Od srajc s kravatami do sofisticiranih kombinezonov

Naključno ali ne sta zadnji dve leti sinhrono, a vsak zase, nastajala dokumentarca, v središču­ katerih se izmenjavata fenomen smučarskih poletov in zgodovina Planice. Prvi, Leteti!, je nastal v produkciji­ TV Slovenija ter po scenariju­ in v režiji Amirja Muratovića. Drugega, Nova Planica, se je lotila­ producentska hiša Sever & ­Sever, scenarij zanj pa sta spisala­ Jani Sever in Blaž Završnik, ki ga je tudi režiral.

V tednu, ki mu bo medijsko dominiral zaključek svetovnega pokala v smučarskih skokih, bo nacionalna televizija premierno in demokratično prikazala oba. »Zunanjega« danes zvečer (TVS 1 ob 21. uri), »svojega« pa jutri, v sredinem terminu Filma tedna (TVS 1 ob 20. uri).

Planica je za nacionalno televizijo gotovo največji športni dogodek leta. V kakovosti neposrednih prenosov tekmovanj v smučarskih skokih in poletih sodi v svetovni vrh, zato ni nič čudnega, da v zadnjem času skrbi tudi za prenose tega športa med olimpijskimi igrami. Kot zanimivost velja omeniti, da je nacionalka kot prva na svetu ob Bloudkovi letalnici dobila celo svoj tako imenovani radiotelevizijski stolp. Pa čeprav sploh ni bil zgrajen zanjo, ampak za Josipa Broza - Tita, ki je leta 1960 prvič prisostvoval planiškemu prazniku. Ironija je, da se Tito nanj takrat menda sploh ni povzpel, inovativni televizijci pa so ugotovili, da je nadvse primeren za pogled kamere in predvsem za možnost v enem posnetku spremljati skakalca ves čas skoka. Leto 1960 je hkrati tudi leto prvega neposrednega prenosa planiških tekem.

Zgodba o uspehu

Dokumentarec Nova Planica je, kot rečemo, komercialen projekt. Nastal je zunaj sistemske podpore avdiovizualnemu področju in je bil sprva mišljen kot dokument ob gradnji novega planiškega nordijskega centra, potem pa je razširil svoje ambicije. Podprlo ga je predvsem podjetje Kolektor, sicer izvajalec gradnje osrednje stavbe nor­dijskega centra, danes pa je tudi del promocijskega gradiva samega centra.

Film, ki je grajen na principu govorečih glav, že na začetku ponudi nepričakovanega sogovornika, znanega gledališkega, televizijskega in filmskega igralca Demetra Bitenca. Ne brez razloga. Danes skoraj 94-letni gospod je sin prvega upravnika smučarskega doma S. K. Ilirije v Planici, kjer je vrsto let preživljal počitnice. Dom je bil za tisti čas precej monden, z bazenom in teniškim igriščem ter petičnimi gosti. Tako je bil Bitenc že kot najstnik med drugim priča prvemu svetovnemu rekordu v Planici marca 1934, prvemu skoku prek sto metrov brez podrsa z rokami (1936), pa tudi začetku rivalstva med Norvežani in Planico – znano je, da norveški skakalci od leta 1935 do obdobja po drugi svetovni vojni v Planici, ker ji niso hoteli dati ustrezne teže, niso tekmovali. Ta prestižni boj je sicer zaznamoval tudi povojno obdobje do danes, a jo hkrati spremlja tudi zavezništvo pri popularizaciji tega športa. Bitenc je tako eden redkih zunanjih sopotnikov tako rekoč celotne zgodovine Planice.

Dokumentarec se poleg osvetlitve posameznih postaj v zgodovini Planice in uspehov skakalcev od začetka 20. stoletja do danes osredotoča predvsem na zgodbo o gradnji novega nordijskega centra, ki ga, kot pravi eden od sogovornikov, ne bi bilo, če se leta 2001 ne bi sesulo hrbtišče Bloudkove velikanke. Med drugim film v opombi pod črto pokaže, da je bila zgodba o propadu Planice tipično tranzicijska zgodba, z veliko vpletenimi pa nobenim odgovornim, z nasprotujočimi si interesi, ki so dolgo preprečevali celostno rešitev. A obenem se ta zgodba le ni povsem tipično končala, ampak postala zgodba o uspehu.

Bilo je kot po žuru

»Bilo je kot po žuru, vse je bilo razmetano,« pravi v dokumentarcu Luka Javornik, skupaj z Ano Kučan avtor nove planiške krajinske arhitekture. In to razsutje je tudi omogočilo, da se Planice, kot v dolgih desetletjih pred tem, ni reševalo več parcialno, ampak z mislijo na prihodnost. V dokumentarcu o njej razmišljajo še Matej Blenkuš, avtor arhitekture skakalnice, ter Marko Smrekar in Aleš Vodopivec, avtorja arhitekture objektov v nordijskem centru, pa seveda oče in sin, Janez in Sebastjan Gorišek, konstruktorja letalnice, ki sta kot sodelujoča nekakšna vez med filmoma.

