Pogovor z Mitjo Okornom ali zakaj mora junak začeti na dnu

Film Planet samskih Mitje Okorna – v slovenskih kinematografih bo na ogled od četrtka – je v mednarodnem prostoru odmeval, ker je na Poljskem zasenčil premierni vikend ameriškega blockbusterja Deadpool. Na Poljskem si je slovenski režiser s prvencem Pisma sv. Nikolaju, ki je podiral rekorde gledanosti, in zdaj s skoraj dva milijona ogledi novega filma med gledalci in kritiki utrdil status kralja romantične komedije. V pogovoru med drugim pojasni, kaj so ključni elementi dobrega filma in kaj grehi današnjega Hollywooda.


Že ob svoji prvi uspešnici Pisma sv. Nikolaju ste dejali, da je za vas pri snemanju filma ključen scenarij. Kako razberete, ali imate v rokah dober ali slab scenarij?

Scenarij je šestdeset odstotkov režije. Dvajset odstotkov je izbrati dobro ekipo: direktorja fotografije, montažerja in igralce, ki so boljši od tebe v tem, kar počnejo. Ostalo je, da tega ne uničiš na snemanju. Scenarij je torej najpomembnejši. Za Pisma sv. Nikolaju je bil prvotni scenarij slab, za Planet samskih pa še slabši. V zadnjem primeru sta do mene prišla producenta, ki sta videla Pisma, prepričana, da je to edini komercialni poljski film, vreden ogleda. Zbrala sta veliko denarja na trgu. Bila sta profesionalna, zato sem bil pripravljen sodelovati z njima. Ko sem prebral scenarij, sem postal malo bolj zadržan. Dejal sem jima, da imam preizkušeno ekipo, s katero lahko toliko izboljšam scenarij, da bo vreden snemanja in njunih investicij. Sam Akina in Jules Jones, ki sta sodelovala pri Pismih kot soscenarista, sta se angažirala tudi tu. Prenovljen scenarij, na katerem sem tudi sam precej garal, sem si potem želel režirati.

Ste imeli pri ustvarjanju filma kakšne vzornike? Ob vaših filmih sem pomislila na komične klasike in nekatere novejše komedije.

Že od Aristotela obstajajo trije tipi pripovedi, ki se odtlej ne spreminjajo. Za mene obstajata dva filmska žanra: dober in slab film, in rad bi snemal le dobre. Svojih filmov tudi ne dojemam kot romantičnih komedij, ampak kot melodrame z elementi komedije. V Ameriki bi temu rekli dramedy, dramedija. A če film označiš tako, ne bo privabil veliko ljudi. Moja inspiracija torej ni bila ameriška romantična komedija, ampak dobri filmi nasploh. Vsak dober film ne glede na žanr ima dober dramatični zaplet, junake, ki so v sporu z drugimi, predvsem pa imajo tudi notranje konflikte. Veliko romantičnih komedij je slabih, ker nimajo prepričljivih junakov s prepričljivimi konflikti: navzven in navznoter. Planet samskih traja dve uri in petnajst minut – takšen film bi bil brez drame, brez konfliktnih junakov čisti dolgčas.

Gre za to, kako uporabljate ta dramatični material. V Pismih imate na primer zelo zanimivega junaka, ki uprizarja Božička za otroke. V vašem filmu je to moralno sporna oseba in takšen nenavaden pogled na to ikono deluje osvežujoče.

Ljudje pogosto enačijo smeh s komedijo. V filmu Forrest Gump se gledalec ogromno smeji, pa so ta film uradno označili za romantično dramo. Evropa ima očitno tradicijo temačnega, pesimističnega filma, tako da ob oznaki drama vsakdo takoj pomisli na vojne, trpljenje in samomore. V ZDA znajo napraviti tudi lahkotno dramo.

Če prav razumem, ste svoje filme predstavili tudi v ZDA? Kakšni so bili odzivi?

