Tiskane izdaje
Na letošnji podelitvi oskarjev je Kevin Spacey na oder prišel kot Francis Underwood, lik, ki ga oskarjevec igra v seriji Hiša iz kart. Iz te na videz obrobne geste lahko razberemo, kako pomembno vlogo je televizija, natančneje TV-serija, dobila v razmerju do filma. To velja tudi za serijo Pravi detektiv, katere prva sezona se je končala v ponedeljek na slovenskem HBO.
Že vsaj desetletje – od nadaljevank, kot so Skrivna naveza in Sopranovi – govorimo o pojavu tako imenovane kvalitetne televizije. Gre za to, da se je pod obnebjem različnih TV-hiš razvilo precej serij, ki so na več ravneh prevzele naloge, ki jih je tradicionalno opravljal film; tako pri izbiri tem kot pri njihovi scenaristični, igralski in režijski obravnavi.
O tem, da se je pod okrilje TV-serije preselila produkcija, ki naslavlja družbene, eksistencialne probleme današnjega posameznika, med drugim priča tudi to, da se pod TV-serije podpisuje scenaristična elita, prav tako pa so se v njih znašle velike filmske zvezde – Spacey je le eden iz množice oskarjevcev in sicer cenjenih igralcev in igralk, ki so se svojo kariero odločili nadaljevati na televiziji.
Podobno velja tudi za znane filmske režiserje, ki se vse raje preizkušajo v formatu nadaljevank. Razlog za ta premik mnogi vidijo v tem, da Hollywood z osredotočanjem na akcijske spektakle in franšize o superjunakih omejuje film kot prostor za scenaristične in režijske invencije, medtem ko je televizija postala pravi poligon za tovrstne eksperimente.
K pravi seriji
Pravega detektiva lahko razumemo v tem kontekstu. Pri njej je priložnost s svojo idejo in scenarijem dobil novinec v svetu televizije Nic Pizzolatto (1975). Profesor književnosti na različnih ameriških univerzah je doslej izdal knjigo kratkih zgodb in kritiško dobro sprejet roman Galveston. Scenarij, v katerem so literarne veščine očitne, govori o detektivih, ki v Louisiani preiskujeta okruten umor mlade ženske.
Pizzolatto je tekst ponudil hiši HBO, ki mu je dala pri projektu povsem proste roke. Podpisuje namreč tudi scenarij za vseh osem epizod; navadno scenarije za serije izdela večja ekipa avtorjev. Takšne pogoje za ustvarjanje naj bi dobil predvsem zato, ker sta se po prvih straneh nad tekstom navdušila Matthew McConaughey, letošnji prejemnik oskarja, in Woody Harrelson, prekaljeni maček velikega platna (oba serijo tudi producirata). Zvezdniško igralsko zasedbo dopolnjuje še Michelle Monaghan.
Posebnost Pravega detektiva je tudi v tem, da je zamišljen kot antologija: vsaka sezona je zaključena enota s svojo zgodbo ter s svojo igralsko in režijsko zasedbo. Zaradi te zaokrožene strukture si je serija prislužila oznako film, ki ga predvajajo po kosih. Tako nadaljevanko razume tudi mladi režiser Cary Joji Fukunaga, ki se jo je prav zato odločil posneti na filmski trak.
Navdušenje
Pizzolattov recept, podprt z zvezdniško režijsko in igralsko ekipo, je očitno deloval. Pravi detektiv je nemudoma navdušil tako gledalce kot kritike. V ospredju hvalnic je predvsem scenarij, precej zaslug za mitični uspeh serije pa ima tudi režiser Fukunaga, sicer znan po filmih Sin Nombre in Jane Eyre. S svojo režijo je ustvaril posebno atmosfero s posnetki močvirij, bogastva živalskih in rastlinskih vrst, na ozadju katerih se izrisujejo industrijski kompleksi ameriške zvezne države Louisiane.
Zdi se, da je zločin, ki zaznamuje življenji glavnih junakov detektivov Rustina »Rusta« Cohleja (McConaughey) in Martina »Martyja« Harta (Harrelson), predvsem način, kako scenarist in avtor serije lahko razvije mentalni horizont svojih junakov in socialno okolje ene revnejših ameriških držav. Enigmatični umor na začetku serije se skozi nadaljevanja razkrije kot manifestacija siceršnje patologije.
