Tiskane izdaje
Film V Žarišču (Spotlight) je Ameriška filmska akademija izbrala za najboljši leta 2015 in čeprav je imel marsikdo od gledalcev drugega favorita, se nad letošnjo izbiro res ne moremo pritoževati. To je odličen film, ki je zasluženo poleg glavnega oskarja dobil še enega pomembnega, za scenarij.
Film, za katerega sta scenarij napisala Josh Singer in Tom McCarthy, tudi režiser, govori o dveh temah: o izjemnih raziskovalnih novinarjih časopisa Boston Globe in o spolnih zlorabah duhovnikov v bostonski nadškofiji, ki so jih razkrili.
Po objavi v Boston Globu so informacije o tem preplavile svet, žrtve spolnih zlorab so se opogumile še drugod po svetu in javno spregovorile, tudi v Sloveniji, katoliška cerkev pa je razglasila ničelno toleranco za storilce teh zločinov.
Film torej temelji na resničnih dogodkih iz leta 2002, ko je skupina štirih novinarjev, ki so delali v raziskovalni redakciji Spotlight v Boston Globu, objavila vrsto člankov o največjem pedofilskem škandalu v ZDA, v katerega je bilo vpletenih približno 250 duhovnikov – kar deset odstotkov vseh duhovnikov v bostonski nadškofiji.
To število se je razkrivalo postopoma, novinarji Boston Globa so z dokazi najprej razkrinkali 90 pedofilskih duhovnikov, že po objavi prvega članka pa se jim je javljalo toliko žrtev, da so v letu 2002 objavili 600 člankov, v katerih so identificirali nove in nove duhovnike, ki so zlorabljali otroke. V filmu je nazorno prikazana cela struktura razmerij oziroma sistem, ki je dopuščal, da se je to dogajalo in prikrivalo.
Pri tem pa so sodelovali tudi sami verniki. Ti so vselej in povsod tisti, ki do konca podpirajo cerkveno institucijo, saj ji verjamejo bolj kot dokazani resničnosti. Ne kler ne katoliška skupnost nista hotela, da bi dogodki prišli na dan.
Režiser Tom McCarthy prikaže celoten način delovanja družbe, ki se ne odziva na zlorabe, zato so se lahko zlorabe dogajale desetletja. Film se enakovredno posveča novinarstvu in zlorabam v cerkvi. Novinarstvo je za družbo pomembno, pomemben pa je tudi prikaz vpetosti katoliške cerkve v družbo in njenega odnosa s posvetnimi institucijami moči, vključno s sodstvom.
Trije izbranci
Film Povratnik Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki je imel največ, dvanajst nominacij, je prejel tri oskarje: za režijo, fotografijo in glavno moško vlogo. Iñárritu je tretji režiser v zgodovini podeljevanja oskarjev, ki je bil nagrajen dve leti zapored. S tem se je pridružil izbrancema Johnu Fordu (Sadovi jeze iz leta 1940 in Kako je bila zelena moja dolina iz leta 1941 ter Josephu L. Mankiewiczu (Pismo trem ženam iz leta 1949 in Vse o Evi iz leta 1950).
Karizmatični DiCaprio
Pravzaprav bi po objavi nominacij več ljudi stavilo na Povratnika kot na V žarišču, tudi zato, ker je dobil toliko nagrad. V zadnjih šestdesetih letih so bile odločitve za nagrade bafta, zlati globus in Združenja režiserjev enake trinajstkrat in v dvanajstih primerih so bili ti filmi kronani z oskarjem. Povratnik pa je poleg pri kritikih priljubljen tudi pri občinstvu in prinaša več denarja, kot si je bilo mogoče predstavljati. Film je do zdaj zaslužil okrog 385 milijonov dolarjev, seveda predvsem po zaslugi karizmatičnega Leonarda DiCapria.
In Leonardo DiCaprio je končno dobil oskarja. Nanj je čakal leta, šestkrat je bil nominiran in naposled je dobil priložnost, da je s svetom delil navdušenje ob prejetju zlatega kipca. Najpomembnejši del njegovega govora se ni nanašal na film ali nagrado, temveč je DiCaprio svoje tri minute pred mikrofonom namenil pomembnejši temi.
