Rob Lowe kot JFK: Odločili smo se, da smo izgubili najboljšega

Igralec je spregovoril o vlogi Johna F. Kennedyja, pa o lastnem odnosu do njega in svoji morebitni politični karieri.

Objavljeno
14. november 2013 21.35
Rob Lowe as President John F. Kennedy on the set of Killing Kennedy.

(photo credit: National Geographic Channels/Kent Eanes)
V. K.
V. K.

Trije streli, ki so odjeknili 22. novembra 1963 ob pol enih popoldne, so spremenili ameriško zgodovino. Pod njimi je namreč padel John F. Kennedy in si tudi s tem pridobil naziv najbolj kultnega ameriškega predsednika. National Geographic je ob 50. obletnici atentata ustvaril igrani film o predsedniku in njegovem atentatorju. Z vlogo JFK-ja se je spopadel Rob Lowe, ki je pred premiero spregovoril na kosilu z novinarji.

• o tem, kako je igrati zgodovinsko osebnost

Vsakič, ko igramo nekoga, ki je tako zelo prisoten v predstavah ljudi, ki vedo, kakšen je bil, kako je govoril in se gibal, o njem pa imajo tudi zelo natančno izoblikovano mnenje, gre za zelo redko izkušnjo. Težko je igrati zgodovinske osebnosti. Mislim, da je še teže, če se igra odvija v času, ko je še vedno veliko ljudi, ki ga je poznalo, kar vsekakor drži za Kennedyja. Vendar načina dela to ne spremeni. Vedno je enako, gre za resnico, za čustveno povezavo med ljudmi. Razlika je le v tem, da moraš, če igraš Kennedyja, govoriti kot Kennedy in mu biti podoben, sicer pa je to pač vloga kot katera koli druga.

• o preobrazbi v Kennedyja

Ko posnemam neki glas, ga moram večkrat slišati. Vsaj uro vsak večer, preden sem legel v posteljo, sem ga zbrano poslušal. Ugotovil sem, da je imel dva načina govora. Zasebno je govoril precej drugače kakor v javnosti, javni način govora pa zelo dobro poznamo zaradi njegovih velikih govorov. Očitno sem doma preveč vadil, saj je moj sin tvitnil: »Tako naveličan sem očetovega Kennedyja #makeitstop.« Nasmejal me je in tvit sem retvitnil. Kar zadeva videz, smo imeli neverjetno ekipo maskerjev in frizerjev. Čeprav ni bilo protetike, smo poskrbeli za nekaj stvari, ki jih nočem izdati, saj se mi zdi, da so potem ljudje pozorni in pravijo: »Ja, seveda, vidim ...« Res sem zadovoljen. Izjemno zadovoljen sem z videzom.

• o lastnem odnosu do Kennedyja

Zvenel bom kot oboževalec, vendar so me med raziskovanjem osupnili njegovi razum, bistrost, radovednost, načitanost in to, kako zelo je cenil znanje in umetnost. Vse to je pri ljudeh redkost, po mojem mnenju še posebej pri politikih. Bil je prvi predsednik, ki je nastopal na televizijskih tiskovnih konferencah. Če si jih ogledamo, vidimo, da je znal biti zabaven, saj so se ljudje smejali. Danes novinarji tega ne počnejo, vendar je bilo tako dobro, duhovito in domiselno, da so ga ljudje oboževali. Če si ogledate tiskovno konferenco predsednika Kennedyja, ga boste nedvomno vzljubili, tako kot sem ga znova jaz.

• o presenetljivem odzivu ljudi na Kennedyjevo smrt

Osupnila so me poglobljena čustva do njega. Ko so nekega dne med premorom za kosilo pripeljali avtomobilsko povorko, sem zajokal, ko sem prvič zagledal odprto limuzino. Mislim, da sem ob vsem tem razmišljanju ugotovil, zakaj so ljudje z njim še vedno tako čustveno povezani. Mislim, da svoje sanje in prizadevanja prezrcalimo na svoje politike, filmske ali glasbene zvezdnike. Ko ga ni bilo več, smo dobili občutek, da smo izgubili najboljši del nas samih. Zato smo žalovali in še vedno žalujemo. Za njegovo administracijo je obveljal rek »najboljši in najmodrejši«. Mislim, da sploh ni pomembno, ali je to res ali ne, saj smo se družbeno, kulturno in čustveno odločili, da je res. Izgubili smo najboljšega in najmodrejšega, zato še vedno žalujemo.

• o tem, ali film 50 let po Kennedyjevi smrti ponuja nove informacije

Kellyjev scenarij je neverjetna priredba knjige. Kot sem rekel, sem mislil, da veliko vem, vendar marsičesa nisem. Denimo, ko je John Kennedy salutiral krsti svojega očeta, je bil njegov rojstni dan. Tudi tega nisem vedel, da so na dan tistega veličastnega pogreba pokopali tudi Leeja Harveyja Oswalda in da ni bilo nikogar, ki bi z mrtvaškega vozila dvignil njegovo krsto, zato so to morali storiti novinarji, ki so poročali o tem. Takih stvari je še in še.

• o svojem prehajanju

med televizijo in filmom
Odlično se mi zdi, saj mi ljudje dovolijo, da v istem letu, ko igram Kennedyja, igram v Mojem življenju z Liberacejem. Vsi igralci si to želimo. To je to. Pravkar smo končali sočno, glasno, provokativno studijsko poletno komedijo s Cameron Diaz in Jasonom Seglom. Prihodnjo jesen pa bom, upam, začel snemati svojo oddajo na NBC. Sanje se mi uresničujejo.

• o tem, ali bi namesto igranja politikov mogoče tudi postal politik

Politika me zanima, ker je dramatična. Vendar mislim, da nisem dovolj sposoben za to. Občudujem ljudi, ki se je lotijo. Občutek imamo, da je vse narobe, vendar kljub temu na ulicah ni solzivca. Morda razmišljam malce drugače kakor drugi. Niso najlepši časi? Še zdaleč ne. Vendar se bo iz vsega izcimilo nekaj dobrega, vedno je tako. Ne vem, kaj, to nam bo pokazal čas, vendar sem optimist.