Pravi detektiv: Noč te ujame (2. sezona, 2. del)

»Zdi se mi, da živimo v svetu, ki si ga zaslužimo.«

Objavljeno
29. junij 2015 18.50
Igor Harb, Mateja Košir, Vikend
Igor Harb, Mateja Košir, Vikend

Drugi del sezone je postregel s precej več tega, kar smo pogrešali iz prve sezone: večpomenskih dialogov brez trdne opore na spolzki morali protagonistov in raziskovanje vse bolj skrivnostnega zločina, ki ima morda preprost motiv, a se okrog njega zgrinja preveč elementov iz temačnih kotičkov človeške duše in sledi na obskurne rituale, da bi bilo primer mogoče lepo zaključiti. Če bo detektivom to sploh dovoljeno.

Ptica z morilskimi nameni

Začnimo pri koncu in z opozorilom: ne berite naprej, če te epizode še niste videli in si ne želite pokvariti povsem nepričakovanega preobrata v zadnji sceni!

Torej, kriminalist Velcoro (Colin Farrell) vlomi v drugo, manjšo hišo umorjenega mestnega uradnika Caspera, kjer naj bi se ta dobival s prostitutkami. Pred vrati hiše je parkirana limuzina, v kateri je v prejšnji epizodi nekdo (najbrž morilec) prevažal Casperejevo truplo.

V hiši se predvaja glasba, luči so prižgane, za razliko od Casperejevega doma ni znakov vloma, na stenah pa so izobešene živalske maske, ki izvirajo iz poganskih verovanj in se pogosto uporabljajo tudi pri spolnih igrah (in nenazadnje tudi v grozljivkah, kot je Naslednji ste vi).

Na tleh najde kri in iz stropa obešeno gugalnico - spolni pripomoček, ki je najbrž bil del umora. Ko stopi v kopalnico, ga fotografira kamera na stojalu, za njo vidimo strežnik. Korak nazaj in gledalci (trenutek kasneje pa tudi Velcoro) opazimo, da je v sobi še en človek, ki nosi ptičjo masko. Velcoro se zgane, da bi izvlekel pištolo, a ga zruši strel iz »ptičeve« puške in nato ga prerešeta še en, ko že leži na tleh. Je mrtev? Ali je sploh mogoče, da bi to preživel?

Na odgovore bomo morali počakati še en teden, a čeprav v HBO serijah nihče ni »varen«, je težko verjeti, da so se avtorji odločili že v drugem delu pospraviti enega od glavnih junakov in to tistega, ki so ga pričeli prav zares graditi. Seveda je tudi možno, da ga bomo spremljali skozi spomine drugih likov ali kakšne časovne preskoke, vendar se iz pripovednega pogleda zdi še najbolj verjetna možnost, da je vseeno preživel. Ostanimo torej na trnih še en teden.

Mreža korupcije in kilava preiskava

»Vprašanje imam. Naj to rešim ali ne?« vpraša Ray Velcoro župana, šefa policije in ostale zbrane mestne veljake, ki mu razlagajo ozadje razmerij med mestom in državo ter napovedane investicije, med tem, ko mu dajejo napotke za preiskavo umora. »Le naj ne bo presenečenj,« pomenljivo odvrne župan.

Vsem je jasno, da so (neprijetna) presenečenja še kako mogoča, zato različne strani poskušajo obdržati vpogled v preiskavo in imeti vpliv nadnjo, ob tem pa nič ne kaže, da bi koga zanimalo, če preiskovalna skupina razreši umor.

Že izbira treh zapitih policistov, od katerih je en osumljen korupcije, drugi pa v notranji preiskavi, ne daje podlage za učinkovit postopek, prekrivanja pristojnosti med različnimi mesti in zvezno državo ter nedostopnost do ostalih služb pa jim postavlja skorajda nepremagljive ovire.

Seveda je vsaki strani ključen dostop do čim večje količine podatkov, ki bi jih preiskava lahko razkrila o umrlem, in za katere pričakujejo, da jih bo »njihov« človek lahko razkril oziroma prikril.