V ZDA imajo moje filme radi, za Pisma so odkupili pravice, zdaj se pogajamo za odkup pravic za Planet. Številni šefi studiev, producenti so bili navdušeni nad mojim filmom, se ob njem smejali in jokali, toda po drugi strani ne odstopajo od svoje produkcijske politike, ki je precej toga. Vztrajajo pri tako imenovanih high concept. Gre za filme, ki postavijo nemogočo premiso, nekaj, kar se v realnem življenju ne more zgoditi in nemudoma zbudi gledalčevo zanimanje. Vse filme tega žanra, pa ne le tega, delajo po tem konceptu, a prav z njim so tudi uničili komedijo. Štiri poroke in pogreb ter Notting Hill sta, nasprotno, narejena skladno z low concept, to je z bolj subtilno narativno linijo in bolj izdelanimi junaki. Notting Hill se sicer začne z dovolj neverjetnim scenarijem – ko se zvezdnica, kot je Julia Roberts, zaljubi v lastnika knjigarnice –, njegova izvedba pa je realistična. Zato je bil film tudi komercialno uspešen, ameriški pa navadno niso.

Imate v mislih kakšen primer?

Ja, film, kot je Kako se znebiti fanta v 10 dneh, že v naslovu izdaja, na čem temelji. Pravzaprav ljubezen in Notting Hill pa, nasprotno, že v naslovu kažeta, da gre za nekaj bolj intimnega. V tem žanru so Angleži veliko boljši, ker vztrajajo pri pretanjenem pristopu. Tudi Pisma so narejena tako, Planet samskih pa je kombinacija obojega: presenetljiva ideja, ki je izpeljana subtilno. Američanov ne zanima nič drugega kot high concept, po drugi strani pa se pritožujejo, češ da nihče več noče gledati romantičnih komedij. Prepričan sem, da bi te lahko oživili, če bi bile bolj prizemljene in bi se ljudje lahko poistovetili z njimi. Hollywood je najbolj neprilagodljiv trg na svetu, ljudje v filmski industriji se bojijo za svoje službe, delajo samo še filme o superherojih – ki so, mimogrede, do ekstrema izpeljan high concept –, ker to prinaša veliko denarja. Podobno kot so s tem konceptom uničili komedijo in pred nekaj leti žanr vampirskih sag, bodo uničili tudi žanr superherojev.

So vam v ZDA ponudili snemanje kakšnega scenarija?

Lani sem v ZDA preživel pol leta, kjer sem – kot rečeno – sestankoval s šefi studiev, izvršnimi producenti in dobil v branje ogromno scenarijev, od katerih jih je tri četrtine ustrezalo prej omenjenemu konceptu. Nazadnje so mi ponudili scenarij Dude, I Love Your Mom (Stari, ljubim tvojo mamo) . Gre za zveneč naslov, ki sugerira, kaj je osnovni zaplet: junakov prijatelj iz otroštva se zaljubi v njegovo mamo. Ideja se mi zdi vrhunska, izvedba pa je nepredstavljiva. Res je duhovito, ko glavni protagonist pride v rodno vas in najde mamo v objemu nekdanjega sošolca – v to, da se starejša ženska zaljubi v mlajšega, se lahko gledalec vživi, nadaljevanje pa, kot rečeno, ta obetavni začetek povsem uniči. Predlagal sem, da bi genialno idejo izpeljal tako kot svoja doslejšnja filma. Če bi iz tega napravili realno, subtilno komedijo, bi bili tudi komični deli zabavnejši. V aktualni verziji pa ta koncept tako nerealistično nategnejo, da vse skupaj izpade butasto, ne pa smešno.

Hollywoodski filmi pogosto delujejo, kot bi jih delali za otroke do dvanajst let.

Drži, čeprav se ta trend obrača in delajo vse več filmov z oznako 'R', ki omejuje ogled otrokom, mlajšim od sedemnajst let. Ta trend je – zanimivo – sprožil Deadpool. Takšni filmi zdaj prinašajo denar. A ne glede na to je treba reči, da ena stvar v Hollywoodu vselej stoji: struktura scenarija. Po tem prepoznaš hollywoodski film. Pri njem me navdušuje, da ima vsaka scena smisel in se v nekaj razvije, vse niti se na koncu povežejo, vsak junak nekaj doda zgodbi, vse je narejeno skladno z Aristotelovim dramaturškim lokom. Tudi sam stremim k takšni strukturi in ko je ta postavljena, izberem odlične scenariste, ki junakom z vrhunskimi dialogi in komičnimi peripetijami vdihnejo življenje. A če kot režiser ne vložiš srca, ti popolna struktura nič ne pomaga.

