Tiskane izdaje
Letošnja podelitev oskarjev se je razpletla nekoliko presenetljivo. Iñárritujev Birdman je pobral štiri pozlačene kipce (za film, režijo, fotografijo in izvirni scenarij), medtem ko se je moral resnični favorit Fantovska leta zadovoljiti z nagrado za najboljšo stranko vlogo (Patricia Arquette).
Superheroj...
Birdman ni film, ki bi navduševal številno občinstvo, so si pa strokovnjaki edini, da je izviren in odlično posnet. Govori o nekdanjem hollywoodskem zvezdniku – superheroju, ki poskuša s postavitvijo predstave na Broadwayu ponovno uveljaviti sebe kot umetnika ter najti smisel sebe, svoje kariere in umetnosti same. Film je resna psihološka študija ega, lastne identitete, slave, dosežkov ..., zavita v satirično, grenko komedijo, naslovljeno na celotno filmsko industrijo – od igralcev do kritikov. Iñárritu nas skozi igro resničnosti in domišljije, dialogov in introspekcije vodi skozi celotni spekter čustev. Ker so člani Ameriške akademije za film ljudje, ki se ukvarjajo s filmom in ker je med njimi največ igralcev, je jasno, da jim je ta film všeč. Iz tega razloga člani Akademije nasploh radi nagradijo filme, ki se ukvarjajo s filmsko oz. zabavno industrijo.
Kdo je Iñárritu?
Alejandro Gonzales Iñárritu (51) je režiser, ki ga ne zanima linearna filmska zgodba, temveč z nelinearno pripovedjo pogosto preseneča gledalce. Svoje like oblikuje s sugestivnim kadriranjem. Je prvi mehiški režiser, ki je bil nominiran za oskarja (ob nominaciji za režijo Babilona je bil isto leto nominiran tudi kot producent za najboljši film), za režijo je bil nagrajen v Cannesu. Posnel je samo pet celovečernih igranih filmov. Dva v španskem jeziku Pasja ljubezen (2000) in Biutiful (2010) sta bila nominirana za tujejezičnega oskarja. Od treh filmov v angleščini, 21 gramov (2003), Babilon (2006) in Birdman (2014) samo 21 gramov ni bil nominiran za oskarja niti za režijo niti za film, dobil pa je dve igralski nominaciji.
Birdman drugače kot prejšnji štirje Iñárritujevi filmi težje pritegne širše občinstvo, ker gre za čisto stilsko igro, ki se nanaša na filmsko in gledališko strokovno okolje. To je prvi film po letu 1980, ki je dobil oskarja, ne da bi bil nominiran za montažo. Zanimivo je, da je šel oskar za režijo drugo leto zapored mehiškemu režiserju. Lani ga je dobil Alfonso Cuaran za Gravitacijo.
Vsak od osmih filmov, letos nominiranih za oskarja za najboljši film, je dobil vsaj enega oskarja. Največje presenečenje sta popolni poraz Fantovskih let ter zmaga animiranega filma Big Hero 6, ki v dosedanji sezoni nagrad ni dobil nobene. Grand Budapest hotel Wesa Andersona ima štiri oskarje, a v manj pomembnih tehničnih kategorijah.
Da je oskarja za glavno moško vlogo dobil Eddie Redmayne, ki igra Stephena Hawkinga v filmu Teorija vsega, niti ni presenetljivo, ni pa mogoče reči, da si ga je najbolj zaslužil. Redmayne (33) je najmlajši med peterico, ki se je potegovala za nagrado. Končal je študij zgodovine na Cambridgeu, nato pa se je posvetil igri v gledališču in filmu.Saj je odlično upodobil Hawkinga v romantiziranem prikazu življenja s prvo ženo Jane, a gledalcu ni v spominu ostal noben zares poseben in zahteven prizor.
