Tiskane izdaje
Za prvenec v ZDA rojenega izraelskega scenarista in režiserja Asapha Polonskega pravijo, da je komedija, organizatorji ljubljanskega festivala so ga napovedovali kot »zadetkarsko komedijo iz Izraela« – vsaj delno to vsekakor drži, a Teden in en dan pripoveduje univerzalno zgodbo.
Gre za ganljivo, pretresljivo, mučno zgodbo, v katero nikakor ni lahko vpisati tudi precejšnje doze humornosti. Režiserju je to uspelo z lahkoto. Polonsky postavi kamero v dom zakoncev v srednjih letih Vicky in Eyala Spivak, ki v skladu z judovskimi pravili končujeta tako imenovano šivo, sedemdnevje, tradicionalno sedemdnevno drugo obdobje žalovanja po umrlem edincu, ki ga je v hospicu vzel rak.
Sedem dni žalovanja ima natančno predpisane običaje; v tem času se ne počne ničesar, kar bi človeka veselilo oziroma mu dajalo užitek, ampak se premišlja o umrlem – in morda o prihodnosti. Osnovnošolska učiteljica Vicky izbere svoj način žalovanja in se odloči, da se bo po tej fazi takoj vrnila v šolo in se predala delu, a tam jo v razredu pričaka nadomestni učitelj. Nekakšno novo normalnost poskuša vzdrževati tudi s tekom in obiskom pri zobozdravniku.
Eyal pa ima v mislih očitno nekaj drugega kot Vicky: v službo sporoči, da se še ne bo čisto zares vrnil, in gre v hospic, kjer naj bi odkrili, kam se je založila pokojnikova odeja. Namesto nje dobi vrečko s sinovo neporabljeno medicinsko marihuano – »To je najina dediščina,« ve povedati ženi –, ki se je sprva popolnoma neuspešno loti doma, potem pa za pomoč pri zvijanju džojntov pokliče precej bolj veščega sosedovega sina Zoolerja, dostavljavca sušija, sicer pa strastnega igralca namišljene kitare.
S sosedoma, njegovima staršema, so se pota Vicky in Eyala med sinovo boleznijo pravzaprav razšla zaradi občutka, da ju nista dovolj podpirala, tako da ju tudi, ko prineseta zadnji dan žalovanja ritualno skledo solate, Eyal tako rekoč skrajno nevljudno, grobo odslovi, za njuno solato pa pripomni, da ne mara kumaric. Vdor komičnega v napeto, žalostno situacijo, ki ga Polonsky uporabi še večkrat in se pri tem uspešno izogiba pretirani patetičnosti.
Eyala zato postavi v vlogo človeka, ki mu je postalo marsikaj odveč, še posebej običajni vljudnostni vzorci, zato je pripravljen najprej kričati skozi okno, naj se soseda lotevata spolnosti tiše, potem, ko to ne zaleže, gre potrkat na vrata in razložit sosedi, da je njuno onegavljenje preglasno. Svoje stališče podkrepi s klofuto in si s tem prisluži kasnejši obisk razburjenega soseda, pripravljenega na pretep.
Eyal torej postane nekakšen upornik, vendar si prej, ko je bil sin še živ, marsičesa iz spodobnosti enostavno ni upal privoščiti, po sinovi smrti pa so ovire padle in je bolj avtentičen, kot je bil kadar koli prej. Nemara sta ravno marihuana in mladi sosed tudi edino, za kar se zdi, da je bilo povezano s pokojnim in se ju zato tako vročično oklepa. Polonsky se Vicky pravzaprav ne posveča posebej, raje sledi Eyalu, ki ga pot zanese tudi na pokopališče, kjer bi moral urediti, da bosta z ženo imela grob ob sinu, a to seveda pozabi narediti pravočasno. Tam se zato zgodi še ena komedična, a hkrati poetična zadeva, ko se udeleži pogreba in se na kratko pogovori z očetom dekleta, ki so ga pokopali ob njegovem sinu.
S smrtjo oziroma različnimi plastmi žalovanja se Eyal spopada tako, da poskuša komunicirati s svetom kar se da trezno, posebno humornost pa njegovi tragikomični zgodbi scenarist in režiser priskrbi s posameznimi drastičnimi prizori, ki na koncu dajo misliti, da je kljub vsemu življenje brez pokojnega vseeno mogoče.