V filmu Planet samskih se mi zdi pomembno, da se začetna sovražnost do žensk spremeni in je glavni junak kaznovan za začetno aroganco.

To je pravilo filma: aroganten protagonist, bad guy, mora v filmu razrešiti zunanji in notranji konflikt, da bi se spremenil in postal pozitiven lik, kar je globoko v sebi vseskozi bil. Moram priznati, da so imeli producenti težave z začetkom filma, češ da je junakova sovražnost do žensk pretirana in mu tega ne bodo oprostile. Meni pa se zdi ključno, da junaki začnejo na dnu, saj se moraš potem res potruditi, da jih izvlečeš iz blata in da pridobijo naklonjenost ljubljene osebe in gledalcev. Na začetku moraš uničiti junaka, da je njegov vzpon bolj napet. Z všečnim likom bo film vedno dolgočasen. Poleg tega mislim, da imajo ženske rade ničvredne moške, ker si želijo, da bi se ti zanje povsem spremenili. Skladno s to psihologijo sem izpeljal scenarij. V poljskih kinematografih so bile na začetku projekcije filma ženske v šoku, nekatere so kričale na platno in se jezile na glavnega junaka. To sem hotel doseči. Če razjeziš gledalca, to pomeni, da si ga pritegnil. Mislim pa, da je začetna scena in jeza glavne junakinje pa tudi gledalk filma povezana s tem, da protagonist na neki ravni pove resnico o njej. Ker je glavni junak v tem absolutno politično nekorekten, pridobi njeno zanimanje in zanimanje občinstva.

Precej sva govorila o scenariju, kako pa ste se naučili režirati? Kako veste, kam postaviti kamero, kako kadrirati akcijo?

Imeti moraš neki osnovni občutek, kdaj scena deluje, kdaj si posnel prepričljiv emocionalen prizor. Drug pomemben element je prilagodljivost. Prilagodljivosti scenarija sledi prilagodljivost snemanja. Ključno je tudi, da sprejmeš svoje napake in se zavedaš, da nisi posrkal vse pameti sveta. Morda je trik v moji prilagodljivosti, ker prisluhnem ljudem, ki so pametnejši od mene. Od tega, da nisem imel pojma o režiji, sem prišel do tega, da o njej nekaj vem. Režiserji radi ponavljajo iste napake, radi se ukvarjajo s tehniko, s premikanjem kamere, vzhodnoevropski režiserji imajo radi dolge kadre, ker mislijo, da je to bolj umetniško. Precej mi je koristilo snemanje serije 39 in pol, s katero sem dal veliko reči skozi in se ogromno naučil.

Nekoč sem neki prizor posnel v enem kadru, ki mi ga je potem montažer povsem razrezal. Seveda sem se razburil, on pa mi je pokazal moj izvorni posnetek in dojel sem, da je bil res dolgočasen. Tedaj sem spoznal, da filma ali serije ne smeš podrejati artizmu, ampak gledalčevemu užitku. Tako si rečeš: mogoče mi je zdaj to všeč v enem kadru, ampak če smo ravno tu, posnemimo sceno z različnih zornih kotov.

Temu se reče hollywoodski način. Ko enkrat plačate Bradu Pittu dvajset milijonov dolarjev za vlogo, ga tudi dodobra izkoristite in posnamete z vseh perspektiv. V Pismih smo sceno, ko Božiček in fantek hodita po parku ter jesta sendvič, posneli z desetih zornih kotov. V montaži smo dojeli, da prizor najbolje deluje v širokem planu, da ju spremljamo od daleč brez rezov. Občutek intime smo tu, paradoksalno, dosegli prav z daljnim planom in ne, denimo, z bližnjim posnetkom. Pomembno je, da sceno posnameš tako, kot si si zamislil, potem pa napraviš še nekaj različic za rezervo. Tako si omogočiš, da dolgočasne prizore pospešiš ali po potrebi upočasniš. To pride še posebej prav pri komediji, kjer je čas ključen. Če si nekaj rekel prehitro, ne deluje, podobno ne deluje, če si malo zaostal z repliko. Montaža in dodaten material ti omogočata pravilno tempirati komedijo. A spet, brez občutka tudi vsi ti rezervni posnetki nič ne pomagajo.

Kako poteka vaše delo z igralci?

