Resnica o grešnih duhovnikih

Film V žarišču (Spotlight): Novinarstvo, ki je spremenilo svet po razkritju duhovniške pedofilije v bostonski nadškofiji.

Objavljeno
19. februar 2016 16.38
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Film V žarišču (Spotlight), resni kandidat za oskarja in najboljši film leta 2015 po oceni ameriških kritikov, so v četrtek začeli prikazovati v slovenskih kinih. Govori o dveh temah: o izjemnih raziskovalnih novinarjih časopisa Boston Globe in o spolnih zlorabah duhovnikov v bostonski nadškofiji, ki so jih razkrili.

Po objavi v Boston Globu so informacije o tem preplavile svet, žrtve spolnih zlorab so se opogumile še drugod po svetu in javno spregovorile, tudi v Sloveniji, katoliška cerkev pa je razglasila ničelno toleranco za storilce teh zločinov.

Film torej temelji na resničnih dogodkih iz leta 2002, ko je skupina štirih novinarjev, ki so delali v raziskovalni redakciji Spotlight v Boston Globu, objavila vrsto člankov o največjem pedofilskem škandalu v ZDA, v katerega je bilo vpletenih približno 250 duhovnikov – kar deset odstotkov vseh duhovnikov v bostonski nadškofiji.

To število se je razkrivalo postopoma, novinarji Boston Globa so z dokazi najprej razkrinkali 90 pedofilskih duhovnikov, že po objavi prvega članka pa se jim je javljalo toliko žrtev, da so v letu 2002 objavili 600 člankov, v katerih so identificirali nove in nove duhovnike, ki so zlorabljali otroke.

Pogumna ekipa

Štiričlansko ekipo Spotlighta, v kateri so bili Walter Robinson, Michael Rezendes, Ben Bradlee, Sacha Pfeiffer in je dobila Pulitzerjevo nagrado, so povečali za štiri novinarje. Raziskovalni novinarji so eno temo pripravljali različno dolgo, od štirih mesecev do enega leta, kar je za naše razmere nepredstavljivo. In za glavnega urednika so imeli pametnega človeka, visoko profesionalnega in sposobnega novinarja, Martyja Barona, ki se je skupaj z njimi boril za resnico.

Novinarjem ni bilo žal tvegati karier, zakonskih zvez, fizičnega in mentalnega zdravja, dobesedno izgorevali so za temo. Njihovi nasprotniki so bili številčnejši, vplivnejši, z močnimi zvezami. Poleg tega je bilo 53 odstotkov bralcev Boston Globa katoličanov, ti pa so ne glede na to, da so slišali za marsikatero zlorabo, tudi lastnih otrok, najbolj verjeli svojim duhovnikom in cerkvi. Novinarji so se zavedali, da bo z objavo ogrožena tudi naklada časopisa.

To je bilo novinarstvo, ki je spremenilo svet, saj je zelo lokalna zgodba postala mednarodna tema.

Spet se je pokazalo, da ni domišljije, ki bi se lahko merila z resničnostjo. Za filmske ali književne ustvarjalce je predloga iz resničnega življenja določena prednost, obenem pa tudi past. Kako torej po resničnem dogajanju ustvariti umetniško relevantno delo, ki bo avtentično, obenem pa ne golo povzemanje tega dogajanja. Ustvarjalcem tega filma je ta zahtevni zalogaj fantastično uspel.

Dejstva govorijo sama

Film V žarišču, kot je Spotlight naslovljen v slovenščini, je močna detektivska zgodba in ena najboljših dram o novinarstvu, ki so jih kdajkoli posneli. Scenarista Tom McCarthy in Josh Singer predstavljata novinarstvo, kakršno mora biti – kot korektiv družbe. Včasih imamo vtis kot da gledamo dokumentarec, kajti scenarij je dovolil likom, da so videti naravno, avtentično, kot resnični novinarji v redakciji in pri srečanjih s svojimi viri. K temu je seveda pripomogla tudi izjemna igralska ekipa: Michael Keaton, Rachel McAdams, Mark Ruffalo, Liev Schreiber, John Slattery in še nekatera druga zveneča imena.

Še posebej izstopa Mark Ruffalo. Poudarek ni na vlogah, ampak na celotnem procesu raziskave z grozljivimi odkritji. McCarthy, tudi režiser filma, je pri pri tem uporabil preproste dramaturške metode, s katerimi je dal čar celo najbolj osnovnim prvinam novinarskega dela, kot so telefonski klici in brskanje po časopisni dokumentaciji. Film je zrežiral film lahkotno, neopazno, pustil je dejstvom, da govorijo sama zase. Spotlight po slogu še najbolj spominja na film Vsi predsednikovi možje.

