Tiskane izdaje
Filmski hit letošnjega poletja, namenjen najširšim množicam, je film Razuzdanka (Trainwreck, 2015). K ogledu filma spodbuja slogan »vsaka pozna vsaj eno«, razuzdanko namreč.
V glavni filmski vlogi nastopa Amy Schumer. Ne le to, napisala je tudi scenarij za film, ki mu je moč očitati marsikaj, ne pa to, da nima dobre glavne igralke, dinamično prepletenih prizorov in kar nekaj prizorov zelo posrečene situacijske komedije. O Amy Schumer ni moč reči, da se na stresanje šal ne spozna, kakor je povedala sama, je sledila tradiciji judovskega humorja, kulturi, v kateri je bila tudi vzgojena, in humoristu Michaelu Ianu Blacku.
Prvi filmski prizori kažejo, kako oče ob ločitvi svojima hčerkama razlaga, zakaj monogamija ne deluje. Punčki, ena drži v roki še igračo, deklamirata: »Monogamija ni realistična!« V ozadju pa se na nebu bliska. Bog je na instagramu ali pa se ne strinja? Hollywood je od nekdaj znal že v uvodnih kadrih pritegniti pozornost občinstva in nič drugače ni pri filmu Razuzdanka.
Od filma, o katerem so se razpisali, da je povrnil ugled romantičnim komedijam in da prinaša svežino v značaj glavnih junakinj, bi bilo pričakovati več, kot da hodi naokoli v visokih petah, se pusti poniževati šefici v službi in na koncu pristane moledujoč za pozornost »pravega« fanta v mini krilu in oponašajoč prevladujoči stereotip spolne privlačnosti v ZDA − navijačico.
Romantični brezdomci in lažna predstavitev
Za hollywoodske filme, še posebej pa za tiste, ki se dogajajo v New Yorku, je značilno, da zanje pojem družbene enakosti ali urejenih socialnih vprašanj ne obstaja. Zdi se, da prebivalstvo New Yorka kljub ustvarjalnosti, po kateri slovi po vsem svetu, ob količinah zaužitih dovoljenih in nedovoljenih substanc ne zmore ulic svojega mesta predstaviti brez brezdomcev in odvisnikov, ki morajo prosjačiti.
Tudi v filmu Razuzdanka nastopa brezdomec kot obvezni scenaristični in nemara tudi scenografski dodatek newyorške ulice. Noben film pa se še ni ukvarjal s tem, zakaj brezdomci v »deželi možnosti« sploh obstajajo in zakaj tako bogata država nima urejene pomoči ljudem, ki so odvisniki ali jih je nemara doletela druga življenjska nesreča. Glavna igralka v filmu brezdomcu podari svojo zalogo alkohola in marihuane. Morda si misli, da mu je naredila uslugo? Tako film nehote udomačuje socialno stisko posameznikov in jo poetizira, namesto da bi poudaril, da je beračenje jasno znamenje nerazvite socialne politike.
Foto: You tube
Film ima še eno kapitalistično zanko, ki jo predstavi zavajajoče ali pa le hudo površno. Glavna junakinja o svojem izbrancu napiše intervju za moško revijo. Njena urednica intervju zavrne, nato je odpuščena. Zato Amy (glavna vloga ima enako ime kot igralka sama) neobjavljeni intervju ponudi najbolj zaželeni reviji v ZDA, Vanity Fair. Vidimo, kako koraka na razgovor z urednikom in kako ji članek objavijo. Realnost? Vanity Fair ne objavlja člankov neodvisnih novinarjev, niti ne odgovarja na ponudbe ali pobude. Sploh. Glavna junakinja pa ni, kakor kaže film, novinarka, ki bi bila po ameriških standardih tako visoko, da bi imela agenta oziroma vstop v trdno zaprto utrdbo demokratične revije Vanity Fair.
Ampak Hollywood to neprestano počne. Združene države Amerike vztrajno prikazuje kot svet, kjer lahko vsakdo uspe, čeprav je jasno, da so najboljše službe že vnaprej zasedene s potomstvom kapitalističnih mogotcev ali podmladkom »uglednih« družin. To, da nadobudni novinarki Vanity Fair objavi intervju, je res slaba scenaristična šala.
Kapitalističnih dejstev, s katerimi naj bi se gledalstvo sprijaznilo, ne manjka, kajti nadrejena novinarki Amy je urednica, ki je popolnoma brez čuta za sočloveka. Kar se mirno in tiho prenaša. Vdano. Lahko se drogiraš, napiješ in seksaš, a bog ne daj, da bi ugovarjal neinteligentnemu in brezobzirnemu šefu. Nekaterih stvari se pač ne počne. Na koncu koncev film Razuzdanka »po naključju« oglašuje tudi popularnost britanske nadaljevanke Downton Abbey, kjer višji družbeni sloji nikoli ne sedijo za mizo s svojimi delavci, kaj šele, da bi jim dovolili kaj drugega.
