Edward Snowden: »Počutim se zelo dobro, ker vem, da ravnam prav«

Citizenfour: Na Festivalu dokumentarnega filma jutri slovenska premiera z oskarjem nagrajenega dokumentarca.

Objavljeno
12. marec 2015 11.18
Ženja Leiler, kultura
Ženja Leiler, kultura

Decembra leta 2012 anonimni­ vir po e-pošti naveže stik z novinarjem Guardiana Glennom Green­waldom. Ker ne moreta zagotoviti varnih komunikacijskih poti, njuna korespondenca­ zastane.

Mesec dni pozneje začnejo na e-naslov producentke in režiserke Laure Poitras prihajati šifrirana pisma. Odpošiljatelj se predstavlja kot Citizenfour, Državljan številka štiri. Tisti, ki ni prvi, a tudi ne ­zadnji.

Zakaj si izbral ravno mene, vpraša Laura Poitras. Nisem te. Sama si se, odgovori Citizenfour. Nadzor, ki si ga doživela, te je izbral. Za zdaj pa vedi, da je vsak tvoj telefonski klic, prijatelj, ki ga imaš, članek, ki ga napišeš, spletna stran, ki jo obiščeš, vsakič, ko prečkaš državno mejo, vsakič, ko se pelješ mimo komunikacijskega stolpa, vsakič, ko kaj kupiš ... v rokah sistema, katerega doseg je brezmejen, njegovi varuhi pa niso nadzorovani. A to, kar se dogaja Američanom, ni nič v primerjavi s tem, kar ZDA počno državljanom drugih držav. Vse to lahko dokažem.

Citizenfour zatem Lauri Poitras pošlje zapis zaslišanja, ki ga je doživela na letališču ob vrnitvi v ZDA, ko se je na Švedskem srečala z iraško begunsko družino. Današnje petdesetletnice, ki je odraščala v Bostonu in sprva hotela postati kuharica, ni bilo treba več prepričevati. Vedela je, da je nadzorovana.

Leta 2006 je namreč posnela dokumentarni film o Iraku pod ameriško okupacijo My Country, My Country, v katerem je prikazala stališča Iračanov. Film je bil nominiran za oskarja, njo pa so uvrstili na seznam strogo nadzorovanih oseb ameriške vlade. V drugem filmu o posledicah 11. septembra, The Oath (2010), se je posvetila zgodbi o prebivalcih Jemna, ki sta bila aretirana v imenu ameriške vojne proti terorizmu. Tudi ta dokumentarec je bil večkrat nagrajen.

Leta 2011 je postavila kamero v mestece Bluffdale v zvezni državi Utah, kjer je ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA) gradila največje skladišče za prestrežene komunikacije na svetu. Dnevno jih s sodelovanjem največjih svetovnih spletnih podjetij, s častno izjemo Twitterja in Amazona, ter vlad številnih (tudi evropskih) držav zajame več milijonov.

Ne glede na že takrat znana dejstva o nadzoru milijonov Američanov je agencija na raznih zaslišanjih vztrajno zanikala obstoj nadzora, ki bi prekoračil ustavna določila. V popolni tajnosti je ameriška vlada takrat sprejela zakon, ki je pojem upravičenega nadzora v imenu nacionalne varnosti razprl v neskončnost. Laura Poitras se je zaradi varnosti preselila v Berlin, kjer živi še danes. Tam so jo dosegla tudi prva Citizenfourova sporočila.

Po nekaj mesecih korespondence so se Laura Poitras, Glenn Green­wald in še drugi novinar Guardiana Ewen MacAskill 3. junija 2013 srečali s Citizenfourom v desetem nadstropju hongkonškega hotela. Edward Snowden, takrat še višji vladni uslužbenec ameriške obveščevalne službe, se izriše kot mlad, izobražen, izjemno luciden človek z zrelo zgrajenim ne le moralnim, ampak tudi etičnim vrednotnim sistemom.

Intimni triler

»Videti je kot popoln sin ameriškega srednjega razreda,« ga v enem poznejših intervjujev označi­ Greenwald. Večina filma se nato odvije v Snowdnovi hotelski sobi, v kateri so vpleteni preživeli osem dni. Kar je sledilo, je danes dobro znano in medijsko natančno popisano. Tisto, kar je znano manj ali sploh ne, namreč, kaj se je dejansko dogajalo v hotelski sobi, je zdaj posneto na filmski trak.

O filmu Citizenfour večina govori kot o političnem trilerju. Gotovo gre za pomembno dimenzijo filma. Vendar ta ni bila predpostavljena niti hotena. Zgradila jo je pot nekega trenutka, ki je bil usoden za vse vpletene. Zato gre tudi s stališča zgodovine novinarstva za pomemben film. Konec koncev doslej nismo bili priča dokumentarnim posnetkom, kako strogo varovane vladne informacije uhajajo v javnost. Tako, denimo, nimamo posnetkov Globokega grla, ko obvešča novinarja Washington Posta Boba Woodwarda in Carla Bernsteina o tem, kar je bilo potem znano kot Watergate.

