Pri nas so scenariji z istospolno tematiko redki

Obisk festivala gejevskega in lezbičnega filma upada, prepolovljena je tudi dotacija Slovenskega filmskega centra.

čet, 01.12.2011, 22:00
Zaključek festivala

Festival gejevskega in lezbičnega filma bo v soboto ob 22. uri v Slovenski kinoteki sklenil film FIT. Komedijo je režiral Rikki Beadle Blair, ki je tudi avtor scenarija. Zgodba: šestim neprilagojencem grozi izključitev iz šole in prisiljeni so 
v skupinsko delo pri plesnem krožku, ki ga vodi plesni učitelj, za katerega je povsem očitno, da je gej. Mulci in mule se kljub začetnemu upiranju sčasoma sprostijo in spregovorijo o sebi. Kmalu začnejo dozorevati vprašanja o identiteti (osebni, spolni in narodnostni), drugačnosti, šikaniranju, strahu pred razkritjem in sovražnosti do drugačnih. Shakespeare v gleejev-skem ključu z ritmom, s humorjem in z angažiranostjo. Vsekakor pa tudi film, ki je s posrečenim humorjem, iskrenostjo in rahločutnostjo krepko presegel prvotne »pedagoške« namene! - Projekciji bo sledil pogovor z Rikkijem ­Beadle Blairom.

Iztekajoči se Festival gejevskega­ in lezbičnega ­filma (FGLF) do nedelje ponuja še nekaj izvrstnih dokumentarnih in igranih filmov, med slednjimi čilskega Stare mačke in južnoafriškega Lepota. Včasih ga je obiskovalo raznovrstno občinstvo, danes je obisk manjši,­ precej bolj skope so tudi subvencije.

Letošnji festival odlikuje program, ki se tematsko loteva tudi za populacijo lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev (LGBT) zamolčanih vsebin, kot je tretje življenjsko obdobje v ameriškem dokumentarcu Nema generacija, zamolčanost v širšem pomenu je bila tudi tema torkove opoldanske okrogle mize v Kinoteki.

Povod za skromno obiskano okroglo mizo Koga moti festival gejevskega in lezbičnega filma?, na kateri so sodelovali organizatorja Brane Mozetič in Suzana Tratnik, režiserka Maja Weiss in predavatelj na filozofski fakulteti ter gejevski aktivist Roman Kuhar, je bila 
v primerjavi s prejšnjimi leti prepolovljena dotacija, ki jo je festival prejel od Slovenskega filmskega centra (SFC).

Brane Mozetič je opozoril, da je FGLF predhodnik festivala Liffe, kajti njegovi začetki segajo v drugo polovico osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je kot Dnevi gay filma potekal v Cankarjevem domu. Po ustanovitvi festivala, ki ga danes poznamo kot Liffe, se je FGLF preselil v Kinoteko in se s kratkimi programskimi izbori razširil v celjski Kino Metropol, v ptujski Mestni kino in koprski Mladinski in kulturni center.

Od sprva razpršenih finančnih virov je pozneje festival financiral filmski sklad, danes pa poleg ambasad glavni vir predstavlja SFC. Prav tu se je letos zapletlo, saj mu je strokovna komisija SFC na javnem razpisu za sofinanciranje filmskih festivalov od razpisanih sredstev v višini 120.000 evrov dodelila le pet tisoč evrov, polovico manj, kot jih je FGLF prejemal v preteklosti, po pritožbi pa je prejel 7500 evrov.

Je razlog, da je prav ta festival med šestimi na razpisu izbranimi prejel najtanjšo finančno rezino, homofobija centra? Ne, odgovarja njegov direktor Jožko Rutar, saj je SFC financiral Izlet Nejca Gazvode, ki tudi vsebuje temo istospolnosti, poleg tega je koproducent srbskega filma Parada Srđana Dragojevića, ki je prejel evropska sredstva prav na osnovi slovenskega sodelovanja in ta mesec prihaja na slovenska platna. Ob tem je Rutar poudaril finančno podhranjenost slovenskega filma v primerjavi z ostalimi kulturnimi področji.

Istospolnost je getoizirana

Resnica je verjetno nekje vmes, glede na to, da letošnje znižanje stroškov SFC za dvajset odstotkov ni načelo 120.000 evrov, namenjenih­ financiranju festivalov, se sproža vprašanje, koliko, če sploh, strokovna komisija pozna njegov program, saj filmov, ki jih v dobrem tednu predvaja FGLF pri nas zlasti v zadnjih letih ni mogoče videti ne na Liffu, ne v redni distribuciji, ne na slovenski nacionalki.

