Pravi detektiv: Zahodna knjiga mrtvih (2. sezona, 1. del)

Nova lokacija, nov ekosistem stražarjev zakona in kriminalcev, nov zločin, nova špica. Pravi detektiv spet vabi v zelo temačen svet.

Objavljeno
22. junij 2015 19.44
Igor Harb, Mateja Košir
Igor Harb, Mateja Košir

Prve omembe serije Pravi detektiv pred skoraj dvema letoma so na prvi pogled napovedovale nekakšnega duhovnega brata vampirske satire/melodrame Prava kri. Že po prvem delu je postalo jasno, da je Pravi detektiv povsem drugačna pošast kot ples vampirjev, volkodlakov, čarovnic in vil, ki ga je prirejala Prava kri in po nekaj minutah druge sezone postane jasno, da smo ponovno priča nečemu novemu.

Povsem nova zgodba

Nova lokacija, novi (anti)junaki, nov ekosistem stražarjev zakona in kriminalcev, nov zločin in celo nova špica.

Z Leonardom Cohenom podložena vizualna tapiserija ponovno spominja na Pravo kri (in je seveda ne doseže, a bo še kakšna špica sploh lahko tako kul?), nato pa smo priča posnetkom krajine in detajlov, ki vzbudijo spomine na prvo sezono, a po nekaj sekundah kamera preklopi iz ekspresionističnih podob na junake in ostane z njimi do konca, da jih dodobra spoznamo pred njihovim prvim, naključnim srečanjem.

V središču zgodbe je umor mestnega uradnika, ki je imel očitne povezave s podzemljem in ga že na začetku prvega dela pogrešajo.

Mafijec Semyon, ki skuša organizirati gradnjo velikega urbanističnega projekta, ga pogreša na predstavitvi, ko je prijavljen kot pogrešan, ga kriminalist Velcoro skuša najti, vmes pa spremljamo, kako neznanec njegovo truplo transportira v cadillacu.

Na koncu ga odkrije cestni policist Woodrough, preiskavi pa je poleg Velcora dodeljena tudi kriminalistka Bezzerides, saj so truplo odkrili v njenem rajonu.

V postavitvah kadrov in ozadjih režiser Justin Lin po vzoru prejšnje sezone izkoristi prostor za simbolizem in ekspresionizem, a v prvem planu so ljudje, zato se osredotočimo nanje.

Ray Velcoro (Colin Farrell)

Kriminalista Velcora najprej spoznamo kot očeta, ko pelje sina v šolo. Čeprav se izkaže kot dober detektiv, je hitro jasno, da ni kaj prida starš, saj noče opaziti sinovih slabosti ali strahov, temveč ga na različne načine tudi sam nasilniško trpinči v želji, da bi rdečelasi debeluh postal njegov klon.

Kmalu izvemo, da se je sin rodil 9 mesecev po tem, ko je bila njegova (zdaj že bivša) žena posiljena, otrokovo očetovstvo pa ni bilo potrjeno. Ta uradno nikoli razrešen zločin ga je pripeljal tudi v službo gangsterja Semyona, ki mu je predal informacije o domnevnem posiljevalcu, sedaj pa Velcoro zanj občasno koga prebuta.

Skupaj s partnerjem je Velcoro določen poiskati pogrešanega pomembnega mestnega uradnika Caspera, a v njegovem domu najdeta razdejanje in veliko seksualnih pripomočkov.

Ob dobrih režiserjih se Farrell odlično izkaže in očitno se je zelo dobro vživel v Velcora, saj mojstrsko odigra stopnjevan prikaz brezupa človeka, ki se mu zdi primerno pretepsti človeka pred njegovim otrokom. Njegova moralnost je nedvomno izkrivljena, a hkrati prikaže, da ga ženejo principi pravičnosti, čeprav je preveč potopljen v melanholijo, da bi to sam opazil.

