Pijani jazbec kot ogledalo alkoholizma

Gostja rubrike Ljubljanapolis je tokrat režiserka Špela Čadež, ki je pri ustvarjanju animiranega filma sledila osebni izkušnji.

tor, 04.04.2017, 12:00

Postaja tako rekoč prvakinja animiranega filma pri nas. Njeni filmi pobirajo nagrade kot za stavo. Pred dobrim tednom, recimo, je na nizozemskem festivalu v Utrechtu za kratki animirani film Nočna ptica prejela nagrado za najboljši narativni film v mednarodni konkurenci.

To je sedma nagrada za Nočno ptico, film, ki je bil predvajan že na več kot tridesetih filmskih festivalih (Ottawa, Sundance, Clermont-Ferrand, Leipzig ...). Tokrat je žirija v utemeljitvi zapisala, da je njegova »zgodba zelo zanimiva, glavni lik pa neverjetno živ«.

Od kod navdih o pijanem jazbecu, ki z avtom drvi v temno noč?

Saj ne vem čisto točno, ideja se nikoli ne rodi v hipu, kot si mogoče kdo predstavlja, v bistvu ideje tlijo in so plod veliko razmišljanja. Scenarije pišem skupaj s partnerjem Gregom Zorcem in ena od začetnih idej se je rodila, ko sva se ponoči vozila po gozdni cesti na Dolenjskem; bilo je oktobra ali novembra. Pot nama je prekrižal jazbec, in to tako, da sva morala ustaviti. Premikal se je namreč zelo počasi, trebuh pa je imel tako velik, da ga je skoraj za sabo vlekel. Zame je bilo to prvo srečanje s to živaljo, za oba pa je bilo to fascinantno doživetje.

In kaj sta naredila?

Jah, nič, počakala sva gospoda, da je šel svojo pot – sprehodil se je z ene hruške na drugo. Ni se dal veliko motiti. Sicer pa sama zgodba izvira iz novičke, da je v Berlinu jazbec oviral promet. Ko so ga hoteli odstraniti, so ugotovili, da ni mrtev, temveč pijan. Policisti so imeli kar težave, da so ga spravili s ceste, humoren pripis k novici pa je bil, da jih bo pa ta še slišal, ko bo prišel domov. Ta humor mi je bil zanimiv, ker imamo v družini problem z alkoholizmom, tako da vem, kako si sam popolnoma nemočen in kako družba dojema alkohol pogosto zgolj kot zabavo. A ko ta preraste v problem, ostanemo brez pravega orodja, alkoholike pa postavimo na rob družbe. To je tudi moje sporočilo zgodbe.

Je bilo slišano?

Mislim, da. Dejansko odpira temo alkoholizma – to vidim, ko obiskujem festivale. V moji družini se sploh nismo znali pogovarjati o tem, zato se zavedam, da je to tema, ki jo je težko načeti. Res mi je lepo, da ljudje, ki vidijo film in imajo enake izkušnje, stopijo do mene in mi to povedo. Ko je na festivalu Sundance k meni prišel gospod in mi dejal, da je alkoholik, da se večkrat takole vozi domov in da tako iskrenega pogleda na alkoholizem še nikoli ni videl, sem dobila solzne oči.



Prizor iz filma Nočna ptica.

Je mogoče ustvarjati brez osebne vpletenosti?

Zame je osebna izkušnja pri avtorskem filmu nujen element. Če tema ni blizu avtorju, jo površno obdela. Ne glede na to, koliko knjig prebere, filmu manjka pristnost. Pa še to: animirani film nastaja počasi, in če ti nekaj osebno veliko pomeni, si ni težko vzeti dovolj časa.


Kako počasi nastaja animirani film?

Moji zelo počasi. Poleg tega sem si v tem filmu želela narediti korak proti eksperimentiranju in izkoristiti lastnosti animiranega filma, da lahko pokaže svetove, ki jih realni film ne more. Mene vedno zanima ta rahla meja, kjer se tla malo zamajejo – med tem, kar naj bi bilo realno, in fantazijskim svetom.

Animirani film je idealen za to?

Seveda. Med študijem v Nemčiji mi je profesor dejal: »Vedno razmislite, zakaj ste si izbrali animirani film.« Včasih se namreč zgodbe da veliko lažje narediti z igralci. Razmisliti moraš, zakaj dve leti sedeti v temnem prostoru in premikati sličico za sličico ter narediti štiri sekunde na dan. Treba je imeti razlog za to. In to izkoristiti. Zato v vsaki zgodbi, ki jo delam, iščem vizualne rešitve, ki jih ponuja animirani film.

Štiri sekunde na dan?

Za nas je to veliko!

Koliko ur dela je potrebnega za te štiri sekunde?

V tem filmu smo porabili skoraj en teden za en kader, ker je bila zasnova zelo kompleksna. Imeli smo tudi težavo, kako zajeti cesto, kako prikazati globino, v katero pijani jazbec drvi. Zato smo vzeli kamero in se šli peljat in snemat. Vožnja je nekaj, kar vsi poznamo, zato jo je potem na neki način težko prikazati. Ampak ko smo kot ekipa – del nje sta tudi Zarja Menart in Matej Lavrenčič – enkrat razumeli perspektivo, je delovalo. Na koncu je sicer največji trik naredila steklena posoda, v kateri pečem lazanjo. Postavila sem jo pod kamero in jo premikala, s tem pa se je začela slika transformirati. Strokovnjaki za animacijo me danes sprašujejo, kako sem to dosegla, pa jim odvrnem, da s posodo za lazanjo (smeh).

Glede na to, da smo obkroženi z digitalijami, ali ima tehnika stop motion, v kateri je posnet film, prihodnost?

Ne delam vsega na roke ali uporabljam 35-milimetrske kamere, tako nora nisem! Uporabljam digitalno kamero, tudi računalnik je moje orodje. Sem pa na enem od festivalov srečala direktorico zelo znane francoske šole za animacijo, ki je bila čisto obupana, ker so toliko denarja vložili v računalnike in programsko opremo, zdaj pa si želijo vsi študenti delati analogno animacijo.

V Ljubljani za popularizacijo umetnosti animacije skrbi festival Animateka v več svojih različicah. Kako uspešno?

Tako zelo, da je animirani film pri nas v razcvetu. Animateka je eden najbolj priljubljenih festivalov na tem področju – zaradi atmosfere in ljudi. Sem prihajajo avtorji, ki nimajo filma, a hočejo videti festival. To se ne dogaja nikjer drugje. Prepričana sem, da brez Animateke ne bi mogla ustvarjati animiranih filmov. Ko sem se leta 2007 po študiju vrnila v Slovenijo, sem dobila odgovor, da animiranih filmov za odrasle nihče ne potrebuje. Danes je drugače, področje je dobilo svoje mesto, sama pa sem tudi ena redkih, ki ji mesto zagotavlja prostor, kjer lahko ustvarjam in plačujem samo stroške. Srečna sem zaradi tega, saj je ob tem, da so projekti res slabo financirani, to izjemno pomembno za moje ustvarjanje.

Prijavi sovražni govor