Na Poljskem sem se od profesionalnih igralcev veliko naučil. Pri 39 in pol sem na primer kot zagret začetniški režiser do potankosti izrisal vse kadre in razlagal igralcem, kako morajo hoditi, kje se morajo ustaviti, kam morajo gledati. V eni najpomembnejših scen, ko eden od glavnih protagonistov skoči z mostu, sem vse izrisal, dve uri smo postavljali kamere, ki bi ga snemale, kako hodi po robu. Igralec pa mi je začel pojasnjevati, da tako zamišljena scena ne deluje, ker ne ustreza njegovemu liku. Prepričal me je, da je pri tem prizoru ključno, da nepričakovano skoči. Prizor smo na koncu posneli po njegovem. Seveda je bilo nerodno, ker smo morali vse spreminjati. Zdelo se mi je bolje, da se vsi, vključno s producentko, jezijo name, kot da posnamem prizor, ki v seriji ne bi deloval.

Tako sem se naučil, da moraš kamero prilagajati dobrim igralcem. Zdaj na snemanju pokličem igralce, se posvetujem z njimi, kako bi zaigrali prizor. Z direktorjem fotografije jih opazujeva in tuhtava, kako bi jim prilagodila kamero.

Torej z igralci nimate posebnih vaj. Kako potem dosežete, da se poistovetijo s svojim junakom?

Vsi skupaj moramo biti sužnji scenarija, kamera pa suženj igralca. Potem vse scene delujejo naravno. Če se vam zdi, da znam režirati, je to zato, ker ob ogledu filma ne zaznavate prisotnosti kamere in mojega tehničnega znanja – ker režiram konservativno. Preprosto sledim zgodbi. Ni prostora za artizem in domišljijo. Takoj ko opaziš kamero, je s filmom nekaj narobe. Zelo se trudim, da ne bi z režijo pokvaril scenarija in igre. Če je scenarij dober, igralci ne potrebujejo veliko priprav.

V vaših filmih se vselej najde tudi lik geja …

To je vsekakor ena najtežjih vlog. Vsi imamo namreč neko butasto stereotipno podobo homoseksualca. Treba pa je igrati človeka in ne geja.

Glede na to, kar slišimo o novi desni poljski vladi, se sprašujem, ali ste zaradi dovolj liberalnega prikaza homoseksualnosti naleteli na kakšne reakcije.

Če gledate znane TV-postaje, vidite to, kar hočejo posredovati z določenega konca sveta, in to so navadno najslabše stvari. Potem vsi verjamemo, da je v Iraku jedrsko orožje, da je Gadafi zločinec in tako dalje. Podobno je s Poljsko. Dokler ne živiš tu, ne moreš vedeti, kako je v resnici.

Zato me zanima, kakšen je vaš vtis.

Poljska je demokratična država, ki si je izbrala svojo politično opcijo. V Sloveniji vsaka desna vlada hitro pade, ker ni prave demokracije. Na Poljskem je desnica močna vsaj toliko kot levica. Ljudje izmenično menjajo obe opciji, ko jih ena od teh razočara. Ti, ki so vladali osem let, so začeli dvigovati davke, in zato so jih ljudje kaznovali. Poljski volivec je pragmatičen, slovenski ni. Res pa je, da trenutna opcija, namesto da bi se ukvarjala s pravimi problemi, izvaja sporne poteze in sproža odpor. A ljudje tu protestirajo na poljski, demokratičen način, če lahko temu tako rečem. Protestirajo, a z argumenti, s pozitivnim pristopom.

Vseskozi ponavljam, da je Poljska naprednejša v razmišljanju, kar zadeva homoseksualce in podobna vprašanja. S tem se pravzaprav sploh več ne ukvarjajo. Nihče se ne ukvarja s tem, kakšni filmi se snemajo, kakšna glasba se producira, še posebej, če se financirajo iz privatnega žepa.

Mislim, da se ljudje začnejo ukvarjati s politiko, ko jim gre slabo. Na Poljskem se z njo ukvarjajo tisti, ki so ostali brez službe. Tisti, ki imamo veliko dela, politike niti ne opazimo. Za Slovenijo pa imam občutek, da se pogovarjamo samo še o politiki: to je edini film, ki ga gledamo, edina glasba, ki jo poslušamo, edina knjiga, ki jo beremo. V Sloveniji je politika postala umetnost.