Tiskane izdaje
Maribor – Le leto dni po prvi javni projekciji bratov Lumière v Parizu so lahko »živeče fotografije v življenjski velikosti« videli tudi Mariborčani. Dogodek se je zgodil oktobra 1896 v tedanji pivnici Götz, današnji dvorani Union. Po 120 letih kinematografije v Mariboru so razmere na tem področju v mestu vse prej kot rožnate.
Ob tej priložnosti je Nina Lončar v Univerzitetni knjižnici Maribor UKM pripravila obsežno razstavo, ki celovito predstavlja razvojni lok mariborske kinematografije vse do današnjega letargičnega stanja.
Po začetnih gostovanjih, ki so imela pogosto sejemski značaj, je Maribor leta 1908 dobil prvi stalni kinematograf z imenom Grand Elektro Bioskop v vrtni dvorani takratnega hotela Stadt Wien. Predstave so predvajali pod umetniškim in tehničnim vodstvom arhitekta Aloisa Tscherneta, pri delu pa mu je pomagala Lina Guštin, ki je sčasoma prevzela kinematograf in ga preimenovala v Marburger Bioskop.
V času Avstro-Ogrske se je odprl še kinematograf Stadt-Kino-Theater, ki je deloval v stavbi današnjega gledališča, za nekakšno zlato obdobje pa veljajo dvajseta in trideseta leta preteklega stoletja, ko je Guštinova ob Mariborskem bioskopu in Mestnem kinu v Viteški dvorani mariborskega gradu odprla novi moderni kinematograf Grajski kino. Na Studencih so odprli dvorano Diana, leta 1935 je sledilo slavnostno odprtje Grajskega kina (pozneje kino Udarnik), ki je z restavracijo, nočnim barom in kegljiščem veljal za zelo imenitno pridobitev, tri leta zatem pa še kino Esplanade (kasneje kino Partizan) ter kinematograf na Pobrežju.
Ob nemški zasedbi so bili tedanji slovenski lastniki razlaščeni in izseljeni v Srbijo, po vojni pa je vse kinematografe prevzelo Mestno kinopodjetje. Zanimanje za film je bilo v tistem času izjemno, zato so odprli še kino Union, ki je bil s 600 sedeži med največjimi v državi, nato pa še kino Gledališče. V 80. letih se je obisk zaradi uvedbe televizijskih kabelsko-satelitskih programov začel zmanjševati, ko se je razmahnilo še spletno piratstvo, pa so začeli dvorane drugo za drugo zapirati.
»Težko doumljivo«
Po osamosvojitvi so poskušali zanimanje obuditi s kinematografi na prostem, vendar so projekcije v atriju mariborskega gradu in na vrtu kluba Manhattan v Ljudskem vrtu kmalu ugasnile. Zadnji omembe vreden poskus, da bi v starem mestnem središču le ostala vsaj ena dvorana, je bilo ponovno odprtje kina Udarnik leta 1996. Tam je začela gostovati Slovenska kinoteka, vendar brez pravega odmeva med občinstvom. Nov zagon je dal objektu šele neprofitni kulturni Zavod Udarnik, ki je leta 2010 začel ponujati kakovostno filmsko umetnost. Spet ne za dolgo, zaradi pomanjkanja denarja je dvorana lani jeseni zaprla svoja vrata, Zavod Udarnik pa je postal mobilni Udarnik, ki občasno prireja filmske projekcije, trenutno se nekaj filmov domače produkcije vrti na improviziranem prizorišču na Piramidi.
Edina možnost za ogled nekomercialnega filma v Mariboru tako postaja Kolosej. Že pred leti je tam s svojim programom začel gostovati ljubljanski filmski festival Liffe, potem ko je multipleks prevzela družba Projektor, pa so napovedali, da bo vsaj petina njihovega repertoarja namenjena art filmom. Po besedah predstavnika Projektorja Stipeta Jeriča Kolosej Maribor ne sodi več pod okrilje drugih Kolosejev v Sloveniji. Letos so zaprosili za članstvo v slovenski art kino mreži in se nameravajo po novem uveljaviti kot mestni kino.
»Da Maribor kot drugo največje mesto še vedno nima art kinematografa ali, če hočete, mestnega kina, je težko doumljivo. Ampak to je žal edina in za mnoge boleča resnica, na katero so vplivali različni dejavniki, čeprav v mnogih primerih nenačrtno in, da bi bil absurd še večji, velikokrat v želji po rešitvi problema. Kadar je situacija absurdna, jo je treba v tem smislu tudi reševati. Pozabiti na lastno mesijanstvo, da si edini poklican za rešitev. Naj o njej odloča javnost, naj pove, kaj si želi in v kakšni obliki. Mesto oziroma država pa naj do tedaj poskrbita za primerno infrastrukturo, ki je že v obstoječem fondu na razpolago,« o razmerah na področju kinematografov pravi režiser Bojan Labović.
