Tiskane izdaje
V nedeljo je zaradi odpovedi pljuč, potem ko so ga nekaj čas držali v umetni komi, umrl eden največjih mojstrov in kritičnih premišljevalcev evropske kinematografije, poljski režiser Andrzej Wajda.
Letos marca je dopolnil visoki jubilej, devetdeset let, a ga to ni odvrnilo od snemanja. V začetku septembra so namreč na mednarodnem festivalu v Torontu premierno prikazali njegov zadnji film Powidoki (Podobe zatem). Režiser, ki je za seboj pustil opus številnih pri občinstvu in kritikih priznanih filmov o viharni poljski zgodovini, grozotah druge svetovne vojne, stalinistični Poljski in poznejših delavskih prizadevanjih za demokratizacijo družbe, se je tudi v svojem poslednjem filmu posvetil zgodbi iz polpretekle zgodovine svoje domovine. V njeno ospredje je postavil avantgardističnega slikarja, ilustratorja, oblikovalca tekstila in pohištva, umetnostnega teoretika in arhitekta Władysława Strzemińskega (1893−1952), prijatelja Kazimirja Maleviča in Marca Chagalla, ki je padel v nemilost komunističnega režima.
Režiser je ob premieri dejal, da je želel s filmom opozoriti na posledice, ki jih ima vmešavanje države v umetnost. Univerzalno zgodbo o uničenju posameznika, ki se znajde v primežu totalitarnega sistema, pa so nekateri kritiki že označili za Wajdovo politično izjavo v času aktualne konservativne poljske vlade, že večkrat obtožene vmešavanja v medije in umetnost. Film bo v redno distribucijo prišel predvidoma januarja prihodnje leto, Poljaki pa so ga že nominirali za najboljši film v kategoriji tujejezičnega filma. Režiser je bil za to kategorijo doslej nominiran že štirikrat, leta 2000 pa je prejel tudi oskarja za življenjsko delo.
Wajda je bil rojen 6. marca 1926 v severovzhodnem poljskem kraju Suwalki učiteljici na ukrajinski šoli in poljskemu častniku, ki so ga Sovjeti skupaj z okoli 15.000 poljskimi častniki, rezervisti, policisti in intelektualci zajeli in spomladi 1940 na Stalinov ukaz ubili v Katinskem gozdu, pokol pa ob njegovem razkritju pripisali Nemcem. Ta zločin je Wajda, ki je bil med drugo svetovno vojno član poljskega odporniškega gibanja, postavil v ospredje svojega odmevnega, tudi za oskarja nominiranega filma Katin (2007). Film je označil za svoj najbolj intimni in osebni film, pri tem pa pripomnil, da ene najbolj tragičnih in bolečih zgodb poljske zgodovine ne bi mogel posneti pred kolapsom komunistične oblasti, saj je Moskva zavračala kakršnokoli priznanje sovjetske odgovornosti za pokol, ki je bil dolga desetletja popoln tabu. »Nikoli si nisem mislil, da bom dočakal trenutek, ko bo Poljska postala svobodna dežela,« je dejal v intervjuju ob premieri Katina. »Prepričan sem bil, da bom umrl v tem sistemu. Bilo je presenetljivo in izjemno, da sem doživel svobodo.« Film je leta 2008 prejel tudi nagrado občinstva za najboljši film Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala.
Sprva je Wajda med letoma 1946 in 1949 študiral slikarstvo v Krakovu, še zlasti impresionizem in postimpresionizem, nato pa filmsko režijo na znameniti filmski šoli v Lodžu, kjer se je šolal tudi Roman Polanski, pozneje pa Krzysztof Kieślowski.
Celovečerni prvenec Generacije, film o odraščajočih mladih v času nacistične okupacije Poljske, je posnel leta 1955 in velja za debi poljske filmske šole, ki raziskuje heroizem in romantiko. Skupaj s filmoma Kanal (1957), zgodbo o varšavski vstaji leta 1944, ki mu je prinesla posebno nagrado canske žirije, ter Pepel in diamanti (1958), je zaokrožil trilogijo o Poljski med drugo svetovno vojno in se uspel kljub pritiskom oblasti vzpostaviti kot avtonomen umetnik, ki je v filmih tematizirati tudi uradno sicer neobstoječo državljansko vojno med dvema protinacističnima gibanjema na Poljskem, poljskimi komunisti in partizani.