Nesporno pa si je oskarja za glavno vlogo zaslužila Julianne Moore (54), ki je bila že petič nominirana za to nagrado. Oskarja je dobila za vlogo profesorice z Alzheimerjevo boleznijo v filmu Še vedno Alice. Film je nastala po romanu Lise Genove iz leta 2007 z enakim naslovom. Igralka je tudi uspešna avtorica knjig za otroke. Konkurenca v tej kategoriji ni bila prav ostra, čeprav sta se dobro odrezali tudi Marion Cotillard in Reese Witherspoon..
Dvanajst let z likom
Za Patricio Arquette, ki je dobila oskarja za stransko vlogo mame v filmu Fantovska leta, je bila to prva nominacija. Kar dvanajst let, kolikor so snemali film, je živela z likom in da v tem času ni izgubila posebnosti lika, je zahtevno že samo po sebi. V spominu bo ostala po prizoru, ko njen sin odhaja na fakulteto in ona dojame, da je ostala sama, pred tem pa se ji je življenje vrtelo okrog vzgoje. Kipec je v zahvalnem govoru posvetila »vsem ženskam, ki so rodile, in vsem ameriškim davkoplačevalcem«. »Čas je za enakost plač med spoloma,« je dodala.
Najboljši igralec v stranski vlogi je J. K. Simmons v filmu Ritem norosti. Ni jasno, zakaj so ga uvrstili v to kategorijo, res pa je tako vsaj zanesljivo prišel do oskarja. Jonathan Kimble Simmons (60), najbolj znan po NBC-jevi seriji Zakon in red, je predvsem televizijski igralec. V Ritmu norosti je kot profesor na glasbeni akademiji zdaj brezčutni norec, zdaj nerazumljeni emotivec. To je ena najboljših Simmonsovih iger doslej, če ne najboljša, zato nagrada ni presenetila nikogar. V zahvalnem govoru je dejal: »Če še imate enega ali dva starša na svetu, pokličite ju! Ne pišite sms-ov, pokličite!«
V kategoriji najboljšega izvirnega scenarija ni bil skoraj nihče presenečen, da ga je dobil Birdman, medtem ko se je Graham Moore vrnil domov z oskarjem za najboljši prirejeni scenarij za film Igra imitacije. Moore je s svojim zahvalnim govorom šokiral občinstvo v dvorani Dolby teatra in pred malimi zasloni. »Ko sem bil star 16 let, sem poskusil narediti samomor, ker sem se počutil drugačnega, čudnega in sem imel občutek, da nikamor ne spadam. Zdaj pa stojim tu. Ta trenutek bi želel posvetiti vsakemu fantu, ki se počuti, kot sem se takrat sam – če misliš, da si čuden, da nikamor ne spadaš, vedi, da spadaš! Ostani čuden, ostani drugačen, nekega dne, ko bo prišel tvoj trenutek in ko boš stal tu, kjer stojim jaz, prosim, prenesi to sporočilo naprej!«
Ida, seveda
V kategoriji tujejezičnega oskarja je favoritko Ido poljskega avtorja Pawla Pawlikowskega še najbolj ogrožal ruski film Leviatan Andreja Zvjaginceva. Oba sta v svojih domovinah sprožila tudi nasprotovanja. Ida se ukvarja s poljsko preteklostjo, Leviatan pa z rusko sedanjostjo. Pawel Pawlikowski je dejal: »Film je nastal iz potrebe po miru, odmaknjenosti in tišini, pa me poglejte zdaj, v središču svetovne pozornosti. Življenje je res polno presenečenj.«
Nagrado za najboljši dokumentarec je po pričakovanju dobil Citizenfour režiserke Lore Poitras o Edwardu Snowdnu. »Razkritja Edwarda Snowdna niso osvetlila samo grožnje naši zasebnosti, ampak demokraciji nasploh,« je dejala avtorica Laura Poitras. Zahvalila se je Snowdnu in novinarjem, ki razkrivajo resnico. »Kadar najpomembnejše odločitve, ki zadevajo vse nas, sprejemajo naskrivaj, nimamo možnosti nadzirati oblastnike.«
