Tiskane izdaje
Francoska filmska akademija je sporočila, da bo 83-letni poljski filmski ustvarjalec in gotovo eden avtorsko najmočnejših filmskih režiserjev Roman Polanski predsedoval letošnji podelitvi najvišjih francoskih filmskih nagrad - cezarjev. Gre za francoski ekvivalent oskarjev, Polanski pa jih je bil doslej deležen kar osem: leta 1980 je za film Tess prejel cezarja za najboljši film in režiserja, enako leta 2002 za Pianista, leta 2011 so mu podelili cezarja za najboljši film in priredbo za film Pisatelj v senci in enako leta 2014 za Venero v krznu.
Nominirance za cezarje bodo razglasili 25. januarja, Polanskemu pa bo na slovesnosti, ki bo potekala 24. februarja v Parizu, pripadal tako uvodni kot zaključni govor.
Štiri desetletja obtožb
Vloga režiserja, ki trenutno živi v Franciji, na podelitvi cezarjev seveda ne bi bila v ničemer zares novica, če si ZDA že desetletja leta ne bi prizadevale za njegovo izročitev. Nad režiserjem namreč visi obtožba o spolni zlorabi trinajstletnice - zaradi nje je leta 1978 zbežal pred ameriškimi oblastmi, tako da, denimo, leta 2003 ni mogel osebno sprejeti oskarja za režijo Pianista - v Pariz mu ga je prinesel Harrison Ford.
Po škandalu je iz ZDA naprej pobegnil v London, potem pa se je naselil v Franciji, ki zahtevi ZDA po njegovi izročitvi ni ugodila. Ko je Polanski 32 let pozneje pripotoval v Švico, da bi na filmskem festivalu v Zürichu prevzel nagrado za življenjske dosežke, so ga aretirale švicarske oblasti in za dobra dva meseca tudi zaprle, a zahtevkom za njegovo izročitev ZDA niso ugodile.
Oktobra 2014 se je Polanski, ki ima tako poljsko kot francosko državljanstvo, vrnil v Krakov, da bi tam posnel film o Dreyfusovi aferi. ZDA so Poljski tako januarja leta 2015 poslale zahtevek za izročitev, vendar je poljsko sodišče zaradi starosti obtoženca tudi ta zahtevek konec istega leta zavrnilo. A se s to odločitvijo ni strinjal poljski generalni tožilec, ki je vložil pritožbo na odločitev sodišča. Konec lanskega leta je bila še ta dokončno zavrnjena.
Filmska galerija patologije
Leta 2006 je Polanskega z nagrado za življenjsko delo počastila evropska filmska akademija, ki je ob tej priložnosti zanj dejala, da je »ustvaril nekatere najbolj nepozabne filmske trenutke«. Temu gre samo pritrditi.
Nekateri od njegovih danes kultnih filmov, kot so Odvratnost (1964), Ples vampirjev (1967), Rosmaryjin otrok (1968), adaptacija Shakespearovega Macbetha (1971), Kitajska četrt (1974), Podnajemnik (1976), Tess (1979), Grenki mesec (1992), Deklica in smrt (1994), Pianist (2002), Pisatelj v senci (2010), Masaker (2011) ... sestavljajo avtorski opus, ki se spopada z mučno galerijo patologije, večino povsem destabiliziranimi »junaki« in klavstrofobičnim, sovražnim okoljem. Opus, ki je kinodvorane napolnjeval z grozljivo tišino.
Polanskega namreč zanima vse, od česar drugi bežijo: sanatizem, verski fanatizem, vampirizem, more, nevroze vseh vrst, klanje, zlo, incest in posilstvo, umor in mučenje, sadomazohizem ... Njegovi filmu so polni irealnih, bizarnih, težko opredeljivih in dojemljivih likov. Lahko bi rekli, da se je v svojih filmih, narejenih tako v ZDA kot v Evropi, lotil tiste duhovne pokrajine 20. stoletja, ki je po vseh grozotah, posejanih po njem, ostala temeljno poškodovana, klavstrofobična, destabilizirana, in znotraj katere posameznik nima »prave« možnosti rešitve.
Kot filmski junak
Čeprav je vedno vztrajal, da njegovi filmi nimajo povezave z njegovim osebnim življenjem, pa drži, da tudi njegovo življenje ni ravno življenje povprečnega filmskega junaka. Med drugim je leta 1969 izgubil drugo ženo, ki jo je, kot znano, visoko nosečo grozovito umorila Mansonova sekta. Njegovo življenje je zato veliko bližje biografijam, ki se berejo kot napeto, mestoma povsem neverjetno, celo bizarno branje. Konec koncev je v svoji avtobiografiji Roman o Polanskemu priznal, da sta v njegovem življenju resnično in namišljeno obupno zabrisana.
S filmom Pianist, ki tematizira nacistični pregon Judov, in za katerega je, kot rečeno, prejel tudi oskarja, se je prvič spoprijel s svojimi grozljivimi otroškimi spomini - ali drugače, prvič je to izlil v film. Polanski, rojen v Parizu očetu Poljaku in materi Rusinji (družina se je le dve leti pred drugo svetovno vojno preselila na Poljsko), je namreč pri osmih letih zbežal iz krakovskega geta, potem ko je bil priča deportaciji staršev, mati je pozneje umrla v Auschwitzu.
Znano je, da je nekaj let pred Pianistom zavrnil Spielbergovo ponudbo za režijo Schindlerjevega seznama, ker se mu je izkušnja geta takrat zdela še preblizu. Polanski, ki ni le režiser in scenarist, ampak tudi igralec in producent, se je tako z nekaterimi filmi, narejenimi že tako rekoč v jeseni življenja, vračal k izvoru tega, kar je pozneje kolumniralo v njegovih filmih, ki v svetovni kinematografiji nedvomno zasedajo posebno, nekako ekscentrično mesto. In še ni rekel zadnje besede.
Trenutno snema film po romanu nagrajevane francoske pisateljice Deplhine de Vigan Ki temelji na resnični zgodbi. Scenarij, kot že kdaj prej, je napisal skupaj z Olivierom Assayasom, zgodba pa jemlje v stredišče pisateljico, ki se po izdaji svojega zadnjega romana zaplete z obsesivnim občudovalcem ...