Canska nagrada je bila, kot je dejal pred leti, zanj začetek vsega. Pozneje, leta 1977, so v Cannesu prikazali njegovo kritiko komunistične Poljske Marmorni človek, s katero je precej dvignil obrvi poljskim cenzorjem, tri leta zatem pa tudi film Železni človek, ki se je osredotočil na začetek delavskega gibanja Solidarnost. Režim je takrat gibanje zatrl, film pa je Wajdi prinesel zlato palmo. »Zavedal sem se, da to ni bila nagrada le zame. To je bila nagrada za Solidarnost,« je dejal leta pozneje. K Solidarnosti in Lechu Wałęsi se je vrnil leta 2012, ko je o voditelju gibanja, borcu za človekove pravice, poljskem predsednik in Nobelovem nagrajencu za mir posnel biografski film Lech Wałęsa, človek upanja.
Film Železni človek je bil na Poljskem prepovedan. Prikazovali so ga samo na zasebnih projekcijah in v cerkvah. Zlata palma pa je režiserja, ki se nikoli ni vključil v partijo, njegovi uspehi v tujini pa so ga varovali pred represijo, leta 1981 rešila težav z oblastmi, a filme je moral začeti snemati zunaj Poljske, večino v Franciji. »Moji poljski filmi so bili vedno podobe usode, v kateri sem tudi sam sodeloval,« je izjavil pozneje.
Na prvih poljskih volitvah po padcu režima je bil izvoljen v senat, v katerem je deloval dve leti. Leta 1990 je posnel film Korczak, za katerega je scenarij napisala Agnieszka Holland. Gre za zgodbo o usodi otroškega pisatelja in pedagoga, poljskega juda Janusza Korczaka, ki je poskušal med drugo svetovno vojno skrbeti za več kot dvesto judovskih sirot. Skupaj z njimi je bil umorjen v Treblinki. Za tem je posnel film Sveti teden o poljskem odnosu do upora v varšavskem getu − a oba filma sta bila deležna relativno malo pozornosti. Leta 1998 se je lotil ekranizacije poljske epske pesnitve iz 19. stoletja, Gospoda Tadeja Adama Mickiewicza, ter po nekaj televizijskih in dokumentarnih projektih leta 2007 filma Katin, ki je na Poljskem pomenil pravo katarzo, saj je z njo prekinil molk o tragediji, ki je prizadela na tisoče poljskih družin.
Za igralca Daniela Olbrychskega, ki je igral v trinajstih Wajdovih filmih, vključno z Obljubljeno deželo (1975), filmu o izgubljenih idealih v pehanju za materialnim bogastvom, Wajda »ni bil le velik umetnik, ampak tudi resnična avtoriteta«. Predsednik združenja poljskih filmskih ustvarjalcev, režiser Jacek Bromski, je Wajdo označil za »našega mentorja, našega učitelja in nedosegljiv vzor«, ob podelitvi oskarja za življenjsko delo pa so o Wajdi zapisali, da gre za ustvarjalca, čigar »filmi so dali občinstvu po vsem svetu umetniški pogled na zgodovino, demokracijo in svobodo« in za osebnost, ki je zaradi svojega delovanja postala »simbol poguma in upanja za milijone ljudi v povojni Evropi«. Nagrado za življenjsko delo sta mu podelila tudi beneški in berlinski filmski festival. Po režiserju, ki je posnel več kot štirideset filmov ter bil priznan tudi kot gledališki ustvarjalec, pa je bila poimenovana tudi nagrada za mir, ki je bila namenjena režiserjem Srednje in Vzhodne Evrope za filmsko ustvarjalnost in angažma v razvoju demokracije.
