Če je v svojih prejšnjih filmih stavil na razvezano, epizodno pripovedno strukturo z brezkarakternimi liki, ki so bili docela v službi ponazoritve ideje o neskladju med človekovim družbenim in individualnim jazom, je tokrat posnel film, ki neprimerno bolj sledi normativom standardne naracije in neposredneje nagovarja gledalca, hkrati pa se še vedno osredišča okrog Östlundove priljubljene opozicije narava : družba.
Več o tem, zakaj je Višja sila odličen, na trenutke pa tudi zelo zabaven film, preberite na pogledi.si.