Mitja Reichenberg
Okronan s kar desetimi nominacijami za oskarja, stopa
v ospredje film, ki z veličastnim retropogledom na filmsko umetnost zagotovo sporoča dvoje. Prvič: beseda zvok je pomemben filmski element; in drugič: glasba je neobhoden filmski element. Prav zato je Ludovic Bource s partituro nominiran za oskarja in gotovo eden od favoritov.
Dejstvo je tudi, da je film Umetnik dejansko silent movie (prevod nemi film je nesmiseln, saj ne gre za »nemost« filma, temveč za njegovo tišino, ki jo napolni prav glasba) in pomeni velik poklon zgodovini filma in pionirjem te umetnosti.
Prehod iz »nemega« v zvočni (ton) film nikoli ni povsem zavirala tehnologija, temveč in predvsem ideologija in le na koncu morda ekonomija. Delo so izgubili vsi glasbeniki, pevci, recitatorji in komedijanti, ki so prej vneto sodelovali pri tem spektaklu in bili njegov zunanji, performativni del. Film je gledalca omejil na platno in ga potopil v temo in črnino, s čimer je ustvaril popolnoma novo magijo moderne dobe. Z zvokom je postal neodvisna forma, kot zvočni film pa pokopal številne filmske zvezde »nemega« obdobja, saj se je radikalno spremenil pogled na platno: govoreče glave so postale nove ikone.
Pri poslušanju filma, katerega bistvo je, da ga glasba izpopolnjuje, dopolnjuje, interpretira in oblikuje, moramo razumeti, da je to pristop z veliko tveganja. Res je današnja tehnologija bolj naklonjena možnostim, ki jih imajo današnji filmski skladatelji, res pa je tudi, da je takšna »sodobna« filmska partitura pravi glasbeni izziv, ki zahteva posebno pozornost. Ne le da je skladatelj Ludovic Bource izzval glasbenike, da so njegovo glasbo morali preigrati natančno in v določenem stilu, prednje je postavil še eno nalogo: zaigrati so jo morali »v živo«, brez računalniških posegov.
Pod določenimi stili razumemo, da je Bource zapisal glasbo, kakor bi nadaljeval filmske partiture, denimo, Alfreda Newmana, Cola Porterja, Georgea Gershwina, Charlesa Chaplina, Franka Churchilla ali celo v stilu Disneyjevih partitur Alana Menkena, Dannyja Elfmana, Carla Starlinga, Oliverja Wallacea, Georgea Burnsa in seveda Johna Debneyja. Vse to je Bource zajel v skoraj dveurno glasbeno potovanje po zgodovini filma in hkrati zgodovini filmske glasbe.
Izredne glasbene točke
Zgodba filmskega »nemega« igralca Georgea Valentina (Jean Dujardin) je klasična romanca, saj je njegova izbranka Peppy Miller (Bérénice Bejo) točka, okoli katere se vse zaplete in razplete. Filmska partitura ima kar trideset glasbenih nastavkov, od katerih se nekateri v filmu na kratko ponovijo, vendar ne kot repeticija, temveč kot glasbeno-filmski element,
s katerim se srečamo prek filmske pripovedi.
Opozoriti velja na nekaj izrednih glasbenih točk. Prva je zagotovo uvertura, The Artist Ouverture. V njej Bource predstavi moč orkestra in v glasbeni dramski maniri vpelje leto 1927, kakor bi sedeli v zvočnem časovnem stroju. Temu sledi 1927, A Russian Affair, partitura filma v filmu, dvojni pogled in posluh umetnosti, ko je bila glasba del vidnega spektakla – in tako je tudi na/v tem filmu, ki »gleda« na filmsko platno in na orkester, ki glasbo izvaja.
Tema, imenovana po glavnem junaku, George Valentin, ga po filmski premieri skozi predstavitveni ples v snopu luči pokaže kot zabavljača, veseljaka in sploh pop ikono velikega platna. Nekakšen kontrapunkt, vendar v dopolnitveni vlogi, je tema Pretty Peppy, lahkotna in sodobnejša poskočna glasba, ki ne skriva koketnosti in mladosti. Nekoliko nostalgičen je Waltz for Peppy, vendar se njegova sladkobnost tako izjemno prepoji s sliko, da na trenutke mislimo, da smo se ujeli v čas zlate filmske dobe izpred skoraj sto let. Igrivo zapisana in odlično »na sliko« položena partitura ima naslov Silent Rumble, njej pa sledi del 1929, v katerem Bource izpostavi nove tone in spogledovanje s koncertno glasbo, ki bi jo lahko podpisali Prokofjev, Debussy, Ravel in Brahms. Njegov The Sound of Tears je temen, občutljiv in drame poln glasbeni pogled na obupanega Georgea Valentina, medtem ko se 1931 ponovno prelevi v nostalgičen sprehod po izrednih glasbenih domislicah. Med pomembnimi deli je še Auction Rooms, komorno obarvana serenada, ki se prek dobrohotnega valčka Guardian Angel izpoje v Happy Ending.
Posebnost glasbeno-filmske zgodbe skladatelja Ludovica Bourcea je njegov multiglasbeni jezik, ki mu omogoča široke glasbene poudarke ter izlete v filmski svet slike in tišine.