Odsotnost tematike LGBT na omenjenih mestih festival getoizira. 
V nasprotju z njegovimi začetki, ko ga je obiskovalo raznovrstno občinstvo, danes na dobro obiskanih projekcijah prevladuje občinstvo LGBT, pri večini novinarskih filmskih ljubiteljev pa po koncu Liffa ob Festivalu gejevskega in lezbičnega filma zanimanje za filmsko umetnost usahne. Učinek odsotnosti omenjene kinematografije v širšem družbenem prostoru pomeni odsotnost védenja, kar je gojišče strahu, predsodkov in homofobije.

Predavatelj Roman Kuhar in Maja Weiss sta izpostavila nujnost izobraževanja in vzgoje v šolah in v enem najmočnejših medijev – nacionalni televiziji. Tovrstne programe po šolah že nekaj let vodi Roman Kuhar tudi v okviru festivala LGBT, ki letos vključuje film FIT režiserja Rikkija Beadle Blaira, ki se v srednješolski zgodbi humorno loteva vprašanj osebne, spolne in narodnostne identitete ter strahu pred razkritjem in sovražnosti do drugačnosti.

Slovenski filmski prostor je zelo zadrgnjen do tem LGBT. Po Rutarjevih besedah je na SFC prijavljenih zelo malo scenarijev z istospolno tematiko – letos je center podprl izdelavo scenarija po romanu Ime mi je Damjan prozaistke Suzane Tratnik –, pa tudi odziv na letošnji poziv organizatorjev festivala je bil slab, tako da program vključuje le en slovenski kratki film Madonca scenarista in režiserja Blaža Slane.

Brane Mozetič je opozoril na nedavno izdano biografijo Toneta Freliha o 87-letnem režiserju Vojku Duletiču, ki na koncu vsebuje režiserjevo intimno izpoved, 
v kateri trpko spregovori o preprekah, ki mu jih je zaradi istospolnosti nastavljal slovenski filmski prostor. S čim se je zaradi istospolnosti spopadal František Čap, režiser Vesne in Ne čakaj na maj, pa je za vedno zdrselo v pozabo.

Režiserka Maja Weiss je sproščeno spregovorila, da lezbičnega razmerja v Varuhu meje, ki je imel okoli milijon gledalcev, ni načrtovala, a ker med snemanjem zaradi dežja ni hotela izgubiti snemalnega dne, se je »odločila odnose med liki nadgraditi«, učinki njene poteze pa so bila vabila in nagrade tudi na festivalih LGBT, v slovenskem prostoru, kjer večina kritikov lezbičnega odnosa med liki kot da ni opazila, pa je ob pohvalah doživela tudi sovražne odzive.

Homofobija, utemeljena na nezavednem sovraštvu do sebe, je pretresljivo ekranizirana v Lepoti južnoafriškega režiserja Oliverja Hermanusa, ki je kandidat v pred-izboru za tujejezičnega oskarja. 
V filmu Lepota je mogoče videti razliko med gejevstvom in homoseksualnostjo – gejevstvo je razkrita identiteta, homoseksualnost pa prikrita frustracija. V Lepoti so moški pripadniki bele kalvinistične manjšine lepo poročeni in sovražni do »črnuhov ter pedrov«, obenem pa se skrivaj srečujejo in med seboj počnejo natanko to, zaradi česar sovražijo geje. Film odlikujeta režija in izvrsten Deon Lotz v vlogi moškega, ki zaradi istospolnih frustracij manipulira vse naokoli, nabija krivdo družinskim članom in za dosego ciljev hladno uporabi nasilje.

Film Nočna izmena Richarda Laxtona je posnet po istoimenskem romanu sodobne britanske pisateljice Sarah Waters o prepletu usod v Londonu med drugo svetovno vojno, čilski Stare mačke Pedra Peirana in Sebastíana Silve pa se subtilno loteva zapletenega odnosa med ostarelo materjo in hčero srednjih let.

Osrednji festivalski program se bo končal v soboto in dokončno iztekel z nedeljskimi projekcijami 
v Škucovem kulturnem centru Q na Metelkovi.

Prijavi sovražni govor