Film je intelektualno zahteven, racionalen, poln podatkov, prikrivanj in razkrivanj, v gledalcu ne vzbuja srceparajočih čustev in identifikacije z liki, ki jih je toliko, da se je treba na začetku dobro skoncentrirati nanje – žrtve, duhovniki, nadškof, tožilec, odvetniki, sodniki, policija ...

Težko je reči, kateri temi daje film večji poudarek. Novinarstvo je za družbo pomembno, pomemben pa je tudi prikaz vpetosti katoliške cerkve v družbo in njenega odnosa s posvetnimi institucijami moči, vključno s sodstvom.

Samo z dokazi

Boston je najbolj katoliško mesto v ZDA in katoliška cerkev ima tam zelo velik vpliv. Zato je bilo prvotno stališče tistih, ki so vedeli za zlorabe, saj so nekatere žrtve tožile duhovnike – torej odvetnikov, sodnikov, tožilcev pa tudi novinarjev –, da se ni treba spopasti cerkvijo. O tem je bilo mogoče objaviti tekst šele, ko so novinarji pridobili dokaze. Zelo pomembno je bilo, da je takrat za urednika prišel Marty Baron, ki ga v filmu igra Liev Schreiber, saj se je podal v pravno bitko, da so pravni spisi o posameznih primerih, ki so veljali za tajne, postali javni in so jih lahko objavili.

Pokazalo se je, da so se procesi v glavnem končali s poravnavo, tako da je cerkev žrtvam plačala minimalne denarne odškodnine. žrtvam. Novinarji pa so dokazali tudi, da je nadškof kardinal Bernard Law vedel za zlorabe, njegovi najbolj drastični ukrepi pa so bili, da je pedofilske duhovnike poslal na dopust, na bolniško ali jih premeščal v druge župnije. Z zlorabami so nadaljevali, njihovih žrtev je bilo več kot 500.

Pritisk na kardinala je bil po razkritju silovit, vendar je odstopil šele po več mesecih in kot upokojenec udobno končal v Rimu. Duhovnik Geoghan, s katerim se je raziskovalna novinarska zgodba začela in se tudi film, je bil leta 2002 v starosti 67 let obsojen na devet let zapora. Po letu dni so ga našli mrtvega v celici, ubil ga je drugi zapornik.

Naj ostane med nami

V filmu je nazorno prikazana cela struktura razmerij oziroma sistem, ki je dopuščal, da se je to dogajalo in prikrivalo. To je bistveno. Pri tem pa so sodelovali tudi sami verniki. Ti so vselej in povsod tisti, ki do konca podpirajo cerkveno institucijo, saj ji verjamejo bolj kot dokazani resničnosti. Predvsem pa ne kler ne katoliška skupnost ne želita, da grde stvari pridejo na dan.

Režiser McCarthy prikaže celoten način delovanja družbe, ki se ne odziva na zlorabe, zato so se lahko zlorabe dogajale desetletja. Film gre še dlje. Govori nam, da je skupnost lahko največji sovražnik posamezniku.

V žarišču je film, ki bi ga morali videti vsi duhovniki in vsi novinarji, še zlasti uredniki. Težko je reči, ali je lahko všeč vsem duhovnikom, vsem novinarjem pa gotovo. Tudi novinarju Radia Vatikan je bil, saj je napisal, da je film pošten in prepričljiv. Časopisi danes izumirajo, ljudem zadostuje internet, vloga novinarjev kot nadzornikov vplivnih ustanov in posameznikov izginja. Film opominja gledalce, da svobodno, raziskovalno novinarstvo lahko premaga tudi najmočnejše ustanove.

Povezava s celibatom

Film ne demonizira cerkve, kakor je tudi niso omenjeni novinarji. Problema ne posplošujejo, dajo pa vedeti, da je povezan s celibatom. Psihoterapevt, ki je delal v terapevtski ustanovi, kamor so včasih poslali kakšnega duhovnika, ki je zlorabljal otroke, in je sodeloval z novinarji Boston Globa, je novinarjem povedal, da celibat spoštuje polovica duhovnikov.

Večina tiste polovice, ki ga ne spoštuje, ima skrivne spolne odnose z odraslimi ljudmi istega ali nasprotnega spola z obojestransko privolitvijo. Manjši del pa zlorablja otroke. Teh je najmanj pet odstotkov, lahko tudi deset. In te zlorabe niso vedno povezane z zadovoljstvom, kot v filmu prostodušno pove duhovnik Paquin novinarki, ampak z močjo.

Na koncu filma so nanizana mesta v ZDA in drugod po svetu, kjer so dokazali primere pedofilije v cerkvenih vrstah. Seznam je zelo dolg.