Matic Majcen, Polet
Ponedeljek je in danes bi moral biti prvi dan Grossmannovega festivala filma in vina. Pa vendarle je Glavni trg v Ljutomeru srhljivo prazen, po njegovi ogromni tlakovani ploščadi se razteza le oddaljen zvok uličnega glasbenika, ki nekje na drugi strani izvablja note iz svoje violine.
Človek že pomisli na vse negativne okoliščine, s katerimi se morajo spoprijemati organizatorji poletnih kulturnih dogodkov pri nas. Denimo to, da je dobršen del prebivalstva zdaj na dopustu nekje ob Jadranu oziroma kje drugje, ali pa še tisto težje breme – to, da se je prevladujoči srednji sloj v zadnjih letih bolj navadil na preživljanje prostega časa v nakupovalnih središčih kakor pod okriljem kulturne ponudbe v mestnih središčih.
A bili smo opozorjeni, da je ta festival drugačen. Že v dnevu ali dveh bodo osameli trg naselile množice oboževalcev različnih filmskih žanrov, od hororja, znanstvene fantastike, eksploatacijskega filma do različnih oblik B-filma in trasha.
Marsikdo izmed prispelih se bo tudi sam preoblekel v krvaveče kostume, ki bodo zameglili ločnico med otipljivo resničnostjo in filmsko fikcijo. Tiste najbolj krika željne kandidatinje bodo ob igralki Diani Barrows iz sedmega dela filmov Petek trinajsti preizkušale svoje glasilke na tekmovanju za kraljico krika.
Po tleh bodo pločnike in tlakovce na vsakem koraki krasili s selotejpom označeni obrisi trupel, kakršne poznamo iz ameriških policijskih filmov. Prežeča praznina, ki za zdaj še zeva po Ljutomeru, ima v tem primeru malce drugačno vlogo – kot v kakšni klišejski grozljivki iz 80. let pripravlja prostor festivalu, namenjenemu malce temnejši strani filmske umetnosti.
Zgodbe filmskih velikanov
Z 80 dogodki, ki segajo od filmskih projekcij, pogovorov s filmarji in igralci, koncertov, predstavitev knjig do filmskih delavnic in razstav, se Grossmannov festival filma in vina vse bolj zanesljivo vpisuje kot eden osrednjih dogodkov na slovenskem filmskem zemljevidu.
Vseeno je med uspehom festivala in majhnostjo okolja, v katerem se dogaja, čutiti veliko neskladje. Ko je drugi dan festivala odjeknila novica, da bo festival obiskal nihče drug kot Christopher Lee, je po glavi marsikomu rojilo ključno vprašanje: le kakšne besede moraš uporabiti, da v tako majhno in odročno mestece, kot je Ljutomer, privabiš igralsko legendo njegovega kova?
Se najslavnejši filmski Drakula počuti kot riba v vodi v srhljivi mestni praznini, okrašeni z obrisi trupel po njegovih pločnikih in s prežečimi vampirji po njegovih ulicah? Vsaj nekaj je gotovo – prizorišče je bilo za njegov prihod primerno pripravljeno. A zgodba z Leejevim prihodom v te kraje ima v resnici več zveze s spretnim navezovanjem odnosov festivalske ekipe na mednarodni festivalski sceni, čeprav brez kančka tiste neopisne skrivnostnosti tudi tukaj ni šlo.
Vsaj košček resnice se povsem v skladu s pregovorom in vino veritas namreč res skriva v vinu. Verjemite, Grossmannov festival ga ne nosi kar tako v svojem imenu. O tem najbolje priča anekdota, ki jo je povedal dobrodušni in humorja polni angleški filmski kritik Philip Bergson, ključna oseba z Leejev prihod na Grossmannov festival.
Bergson je imel že v času jugoslovanskega socializma priložnost poskusiti žlahtno prleško kapljico, ki ga je povsem očarala. Letos je kot gost festivala znova prišel v to vinorodno okolje in ta teden je bil prav on tisti ključni člen, ki je stal za Leejevim prihodom v Ljutomer. Lokalno vino ni pustilo ravnodušnega niti Sira Leeja.