Amy bi moški v New Yorku obšli
Ni si treba izmišljevati, ker so naključni moški v New Yorku povedali, da bi se v velikem loku izognili dekletu, kot je glavna junakinja filma Razuzdanka Amy. Torej, ki se nebrzdano zabava, menjava spolne partnerje, stresa politično nekorektne šale in preklinja. Niti slučajno takšne osebe ne bi izbrali za partnerko.
Toliko o sočutju do bolj radoživih ženskih značajev v ameriški realnosti. Prodane vstopnice za kinodvorane in ogledi na spletu ne spreminjajo patriarhalnih družbenih vzorcev čez noč.
Foto: You tube
Prikaz spolnosti v filmu Razuzdanka pa je tako ali tako degradacija posebne vrste, koristi morda mladini, ki jemlje predpisana zdravila za motnje pozornosti. Da se jih namreč tudi snifati kot kokain pred seksom. Pa še legalna so kot alkohol.
Rasizem kot šala
V scenariju filma Razuzdanka je najbolj moteč rasizem, ki naj bi deloval komično. Zdravnik novinarko Amy vpraša, koliko »črnih« prijateljev ima v telefonu. Seveda nima nobenega, vse, kar pokaže, je fotografija afroameriškega natakarja, ki ga predstavi kot prijatelja.
»To je vendar le natakar,« vzklikne zdravnik in šala naj bi bila popolna. Če je to način, kako se dva privilegirana belca v New Yorku šalita na račun rasizma, je ta šala ne le plitka, ampak porazna.
Izkaže se, da zdravnik ima »črnega« prijatelja, ki ni nihče drug kot njegov pacient in »najbolj slavni športnik«, ki je poleg tega, da je znan, tudi bogat. Toliko o prijateljstvu med belimi in temnopoltimi v sodobni Ameriki? Klišeji ne bi mogli biti bolj žaljivi.
To še ni vse. Na pogrebu novinarkinega očeta sedi temnopolti moški, ki mu mlada ženska šepne, da je nekoč že imela »črnega« fanta in da bi ga imela še enkrat. Šala naj bi ponazarjala ponujanje mlade ženske moškemu s podtonom nerazumevanja rasnih vprašanj.
Amy Schumer ni imela težav z rasizmom le v filmski zgodbi, tudi v svojem javnem govoru, ki naj bi bil »izredno feminističen in navdihujoč«, najverjetneje po merilih ženskega rumenega tiska. Tako navrže, da je bila v študentskem domu v sobi skupaj z »naključno dodeljeno Albanko«. Kar naj bi bilo smešno?
Na podelitvi nagrad MTV 2015 je spravila v zadrego najmanj tam navzočo Jennifer Lopez, ko je rekla, da se vse »latino« ženske kruto maščujejo moškim za prevaro. V nasprotju z belkami in Afroameričankami?
Njena šala na račun latinskih moških pa je poglavje zase: »Ko sem bila mlajša, sem hodila z latino fanti, zdaj raje privolim v odnos.« Šala na račun posilstev je grenka za vse, še posebej, če obsodi kar celotno kulturno skupino.
Za te šale se je sicer Amy Schumer opravičila, češ da je na odru igrala »plitko belo Američanko« in da se kot umetnica še razvija. Ameriški mediji, ki so, se ve, na strani s kapitalom podprte struje, so ji velikodušno odpustili, saj se ne bodo odpovedali zvezdnici, ki so jo soustvarili.
Hollywood tudi s pomočjo Amy Schumer neuspešno poskuša feminizem zvesti na cenene šale in to, da ženskam dovoljuje, da se norčujejo iz spolnih stereotipov. »Solidarnost je za bele ženske,« je med drugim povedala. Promocija alkohola, drog in spolne svobode pa od časa Woodstocka dalje ni ne vem kako izvirna. V Združenih državah Amerike je privilegiranim dovoljeno vse, le spreminjanje političnega sistema ne. To se jim ne zdi smešno, ker lahko vpliva na njihove bančne račune.
Morda je Amy Schumer prebrala blog sonarodnjakinje, ki je živela v Švici, alpski državi, ki prav gotovo na področju ženskih pravic velja za konservativno. V njem ne more prehvaliti plemenitosti tamkajšnjega delovnega prava in socialne ureditve. Pod blogom so se usuli komentarji mladih izobraženih Američanov, ki se v svojih službah počutijo kot suženjska delovna sila, brez vseh pravic.
Kapitalistična in rasistična komedija Amy Schumer je razuzdana prav zato, ker ne upošteva trpljenja odrinjenih družbenih skupin. V Združenih državah Amerike torej nič novega in z veliko situacijske komičnosti.