Foto: HBO

Ani Bezzerides (Rachel McAdams)

Tudi Bezzeridesovo najbolje spoznamo skozi osebna razmerja z bližnjimi: tipom, ki ga vrže iz stanovanja, ker ni bil takoj za divjo spolnost, sestro, ki jo sreča med racijo domnevne javne hiše (dejansko legalne pornografske spletne strani) in očetom, ki je vodja newagerskega gibanja/kulta (najbrž posnetega na isti lokaciji kot zadnji deli Oglaševalcev) in gre do njega samo zato, ker tam išče pogrešano osebo.

Pravzaprav o njej ne izvemo kaj bistveno več od stvari, ki ji jih očita oče, a upajmo, da bomo v prihodnjih delih izvedeli kaj bolj zanimivega in spoznali celovito osebnost.

Foto: HBO

Paul Woodrough (Taylor Kitsch)

Cestni policist Woodrough v prvem delu prav tako ne pokaže širine ali globine lika, kar je deloma težava ne posebej talentiranega igralca Taylorja Kitscha in njegovega bržkone deloma botoksiranega obraza.

Zaenkrat vemo, da ima psihične težave, ki se manifestirajo v impotenci in želji po smrti, ki jo izziva z divjanjem z motorjem, a je ne izživi.

Foto: HBO

Frank Semyon (Vince Vaughn)

Poleg Velcora najbolj zanimiv lik je njegov drugi delodajalec, mafijec, ki poskuša vzpostaviti megalomanski in najbrž večinoma legalen projekt gradnje železnice skozi Kalifornijo.

Brez dvoma je najbolj kompleksen, saj ga spoznamo kot neusmiljenega zločinca, ki brez pomislekov ukaže napad na novinarja, negotovega poslovneža s tremo pred javnim nastopom, enakovrednega partnerja v zakonu in človeka, ki se zaman trudi vzpostaviti pristno prijateljstvo z izgubljenim Velcorom, v katerem se mu zdi, da je našel sorodno dušo.

Po seriji vse manj uspešnih (in vse manj smešnih) komedij je Vaughn ponovno pripravljen pokazati tudi svojo temno stran, ki bi mu lahko prinesla oskarja, če bi se nanjo osredotočil.

Foto: HBO

Zahodna knjiga mrtvih

Prvi del z naslovom namiguje na Egipčansko knjigo mrtvih in Tibetansko knjigo mrtvih, na obrede pokopa in prehoda na druge ravni obstoja, kar je eksplicitno nakazano z ritualistično iznakaženim stanjem trupla mestnega uradnika Caspera, deloma pa morda tudi z vseprisotnim motivom seksa, t.i. male smrti, pri čemer je fokus na seksualnih težavah, prestopkih, deviacijah in celo zločinih. Ja, Pravi detektiv nas ponovno vabi v zelo temačen svet.

Serija je v prvi vrsti delo pisatelja Nica Pizzolatta, ki je nastopil v vlogi scenarista, producenta in vodje serije, odločujoč vpliv na podobo, kakovost in uspeh prve sezone pa so imeli tudi režiser Cary Fukunaga in glavna igralca McConaughey in Harrelson.

Ker se je v drugi sezoni poleg zasedbe poslovil tudi Fukunaga, je Pizzolatto okrog sebe zbral novo kreativno ekipo, z nič manj zvezdniškimi igralci in eklektičnim naborom režiserjev. Ta vključuje režiserja večine Hitrih in drznih Justina Lina, preverjene televizijske režiserje, kot je Miguel Sapochnik, ki se je ravno izkazal z bitko z ledenimi zombiji v Igri prestolov in celo skandinavskega režiserja dokumentarcev Janusa Metza Pedersena.

Kako bo to vplivalo na homogenost zgodbe in načina pripovedi, bomo še videli. Fukunaga je v prvi sezoni mojstrsko prepletal različne vizualne podobe, sloge in celo žanre, kar morda nameravajo letos ponoviti različni režiserji s svojimi pristopi, a resnično se bodo morali izkazati pri konsistentni upodobitvi razvoja likov.

Prvi del daje dober nastavek, a vsi sodelujoči se bodo morali krepko potruditi, da bodo dosegli visoka merila, ki jih je postavila prva sezona.