni potek naracije potrebno, brez dodatnega zgodbarjenja in zlasti psihološkega manipuliranja – posveča vsem štirim kategorijam z res natančno odmerjeno redukcijo na bistveno.
Zato je vtis skoraj dokumentaren. O svojcih ne izvemo nič drugega kot to, da so pač prizadeti. O ugrabljenih mornarjih, predstavlja jih kuhar (Pilou Asbæk), izvemo predvsem to, da za podjetje v Københavnu niso prva skrb.
Kajti menedžmentu, trd pogajalec je direktor (Søren Malling), je najpomembnejša stvar, kako izpogajati čim manjše plačilo ugrabiteljem. Ti so, vsaj tisti operativci, ki so na ladji, v približno enakem socialnem položaju kot mornarji. Njihovo »razredno« enakost lepo prikaže otroško veselje, ko skupaj ujamejo veliko ribo.
Tako se gledalcu, ki hoče misliti, skozi dokumentarično-faktično naracijo predstavlja globalni svet kot zapleten organizem, v katerem so pirati pač pirati in torej nesprejemljivo dejstvo (o ozadju tega somalskega »pojava« film eksplicitno ne govori). Napadeni ladjar je formalno seveda žrtev, toda spoznanje, da je vse – in torej tudi somalska situacija, ki je pripeljala do piratstva – podrejeno dominantni logiki finančnega kapitala, je neizpodbitno.
Firma, ki operira z milijardnim kapitalom, gradi svojo pogajalsko taktiko na drobižu. Na koncu je ladijski kuhar duševna razvalina, direktor pa se odpelje novim poslom naproti. Pomen Lindholmovega filma je tudi v tem, da takšna razlaga ni nujna, pogojena je z informiranostjo in razredno ozaveščenostjo gledalca. Film je prav toliko prikrito sporočilen, kot je odkrito dramatičen.
