Punce ne jočejo več (ampak dirkajo)

Nika, novi slovenski mladinski film sporoča, da je življenje vredno, če človek najde nekaj, kar ga žene-

Objavljeno
24. oktober 2016 16.27
Jela Krečič
Jela Krečič
Mladinski film Nika Slobodana Maksimovića se začne z udarnim stavkom, ki ga oče izreče svoji hčerki dirkačici Niki Franko: »Punce so boljše od fantov!« Ne le, da stavek učinkuje kot prodorno feministično geslo, ampak predvsem dobro uokviri zgodbo o najstnici, ki natanko ve, kaj je gonilo njenega življenja.

Nika (Ylenia Mahnič) je gimnazijka, ki pa jo bolj kot šola in vse drugo zanima dirkanje z gokarti. V ta šport jo je vpeljal ljubljeni oče (Sebastian Cavazza), ki pa je pred kratkim umrl v prometni nesreči – kot nam sugerira film. Nikina mama Mojca (Marjuta Slamič) zaradi tragične usode očeta hčerki prepove dirkanje.

Prav to, da Nika ne sme slediti svojim sanjam, je tudi sprožilec vsega dogajanja v filmu, ki se odvija na slovenski obali. Jezna na mamo začne naslovna junakinja izostajati od pouka, dobiva slabe ocene, se zaplete s fantom Aleksom. Njena trma, ihta in slabi rezultati v šoli so vir nenehnih sporov z mamo.

Največja kakovost filma je njegova preprosta premisa: dekle rado dirja z gokarti in je za to pripravljeno žrtvovati vse (scenarij podpisujeta režiser in Matjaž Pikalo). Njeno življenje se bo normaliziralo šele, ko se bo pojavila obljuba ponovnega tekmovanja s priljubljenim vozilom. Lekcija, ki jo film subtilno sporoča ne le zaskrbljenim staršem, je, da je življenje človeka vredno, če v njem najde stvar, ki ga dobesedno žene, poganja in tako osmišljuje njegovo eksistenco. Če je to potencialno nevarno dirkanje, ki povrhu ne spada k tradicionalni vlogi ženske, je to pač treba sprejeti kot etično poslanstvo dotične posameznice. Sicer pa je v filmu vselej privlačno videti premiso, ki nasprotuje vsakdanji ideologiji – ko ta, denimo, poskuša vsakemu užitku vzeti njegovo užitkonosno, a obenem potencialno škodljivo ost, namesto te pa nam ponudi dozirano ugodje v sladkarijah brez sladkorja, kavi brez kofeina, celo v vojnah brez vojske (a z anonimnimi dronskimi operacijami).

Ljubiteljica hitrosti z želvo

Nikino vztrajnost in usmerjenost k enemu samemu cilju v filmu spremljajo stranske zgodbe in liki. Mama Mojca se vmes zaplete z novim partnerjem (Gašper Tič), ki ga Nika sprva ne odobrava, medtem se sama naslovna junakinja začne vračati na dirkališče k svojemu trenerju, mati in hči imata prometno nesrečo, ki dodatno zaplete njuno življenje ipd. Vrsta stranskih likov, denimo Nikin sošolec Toni in mamin novi partner, je vir komičnih peripetij in gegov. Pozornemu gledalcu ne bo ušel niti ljubek detajl, da ima glavna junakinja – ljubiteljica hitrosti – najpočasnejšo domačo žival: želvo po imenu Piki.

Problem filma je predvsem to, da so njegovi različni deli po kakovosti in gledljivosti neizenačeni. Odnos med materjo in hčerko je preveč enodimenzionalen – zdi se, da vseskozi spremljamo en in isti prepir, ki se začne z materinim jeznim izbruhom: »Kaj je s tabo?!« in konča s tem, da Nika v besu odvihra stran, po možnosti v enem od vozil, ki jih ima na razpolago.

Nesimetrija vlada tudi v igri nastopajočih, a to spregledamo predvsem zaradi dovolj prepričljive in privlačne Ylenie Mahnič v vlogi odločne in trmoglave najstnice. Najbolj moteče v Niki pa je nihanje kakovosti dialogov. Ti se raztezajo od udarnega prvega stavka in učinkovitih šal, ko, denimo, materin nov partner Niki in njenemu Aleksu ponudi, da ju pelje »en čoln s krogom«, do klišejskih in okornih izmenjav (predvsem spet med materjo in hčerko).

Popolno prepustitev filmu krnijo prav omenjene okornosti. Po drugi strani si velja Niko ogledati predvsem zaradi jasne in dovolj drzne pripovedne linije z učinkovito glasbeno opremo (Peter Dekleva in Mihe Guštin - Gušti) ter vizualne prepričljivosti (direktor fotografije je Predrag Dubravčić). V filmu namreč dobivamo privlačno, neklišejsko podobo slovenske Obale, katere fotogeničnost doslej na filmu verjetno še ni bila tako izkoriščena. Prav tako režiser spretno posname dirkanje in finalno tekmo, ki do čustvenega klimaksa pripelje celo ljudi, ki ne čutijo nobene naklonjenosti do avtomobilizma ali dirk.