Tu smo skoraj v realnem času priča razkritjem ene največjih sodobnih političnih afer, v kateri se z obrazom ter imenom in priimkom razkrije tudi vir. In ravno to dejstvo prestavi fokus tega pretanjenega in prav nič kričavega dokumentarca še nekam drugam: v Snowdnovo intimo, kot jo je mogoče razbrati na njegovem večinoma izrazito mirnem izrazu, uglajenem komuniciranju in verodostojnosti.

Več ur ko presedijo v sobi, bolj narašča napetost. Preseli se tudi na gledalca. Snowden izklopi hotelski telefon in razloži, kako lahko mu je prisluškovati. Ko se oglasi požarni alarm, je vidno vznemirjen. Čeprav gre le za test, kot pravijo na recepciji hotela, ne verjame povsem. Ve, da aretacije ne potekajo v hotelskih sobah in da je alarm način, kako nekoga spraviti iz nje. A najtežje mu je, ker družina o vsem skupaj nič ne ve.

Z mediji nima izkušenj. Noče, da to postane zgodba o njem. Po njegovem gre za vprašanje moči države nad posameznikom. Razočaran je nad Obamo, ker ni izpolnil obljube, da bo poostril nadzor nad obveščevalnimi službami, v resnici pa je dovolil razvijanje programov, ki omogočajo popoln nadzor.

Te programe odlično pozna, saj ima dostop do njih. Ne počuti se kot nekdo, ki se žrtvuje. Nasprotno, v svoji intimni človeški izkušnji se počuti zelo dobro, ker ve, da ravna prav. Ni se hotel sam odločiti, kaj bo objavil, ker je emocionalno preveč vpleten. Ravno zato se je obrnil na medije, da bi novinarji prevzeli to odločitev.

To niso le zrele in zelo artikulirane izjave mladega človeka, ki je zaradi prepričanja, da njegova država brutalno krši pravico posameznika do zasebnosti, pripravljen postaviti na kocko svoje odraslo življenje. Na delu je predvsem izjemen osebni pogum, ki ga tako radi razkazujejo in mitizirajo v nekih drugih ameriških filmih, domoljubnih hollywoodskih epopejah, tu pa je pred nami iz mesa in krvi.

Če se Snowden ne bi razkril sam, bi ga najbrž hitro razkrili tisti, na katere je pokazal. Tega se je zavedal. A za razkritjem identitete je bila predvsem želja pokazati, da se jih ne boji in da ga ne bodo ­ustavili.

In potem pride oskar

21. junija 2013 so Snowdna v ZDA obtožili treh kaznivih dejanj, med njimi vohunjenja in izdaje državnih skrivnosti, za kar je zagrožena smrtna kazen. Kmalu po prihodu v Rusijo, kjer je dobil azil in kjer še danes živi s partnerico, sporoči Lauri Poitras, da je FBI dobil dovoljenje za sestavo mednarodne ekipe, ki bo ugotovila, kakšni so njegovi načrti, pa tudi za lociranje ljudi, ki so z njim v stiku. Poleg tega lahko uporabi »vsa potrebna sredstva«, če je nujno, tudi pritisk vlad na medije, naj zgodbe ne objavljajo več.

In res. Konec julija 2013 je britanska vlada prisilila uredništvo Guardiana, da je uničilo arhiv britanske obveščevalne službe, ki ga je MacAskill prejel od Snowdna v Hongkongu ... Nedavno je nemška preiskava »ugotovila«, da ni dovoljšnjih dokazov, da so ZDA prisluškovale njihovi kanclerki ... ZDA zdaj Snowdnu obljubljajo, da ne bodo zahtevale smrtne kazni ...

Po vsem tem sledi oskar za najboljši celovečerni dokumentarni film. In zdaj? Greenwald med nedavnim javnim pogovorom z danes že pokojnim kolumnistom NYT Davidom Carrom prejme vprašanje: »Gotovo je vse skupaj zelo vplivalo na zavedanje javnosti o dogajanju. Toda, ali se je res karkoli spremenilo?«­ Težko vprašanje za novinarja, ki je prvi posredoval zgodbo svetovni javnosti. Gotovo se je, odvrne Greenwald, zdaj se o tem lahko vsaj pogovarjamo, prej se nismo mogli.

To je vsekakor majhno plačilo za ceno, ki so jo plačali glavni akterji Snowdnovega razkritja, predvsem Snowden sam. Ker nihče drug še ni plačal nič. In najbrž tudi nikoli ne bo. Zato je oskar za ta pomembni dokumentarec nič več kot slaba vest.