Festivalska ekipa ga je že takoj po prihodu in po dveh kozarcih šampanjca pripravila do tega, da je zapel pesem iz Burtonovega Sweeneyja Todda, vloge, ki so mu jo v zadnjem trenutku pred začetkom snemanja filma na njegovo žalost odrekli. Vinskih degustacij so seveda bili deležni tako gostje kot tudi obiskovalci festivala in tovrstni dogodki so res nepogrešljiv del festivala.
Verjetno imajo prav ti prste vmes pri tem, da se na Grossmannu festivalski gostje tako radi razgovorijo med javnimi pogovori, s katerimi ugledni filmarji stopijo v stik z občinstvom. S pripovedovanjem anekdot je blestel predvsem drugi veliki gost letošnje izdaje, producentski in režiserski maček akcijskega filma Menahem Golan.
Človek, ki svoje besede podaja v gestikulativni stoječi drži, s katero slikovito oriše svoje besede, je gledalcem pripovedoval prigode o svojih največjih filmskih uspešnicah, ki jih res ni bilo malo. Navsezadnje govorimo o možu, ki je začel svetovno uspešen trend filmov o nindžah v 80. letih prejšnjega stoletja (skupaj z Ameriškim ninjo z Michaelom Dudikoffom), s katerimi je odrasla tudi cela generacija pionirčkov pri nas.
Golan, ki je v svojih filmih zaposloval akcijske zvezdnike, kot so Sylvester Stallone, Jean-Claude Van Damme, Chuck Norris ali Dolph Lundgren, je opisal tudi svoje odnose z velikimi režiserji svojega časa in je z ostrim, a vedno humorja polnim tonom denimo Francisa Forda Coppolo mimogrede označil za tatu, Jean-Luca Godarda pa za navadnega pohlepneža.
Ena epizoda pa vendarle zavzema posebno mesto v njegovem kanonu. Golan je imel namreč v 70. letih priložnost prvi zaposliti neznanega mišičastega mladeniča, ki je nič kaj skromno pristopil k njemu v želji po igralski slavi. Fant je imel zelo čuden priimek in ni znal niti besedice angleško, zato ga je uveljavljeni producent zavrnil: »Če hočeš posneti film z mano, najprej naredi troje: odidi v ZDA, spremeni si priimek in nauči se vendar angleško!« Nadobudni igralec je res šel v ZDA in se naučil angleščine, vendar si priimka ni nikoli spremenil. Čez leta, ko je brez Golana postal velik hollywoodski zvezdnik, je iz hollywoodskih višav s širokim nasmehom na obrazu pošiljal zbadljivke svojemu nesojenemu producentu. Fantiču je bilo ime Arnold Schwarzenegger, njegov priimek pa še danes poskrbi, da si ljudje po svetu lomijo jezike z njegovo »dvojno črnino«.
Brez podpore ne bi šlo
Začetki festivala so vedno težki, in to v obeh pomenih besede, zato smo se s Tomažem Horvatom, programskim direktorjem festivala in njegovim soustanoviteljem, pogovarjali o dosedanjem razvoju festivala in o načrtih za prihodnost. Zaupal nam je nekaj podrobnosti o uspehu festivala, ki je iz majhnega, neprofitnega društva Plan 9 v pičlih nekaj letih zrasel v festivalski dogodek, ki ga tudi mednarodni ljubitelji filma le težko obidejo.
Ključen element je še vedno izvirna navdušenost nad žanrskim filmom, ki je ekipo krasila že pred leti, ko so kot obetavni filmarji zgolj želeli posneti svoj prvi nizkoproračunski filmski izdelek. Nenadna priložnost pa se je ponudila leta 2005, ob 100. obletnici prvih slovenskih filmskih zapisov, ki jih je prav v Ljutomeru posnel Karel Grossmann.