»Povratnik je film o človeku in naravi. Leto 2015 je bilo najtoplejše v zgodovini, morali smo se podati na južno poloblo, da smo našli sneg,« je povedal v zahvalnem govoru. »Podnebne spremembe so največja grožnja, s katero se sooča naša vrsta. Vsi skupaj se moramo bojevati in podpirati tiste politike, s katerimi ne manipulirajo velike korporacije. Zaradi naših in njihovih otrok, zaradi milijonov najrevnejših, ki jih bodo podnebne spremembe najbolj prizadele, zaradi tistih, ki so jih utišali zavoljo pohlepa politikov,« je dejal DiCaprio in požel velikanski aplavz. Občinstvo v gledališču Dolby v Los Angelesu pa mu je navdušeno ploskalo kakšni dve minuti že takrat, ko je Julianne Moore napovedala, da je dobil oskarja.
Največ oskarjev, šest, je prejel Pobesneli Max: Cesta besa – za kostume, scenografijo, masko, montažo ..., vendar kljub številu ne odtehtajo enega vrednejšega.
Eno samo malo presenečenje
Tudi v drugih igralskih kategorijah ni bilo presenečenj, morda le v kategoriji stranskega igralca. Tu je Sylvestru Stallonu (Creed: Rojstvo legende) oskarja speljal Mark Rylance (Most vohunov). Po pričakovanju je oskarja za glavno žensko vlogo dobila Brie Larson za vlogo v Sobi, Alicii Vikander pa je prinesla nagrado stranska vloga v Danskem dekletu.
Oskar Brie Larson je bil pričakovan predvsem zato, ker je za to vlogo že prejela zlati globus, bafto in nagrado ameriškega združenja igralcev. Da nagrade ni dobila Cate Blanchett za vlogo poročene lezbijke v drami Carol, je marsikoga razžalostilo, a spet ne toliko, saj ima tradicionalno sijajna Blachettova doma že dva zlata kipca.
Presenečenj tudi ni bilo v kategoriji tujejezičnega filma. Madžarski film o holokavstu Savlov sin je vseskozi veljal za glavnega favorita. Med celovečernimi dokumentarci pa je oskarja prejel film Amy.
Črnci in belci
Voditelj podelitve, temnopolti igralec Chris Rock, je bil ironično kritičen do pomanjkanja rasne in etnične raznolikosti v Hollywoodu. Že uvodoma je pikro dejal: »Dobrodošli na podelitvi oskarjev, ki so znani tudi kot nagrade za belce.« Njegova kritika je bila pričakovana glede na številne očitke po objavi nominacij, da je Ameriška filmska akademija že drugo leto zapored prezrla temnopolte igralce. Jih je pa bilo letos toliko več med podeljevalci nagrad.
Voditelj je bil ironičen tudi do tistih, ki so pozivali k bojkotu prireditve. Med temi si je privoščil igralko Jado Pinkett Smith. »Njen bojkot je nekaj takega, kot če bi jaz bojkotiral Rihannine spodnje hlačke – pa nisem niti povabljen.« Spomnil je, da se je zaskrbljenost zaradi rasnega razlikovanja pojavila šele pred nedavnim. »Črnci niso protestirali in zahtevali sprememb v filmskem svetu v šestdesetih letih. Zakaj? Zato, ker so se takrat posvečali vprašanjem, ki so bila vredna skrbi, linčanju in posiljevanju, zato jih ni skrbelo, ali bodo osvojili nagrado za najboljšo fotografijo.«
In nadaljeval z ironijo: »Če hočete, da bi bile nagrade črne, zadostuje, da imate kategorije za črne.« In dodal, da »črni igralci želijo samo enake možnosti kot jih imajo vsi drugi«.
In kaj nam letos sporočajo oskarji? Enako kot ponavadi. Oskarji niso nič več kot ameriške nagrade, saj so le z nekaj izjemami omejeni na filme z angleškega govornega območja. O svetovni kinematografiji ne povedo nič.
Sama podelitev pa je komercialni dogodek, medijski spektakel, ki predvsem močno vpliva na ameriški kinematografski trg. Spektakel z zvezdniki na rdeči preprogi je za večino gledalcev edini razlog, zaradi katerega tri ure sedijo pred televizijskimi sprejemniki.