Žrtev številnih skrivnosti

Da umorjeni Caspere ni bil zgolj dolgočasen birokrat, smo izvedeli že v prvem delu, ko sta Velcoro in partner preiskovala njegovo hišo, polno seksualnih pripomočkov, pri obdukciji na začetku dela pa izvemo še bolj bizarne stvari.

Foto: © 2015 Home Box Office, Inc. All rights reserved.

Morilec mu je izžgal oči s kislino, a pri tem pazil, da ni poškodoval obraza, nato mu je odstranil spolovilo s še bolj natančnim strelom s puško in ga zvezal ter obesil z glavo navzdol, da ni takoj izkrvavel. To je tudi prva scena, v kateri vidimo vse tri preiskovalce skupaj na delu, v preskokih pa so vmes scene v katerih vsi trije dobivajo nasprotujoča si navodila glede preiskave.

Ta pelje Velcora in Bezzeridesovo naokrog po Kaliforniji, med drugim do Casperejevega psihiatra in skozi te vožnje se prične vzpostavljati njun odnos, profesionalno nezaupanje brez predsodkov, ki spominja na Rusta in Martyja iz prve sezone in je ena najboljših stvari te epizode.

Poleg njiju Caspereja preiskuje tudi Frank Semyon, mafijec, ki je prek pokojnega vložil vso svoje premoženje v nakup zemljišč v sklopu razvoja mesta. Denar je izginil skupaj s Casperejevim življenjem, papirologija, ki bi Semyona postavila za lastnika, pa ni bila izpolnjena. Semyon premaga strahove in bes ter z ustrahovanjem in unovčevanjem uslug pridobi naslov Casperjevega drugega doma, kamor napoti Velcora.

Kitsch je zanič

Naj se scenarist in režiser še tako trudita z ustvarjanjem lika policista Woodrugha, vse kaže, da bi morali posvetiti več časa izbiri igralca, saj ta vloga presega igralske sposobnosti Taylorja Kitscha.

Foto: © 2015 Home Box Office, Inc. All rights reserved.

Posledično so njegova toksična razmerja videti kot žajfnica in ne prikaz psihično načetega in izgubljenega posameznika, ki išče načine, kako ubežati pred samim sabo.

Tak vpliv ima njegov lik tudi na celo serijo, a če ga bodo več vključevali v scene z drugimi protagonisti, ki znajo nositi scene, najbrž še obstaja upanje, da ga bodo ti potegnili nad površino.

Svet, ki si ga zaslužimo

»Zdi se mi, da živimo v svetu, ki si ga zaslužimo,« reče Velcoro Bezzeridejevi v enem bolj pomenljivih stavkov (ki je tudi slogan te sezone) med njunimi vožnjami.

Foto: © 2015 Home Box Office, Inc. All rights reserved.

Ta misel se nanaša na mesto Vinci, leglo izkoriščanja (nelegalnih) delavcev in industrijskega onesnaževanja, saj je predelava industrijskih odplak (ki seveda izpusti precej strupov v okolje) osrednja gospodarska panoga. In to je tudi dobra metafora za like in zgodbo te sezone Pravega detektiva.

Metafore in simboli so v tej epizodi vzklili na plano. Že od prvega kadra s Semyonovim monologom in strahom, da je življenje nočna mora, z njegovim pogledom na dve packi vlage, ki sta na isti točki zaslona kot njegove oči, v isti točki kot Casperejeve izžgane očesne jamice, pričneta režiser in scenarist nanašati sloje simbolike na platno serije.

Na koncu je to platno polno podob industrijskih parkov, prometnih pentelj in primestne praznine ter literarnih, zgodovinskih in filozofskih aluzij, podanih skozi neposredne dialoge v kontrastnih barvni kolažih in je videti prenatrpano, a hkrati daje slutiti, da je zgrajeno na nekem redu, z globljim in širšim sporočilom, ki ga še ne moremo povsem razločiti.

In morda bo to postala serija, ki si jo gledalci zaslužimo. Preden nas ujame noč.