Tiskane izdaje
Kdo so ljudje, ki prevajajo filme in poskrbijo za podnapise na spodnjem robu podob, ki se menjavajo na filmskem platnu ali televizijskem ekranu? Pred tremi leti so se povezali v društvo, pred nekaj dnevi pa je društvo že drugič podelilo stanovske nagrade.
Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev (DSFTP) šteje okrog petdeset članov in je eno najmlajših društev na področju kulture. To seveda ne pomeni, da je mlada tudi dejavnost, ki mu daje streho. Ta se je v povojnem času razvijala skladno z naraščanjem filmske in televizijske ponudbe, najbolj sistematično na TV Slovenija.
Dejavnost se je okrepila in dobila trdne strokovne temelje, ko je bil sredi devetdesetih let na Filozofski fakulteti ustanovljen oddelek za prevajalstvo. Na nacionalni televiziji, kjer je največja koncentracija najrazličnejših prevajalskih potreb, se je oblikovala tudi želja po stanovskem združenju in tako se je leta 2011 šest prevajalk – da, to je predvsem ženski poklic – odločilo za formalni postopek, ki je pripeljal do ustanovitve DSFTP.
Sedem žanrskih kategorij
Kaj je osnovna naloga društva? Na njihovi spletni strani preberemo naslednjo samoutemeljitev: »Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev je organizacija, ki združuje prevajalce avdiovizualnih vsebin.
Društvo si prizadeva ohranjati visoko raven prevajalskega dela in spodbujati prevajalce k strokovnemu izpopolnjevanju, medije pa k zagotavljanju kakovostnih prevodov avdiovizualnih vsebin, saj so te prek različnih medijev dosegljive že skoraj vsakomur in zato pomembno vplivajo na razvoj slovenske jezikovne kulture. Nalogi društva sta tudi varovanje pravic in koristi prevajalcev ter skrb za spoštovanje njihovega avtorskega dela.«
Kako močno je razvejena prevajalska dejavnost, ki jo – za razliko od knjižnih prevajalcev, a članstvo se lahko seveda tudi podvaja – predstavlja omenjeno društvo, priča nabor žanrov, ki jih je mogoče nagraditi; poleg glavne nagrade za življenjsko delo seveda.
Tu so nagrada za podnaslovni prevod celovečernega igranega filma v slovenščino, nagrada za prevod celovečernega animiranega ali igranega filma za sinhronizacijo v slovenščino, nagrada za prevod dokumentarne oddaje ali dokumentarnega filma s področja družboslovja in humanistike v slovenščino, za prevod poljudnoznanstvene oddaje ali poljudnoznanstvenega filma s področja naravoslovja in tehnike v slovenščino, nagrada za prevod igrane nadaljevanke ali nanizanke v slovenščino, za prevod otroške risanke ali risane serije v slovenščino, za prevod celovečernega filma, dokumentarne oddaje ali otroške oddaje v tuji jezik. Sedem žanrskih kategorij torej.
En film, trije dnevi
Prva predsednica društva je romanistka Barbara Müller. V pogovoru je poudarila širšo, zunajdruštveno »razsvetljensko« razsežnost njihovega dela. »Močno vplivamo na splošno pismenost, tega se dobro zavedamo in jemljemo delo resno,« pravi.
Hkrati izpostavlja ogroženost tega poklica, najprej eksistenčno. Avdiovizualni prevajalci so večinoma svobodnjaki, na TVS ni redno zaposlen tako rekoč nihče več. Prevajalci, kot rečeno, močno prevladujejo ženske, so torej na trgu, kar pomeni, da so njihovi delodajalci različni filmski distributerji in lastniki komercialnih ter kabelskih televizij.
V društvu so sicer postavili cenik storitev za različne vrste prevajanja (na primer: minuta AV-vsebine, upošteva se celotna dolžina oddaje, 3,60–4,00 evra), ampak v resnici se morajo zadovoljiti z bistveno nižjimi zneski. Če bi se lahko držali postavljenega cenika, bi si lahko privoščili mesec dopusta, pravi Müllerjeva. Poleg tega je malokdo, žal, vezan samo na enega naročnika.
A ne gre le za trd kruh (za službo, »ki se nikoli ne konča«), gre tudi za to, da se z nenehnim večanjem obsega dela zlasti na komercialnih kanalih slabša kakovost prevajanja. »Trend prostega trga ne vpliva dobro,« ugotavlja predsednica, kajti »prevajalske agencije najemajo za delo na kabelskih televizijah slabše podkovane prevajalce in jih tudi bistveno manj plačajo«.
Dumping torej. In koliko časa zahteva prevod enega celovečernega filma? »V povprečju tri delovne dni plus še en dan za premislek in popravke,« odgovarja Barbara Müller, ki prevaja večinoma iz francoščine, najljubše delovno področje pa so ji dokumentarci. Treba je vedeti, pravi, da zahteva podnaslovni prevod veliko prirejanja in krčenja.
In načrti? »Imeli smo jih veliko, za vse je zmanjkalo časa, trudimo pa se širiti informacije med člani, jih obveščati o novostih s področja zakonodaje in jim pomagati s praktičnimi nasveti. Upam, da pride na vrsto tudi izobraževanje.«
Ledina je zorana
DSFTP je pred nekaj dnevi podelilo društvene nagrade, letos drugič. Tista najvišja, za življenjsko delo, se imenuje po Bredi Lipovšek. Letos jo je prejela Irena Kovačič, lani Ani Bitenc. Barbara Müller govori o vseh treh v superlativih, vse so na tem področju orale ledino (s tečaji na omenjenem oddelku za prevajalstvo tudi Dušanka Zabukovec in Matija Cerar), o pokojni Bredi Lipovšek pa pravi, da je bila »izjemen človek, izjemna mentorica, ki je vzgojila celo generacijo prevajalcev«, tudi njo.
Žanrske nagrade so letos prejeli Romana Verbič za podnaslovni prevod Misije Argo režiserja Bena Afflecka, Barbara Müller v kategoriji prevodov igrane nadaljevanke ali nanizanke v slovenščino za Povesti in novele 19. stoletja ustvarjalcev Gaëlle Girre in Gérarda Jourd'huija, Jolanda Blokar za prevod otroške risanke ali risane serije v slovenščino, in sicer za animirano nadaljevanko Pingvini z Madagaskarja v režiji Breta Haalanda in Nicka Filippija, nagrado zunaj predvidenih kategorij pa je prejel Franc Jakob Rac za podnaslovni prevod opernega libreta Lohengrin Richarda Wagnerja.