Nova Planica je v nekem smislu bolj kot ne promocijski film, ki ne skriva vznesenosti ob predstavitvi planiškega mita. Poleg spotovskih posnetkov nove podobe Planice to vznesenost izdatno podpira tudi glasbena podlaga, ki sega od vesternovskega zamaha (Terry Devine-King), epske nove klasike (Philip Guyler), sakralne vznesenosti (Paul Mottram) do nostalgičnih boogiejevskih ritmov – vse to prispeva k filmskemu vzdušju, ki gradi na promociji Planice kot nacionalnega ponosa. Predvsem pa je to dinamična vizualizacija glavnih mejnikov planiških osmih desetletij, vse do novega nordijskega središča, ki mu trenutno ni para na svetu.

Muratovićev dokumentarec Leteti! ima druge, kompleksnejše ambicije – govori tako o fenomenu letenja, o lovu za rekordom, o tehničnem razvoju opreme, vezi, smuči in čevljev, in seveda samih skakalnic in letalnic. Predstavi sodobne treninge skakalcev, primerja rivalske letalnice na Kulmu, v Vikersundu in Planici (vsem trem je zarisal profil Janez Gorišek), njihove prednosti in slabosti, se loti pomembnosti in značilnosti vetra in gostote zraka za same polete, ne pozabi na organizatorje tekmovanj in seveda trenerje, pa tudi ne na ratrakiste in teptače hrbtišča, doskočišča in izteka.

Prikaže prizadevanja združenja prirediteljev tekem v poletih, ki se skupaj spopadajo s FIS za nova pravila in dovoljene daljave. Tudi zato morda ni presenetljivo, da se razen redkih arhivskih posnetkov (ti za Planico sežejo v leto 1922) oba dokumentarca tako rekoč skoraj v ničemer ne podvajata, razen pri nekaterih sogovornikih, kar je seveda logično, saj je večina med njimi del skakalnega športa ne glede na državne meje. Imata pa filma skupen neki simpatičen arhivski detajl: skakalca s srajco in kravato! Le kaj bi o tej elegantni opravi dejali današnji nadzorniki, ki dovoljene velikosti vse bolj sofisticiranih kombinezonov merijo do milimetra natančno ...

Ena sama velika družina

Leteti!, ki ga tako kot Novo Planico poganjajo govoreče glave, je gost in gostobeseden dokumentarec, s hitro montažo, ki v fluidno celoto spretno stke različne »sestavne dele« fenomena smučarskih ­poletov. Ni nepomembno, da so smučarski skoki in poleti izrazito nišni šport, za katerim ne stoji industrija, kot denimo za alpskim smučanjem ali tekom na smučeh. Oprema je tako rekoč butična. Poleg tega tekme pripravlja deset držav na svetu, sodeluje jih dvajset. Muratović tako pokaže tudi na svojevrsten družinski fenomen, značilen za ta šport. Čedalje tesnejše sodelovanje med prireditelji, ki se sicer borijo za prestižno lovoriko rekorda, dejansko spominja na veliko družino, ki si prizadeva za isti cilj – a za razvoj tega športa so bile in so dejansko pomembne tudi čisto prave družine. Še več, v vsem skupaj gre tudi za erotičen odnos do tega športa.

Janez Gorišek tako planiško letalnico primerja celo z žensko, njen vrat z zaletiščem, njene noge s hrbtiščem in doskočiščem. To je ženska z najdaljšimi nogami, pravi hudomušno. In čeprav si vsak prireditelj želi svetovni rekord, je morda presenetljivo, kako predvsem slovenski sogovorniki navijajo za razmere, ki čim več letalcem omogočajo skočiti čim dlje. In takšne razmere ponuja le Planica.

Poleteti tristo metrov je vsekakor prihodnost, o kateri Janez Gorišek upa, da jo bo, seveda ob podaljšanju planiške velikanke, doživel. Čeprav je prepričan, da z rekordi ne gre hiteti, meni, da je prišel čas, da ga »vrnemo Planici«. Oba dokumentarca, ki prvič prikažeta javnosti nekatere arhivske posnetke, arhivskemu gradivu pa dodata pošteno dozo aktualnih, sta namenjena vsem navdušencem nad smučarskimi skoki in Planico. Pa tudi tistim, ki skušajo to navdušenje, še zlasti pa trenutno evforijo, razumeti.