V tem portretu prostora se prikažejo anomalije louisianske (pa tudi ameriške) družbe nasploh, ki je talec tako gospodarskih kot tudi naravnih katastrof – hurikanov in poplav. Tu se soočimo z revnimi prebivalci, ki živijo v razdrapanih hišah ali v prikolicah, s prostitucijo mladoletnikov, s paralelnim svetom prekupčevalcev in uživalcev drog in na koncu še s korumpirano oblastjo, ki seže vse do policijskih vrst.
Časovni stroj
V osmih delih avtor prepleta tri obdobja življenja Rusta in Martyja. V letu 1995 detektiva raziskujeta grozljiv umor, prideta na sled morilcu in ugrabitelju otrok in ga pri aretaciji ustrelita. Leta 2002 Rustu osumljenec ropa namigne, da sta pred sedmimi leti umore pripisala napačnemu človeku oziroma spletki nista prišla do dna.
To je tudi čas, ko se Rust in Marty spreta in gresta vsak svojo pot. V sedanjosti (leta 2012) pa detektiva Maynard Gilbough in Thomas Papania preiskujeta svoja kolega in njune izsledke umora, pri čemer sumita, da je Rust nekako vpleten v zločine, ki jih je preiskoval.
Časovni razpon je tu predvsem v funkciji prikaza družbe, kjer je zločin vpisan v način njenega delovanja. Pri tem je nosilec eksistencialne teže sodobnega individuuma Rust s svojim nenavadnim, nietzschejanskim življenjskim nazorom. Že v prvem delu presune s premislekom o naravi človeka in govori o človeški zavesti kot napaki evolucije.
Rust s svojimi filozofskimi ekskurzi ni ravno popularen, okolica veliko lažje sprejema Martyja z vsemi njegovimi transgresijami (na primer nezvestobo ženi (Monaghan), alkoholizmom, mačizmom v razmerju do žene in svoje ljubice).
Nedobrodošel konec
V zadnjih dveh delih se serija osredotoči na dogajanje v sedanjosti, ko Rust in Marty ponovno združita moči, da bi rešila serijo zločinov (od ugrabitev do umorov). Na koncu jima na devastiranem posestvu s srhljivimi ostanki zločinov uspe najti morilca – ta je obenem dobro varovana skrivnost družine, ki v Louisiani zaseda pozicije moči. Morilec v spopadu umre, nekdanja policista sta ranjena, a preživita.
Prav zadnji del glede na prejšnje, ki so počasi gradili zločinsko spletko, izrisovali poteze glavnih likov in socialnega prostora, deluje kot antiklimaks. Rešitev detektivske uganke se zdi preenostavna, četudi je jasno, da družinska mreža, ki je bila tako ali drugače povezana z zločini, ne bo utrpela nobenih konsekvenc. Prav tako Rust z razodetjem, ki ga doživi v zadnjem aktu lovljenja morilca, ko zasluti bližino davno preminule hčerke, izgubi kompleksnost in intrigantnost, ki jo je imel dotlej.
Načeloma velja, da je glavni problem televizijske serije kot pripovedne forme ta, da je njena struktura preveč odprta, preveč usmerjena v nadaljevanje, kar navadno pomeni, da zgodba postopoma razvodeni, junaki pa izgubijo začetno ostrino. A pri Pravem detektivu je problem nasproten; kot da je odločitev za zaključek avtorja spravila v stisko, ko je želel prehitro povezati vse niti zgodbe in usode njegovih junakov psihološko pojasniti.
Tako Rust – najbolj zanimiv junak v Pravem detektivu in v svetu TV-serij nasploh – na koncu pristane pri klišejskem razsvetljenju, da obstaja samo ena zgodba, to je zgodba o svetlobi in tèmi. Tèma zaenkrat sicer prevladuje, a svetloba počasi prevzema pobudo. Pravega detektiva si bomo tako žal zapomnili kot odlično serijo, ki jo je pokvaril prehiter konec.
