Režiranje filmov je ljubiteljski šport

19. Festival slovenskega filma, ki poteka v dvorani portoroškega Avditorija, se bliža sklepnemu dejanju.

Objavljeno
16. september 2016 20.09
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Sobotna slovesna podelitev nagrad presežkom letoš­nje domače filmske bere, ki bo ob glasbi pevke Severe Gjurin potekala v dvorani portoroškega Avditorija, ne bo povsem sklepno dejanje festivala. V nedeljo bodo namreč še projekcije zmagovalnih filmov. A najzahtevnejše dejanje čaka predvsem prikazane filme – pot k čim večjemu številu gledalcev. Njihove reži­serje pa običajne, ne prav rožnate razmere v slovenski kinematografiji.

V globalnem kontekstu je avdiovizualna industrija ena najmočnejših svetovnih industrij, ki jo zadnja leta poganjajo predvsem številne televizijske serije, nanizanke in nadaljevanke. Te dajejo kruh množici filmskih ustvarjalcev. Kaj pa pri nas? Je od ustvarjanja filma mogoče živeti? Je biti režiser, še zlasti režiser celovečercev, sploh poklic, ki omogoča spodobno življenje, primerljivo z živ­ljenjem ustvarjalcev na drugih področjih, kot je denimo gledališče?

Režiser Igor Šterk, avtor petih igranih celovečercev in prejemnik številnih domačih ter tujih filmskih nagrad, je za svoj četrti celovečerni film, 9:06, leta 2009 v Portorožu prejel kar devet vesen, med njimi za najboljši film, režijo, scenarij, glavno moško vlogo, fotografijo in glasbo. Kljub temu je na svoj nasled­nji celovečerni projekt, letos na festivalu prikazani mladinski film Pojdi z mano, ki se prav tako lahko nadeja nagrad, čakal skoraj sedem let. »Od filma pri nas težko preživiš. Zdi se mi, da smo kot nekakšni vrvohodci, ves čas se trudimo loviti ravnotežje.« Šterk to ilustrira s primerom: »Lani sem snemal televizijski dokumentarec o Pavli Jesih, honorar pa je bil sramotno nizek. Če bi ga razdelil po mesecih dela, priprav, raziskovanja po arhivih snemanja, postprodukcije …, sem zaslužil kakšnih 500 evrov na mesec.« Kako pa je bilo s projekti po uspehu s filmom 9:06? »Ko sem konkuriral za sredstva filmskega centra, mi za sicer izrazito nizkoproračunske projekte ni uspelo pridobiti niti sto tisoč evrov. Če se mi v ZDA, kamor sem bil povabljen z 9:06, ne bi zgodila prometna nesreča, za katero sem dobil odškodnino, ne vem, od česa bi v tem času živel.« Med smehom doda: »Ampak najbrž to ni ravno pravi način preživetja od enega do drugega projekta.«

Konkurenca je vse večja

Miha Hočevar
, režiser najbolj gledanega slovenskega filma, mladinske taborniške komedije Gremo mi po svoje, in njegovega prav tako uspešnega nadaljevanja, je deloma drugačnega mnenja: »Vsi smo še živi, tako da se očitno da preživeti. Ampak za to je treba imeti tudi nekaj sreče. Super je, če lahko tu in tam posnameš kakšno reklamo, saj je to dobro plačano. Še bolje je, če lahko snemaš celovečerce ali nadaljevanke, ki zahtevajo več dela, kar pomeni tudi nekaj več prihodkov. Ampak ta produkcija je pri nas premajhna, obenem pa snemanje celovečerca traja vsaj dve leti. In če vzamemo najvišji mogoč honorar za režijo celovečernega igranega filma, 35 tisoč evrov bruto, in ga delimo z meseci dela, potem je jasno, kje smo. Nekaj lahko zaslužiš tudi s pisanjem scenarijev, s katerim smo se slovenski režiserji ob pomanjkanju scenarijev, malo pa tudi zato, ker nam je všeč, dostikrat primorani spopasti. In če vse to seštejete, potem se nekako da.« Hočevar sicer pravi, da ne sme tarnati, saj so mu bile okoliščine v primerjavi s številnimi drugimi doslej naklonjene, ne ve pa, kako bo z eksistenco za vse čez nekaj let, saj je denarja čedalje manj, konkurenca pa vse večja. Zelo kritičen je do nacionalne televizije, saj meni, da RTV Slovenija veliko premalo vlaga v avdiovizualno produkcijo, pa čeprav je to ena njenih z zakonom določenih nalog. Krivda za to je po njegovem mnenju tako na strani politike kot vseh dosedanjih vodstev televizije.

Tudi Damjan Kozole, eden mednarodno najuspešnejših slovenskih filmskih režiserjev, ki je nedavno v Karlovih Varih za film Nočno živ­ljenje prejel nagrado za najboljšo režijo, je prepričan, da se pri nas samo od snemanja celovečernih filmov nikakor ne da preživeti. »Premiera mojega zadnjega igranega celovečerca Slovenka je bila leta 2009, tako kot denimo Šterkovega, ki ima letos na festivalu prav tako nov film, pa Lapajnetovega, ki novega še ni posnel. Vmes je minilo sedem let … Od filma lahko preživiš samo s kombinacijo različnih projektov, dokumentarcev, snemanja televizijskih oddaj, nekateri snemajo reklame, od igranih filmov pa je to nemogoče.« Kozole še opozarja, da so avtorski honorarji v slovenskem prostoru na področju filma ne le neprimerljivi s filmsko razvitejšimi zahodnimi evropskimi državami, ampak tudi s Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Srbijo.

Klemen Dvornik, predsednik Društva slovenskih režiserjev ter režiser komedije Kruha in iger, za katero je leta 2011 v Portorožu med drugim prejel nagrado občinstva, letos pa se je vrnil na festival s filmom Pod gladino, povzame, da je od režije pri nas sicer mogoče dostojno živeti, a ne od režije filmov. »Povprečen slovenski režiser ne živi od režiranja filmov, ampak od režiranja. S tem mislim predvsem na režiranje različnih televizijskih oddaj in žanrov. Za to je naš avdiovizualni trg dovolj velik, za snemanje filmov pa izrazito premajhen. To pomeni, da je pri nas režiranje filmov ljubiteljski šport, režiranje televizijskih vsebin pa je lahko tudi poklic.«