Navdušeni cinefili so dobili idejo o filmskem festivalu ter jo kot projekt prijavili na evropski razpis programa Phare. Po uspešni kandidaturi se je tudi uradno začela pot Grossmannovega festivala filma in vina in od tedaj je festival močno zrasel. Kljub temu se zdi to, da sta letos, ob njegovi sedmi izdaji, njegove prostore obiskali takšni osebnosti iz sveta filma, kot sta Christopher Lee in Menahem Golan, zelo navdušujoče. Gotovo mora biti nekakšna prelomnica. »Upam, da prelomnice delamo vsako leto,« pravi Horvat. »Prva prelomnica je gotovo bila, ko smo leta 2008 pripeljali Rogerja Cormana, vsekakor pa je Lee kot igralec še bolj slavno ime, tako da je to predvsem še ena v vrsti prelomnic.«
Nobena skrivnost ni, da je festival bolj prepoznaven v mednarodnih vodah kakor v domovini. Morda zaradi oddaljenosti od prestolnice, ki si rada lasti vse največje dogodke, morda zaradi ožje usmerjenega filmskega programa, a dejstvo je, da so se vsakoletne predstavitve festivala na canski tržnici ob robu filmskega festivala izplačale. »Festival vsaj v filmskih krogih v tujini poznajo. Ne poznajo pa tudi države, v kateri poteka. Vsi mislijo, da je to nekje bogu za hrbtom. Razširil pa se je glas o dogodku in tudi dodatek odličnega vina pripomore k slastnosti festivala. Vsi doslej so šli zelo zadovoljni s festivala in v teh krogih se to hitro razve,« doda Horvat.
Ali se je z opiranjem na sodobnejše žanre izročilo festivala oddaljilo od izvirnega poslanstva Karola Grossmanna? Po Horvatovih besedah niti ne: »Ker je pač prvi pri nas uporabil filmsko opremo, je bil po svoje pionir, inovator. Zdajšnji razmah digitalne tehnologije prav tako omogoča novi val eksperimentiranja z žanri in filmom nasploh. To je še posebno pripomoglo k razvoju žanrskega filma, kar je naše poslanstvo. Tako da to njegovo osnovno poslanstvo – pionirstvo – zvesto ohranjamo.« Ekipa je očitno res odigrala na prave strune, saj se je festival v sedmih letih močno razmahnil, njegovo občinstvo pa je vendarle specifično.
Ugotovitev, da programska usmeritev k filmom, ki imajo pridih kultnosti, proizvaja tudi ožje, bolj zvesto, torej kultno občinstvo, se tako zdi povsem na mestu. »Zvesto občinstvo imamo že od prve izdaje festivala. To so obiskovalci, ki hodijo na festival vsako leto, in prav ti pritegnejo vedno nove kultne ljubitelje. Se pa po mojem mnenju najde tudi kar nekaj naključnih obiskovalcev, ki prihajajo bolj iz naše okolice.« Prav z njimi si organizatorji še vedno delijo izvirno navdušenje nad žanrskim filmom, ki pa z rastjo zahteva tudi vse večjo delovno silo: »Vsako leto se nam pridružijo novi prostovoljci, nimamo toliko financ, da bi plačevali, niti sami sebi ne plačujemo, vse delamo prostovoljno in smo odvisni od te prostovoljne pomoči. Z rastjo festivala potrebujemo tudi več prostovoljcev. Mislim, da nam uspeva.«
Kje so torej cilji tega festivala? Je od tod še možno iti više?
»Zgornjih omejitev ni. Naše poslanstvo je bilo že od začetka in še naprej ostaja promocija oziroma ozaveščanje ljudi v Sloveniji o žanrskem filmu, ki se nam zdi zelo podcenjen. Kar zadeva ambicije, si jih vsako leto postavljamo malo više. Včasih nam jih uspe uresničiti, včasih ne.« Kljub temu pa, in to je verjetno dejavnik, zaradi katerega organizatorji veliko laže dihajo, Ljutomerčani festival zelo dobro sprejemajo. »Čeprav smo zelo ekstremen festival, nas je okolica izjemno sprejela, tudi zaradi odmevnosti v medijih. Tako da so Ljutomerčani zelo ponosni.«