Robert Redford, eden najbolj inteligentnih in zapeljivih igralcev, ima 80 let

Odigral je približno 50 vlog, a za igro ni dobil oskarja, ampak za režijo.

Objavljeno
02. september 2016 17.17
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Eden od največjih hollywoodskih zvezdnikov, igralec, režiser, producent in družbeno angažirani intelektualec, Robert Redford je avgusta dopolnil 80 let. V očeh večine žensk še danes velja za enega najbolj zapeljivih igralcev, ki so se kdajkoli pojavili na filmskem platnu.

»V mladosti sem se najbolj bal svoje lepote. Toda ko sem odraščal na obrobju Hollywooda, sem imel dovolj pameti, da sem dojel, kako me bo moj videz, če ga bodo uvrstili med stereotipe, odpeljal naravnost v vice B produkcije in da bom dobil podobo svetlolase moške starlete. Zato sem zavrnil več vlog, kot sem jih odigral, in moral sem veliko več delati na sebi,« je dejal Redford, ki ima danes tri priznanja za življenjsko delo – častnega oskarja, Cecil B. DeMille in Charlie Chaplin.

Od slikarja do igralca

Redford ni znan samo po zelo različnih likih, ki jih je upodobil, ampak tudi po svojem političnem udejstvovanju, zavzemanju za človekove pravice in za okolje. Je ustanovitelj Sundance festivala v Utahu.

Rodil se je leta 1936 in je imel lepo otroštvo. V srednji šoli v Los Angelesu se je posebej izkazal v bejzbolu, zaradi česar je dobil štipendijo na Univerzi v Coloradu. Zaradi pijančevanja je izgubil štipendijo. Zatem je vpisal študij slikarstva v Brooklynu in leta 1957 odpotoval v Evropo, da bi se ukvarjal s slikarstvom. Ugotovil je, da ga slikanje ne veseli tako zelo, zato se je vrnil v New York in obiskoval ure gledališkega dizajna na Ameriški akademiji dramskih umetnosti.

Od gledališča k filmu

Kariero igralca je začel leta 1959, ko je na Broadwayu nastopil v manjših vlogah, zaradi privlačnega videza je začel dobivati vloge v televizijskih serijah. Prvič je nastopil v filmu leta 1962 v drami War Hunt, ki je govorila o zadnjih dnevih korejske vojne. Ker so bile Redfordove gledališke predstave zelo obiskane, je zlahka dobil vloge v kakovostnih filmih. Tri leta pozneje je igral v filmu Inside Daisy Clover, v katerem je igral biseksualnega filmskega zvezdnika, njegova filmska partnerka je bila Natalie Wood. Za vlogo je prejel zlati globus za najbolj obetavnega mladega igralca. Naslednje leto je spet nastopil z Woodovo v filmu Ta posest je prekleta Sydneyja Pollacka in z igralko je imel tudi prvo romanco v Hollywoodu. V naslednjih letih je bil ves čas zaseden, posebne pozornosti je bila deležna njegova igra v filmu Barefoot in the Park (1967) Arthurja Penna, kjer je igral z Jane Fonda.

Zavračanje vlog

Časopisi so ga označevali za lepotca, ko pa so ga začeli opisovati kot »moška blond starleta«, je zavrnil vlogi v filmih Kdo se boji Virginie Woolf in v Diplomiranec, sprejel pa je vlogo v filmu Butch Cassidy in Sundance Kid (1969) Georga Roya Hilla, v katerem je igral tudi Paul Newman. Film je ena največjih uspešnic vseh časov. Dobil je devet nagrad bafta, Redford pa je z denarjem, ki ga je zaslužil z vlogo Sundanca, nekaj let pozneje ustanovil Sundance festival. Po uspehu tega vesterna je dobil velik ugled med filmarji in še več oboževalcev, tudi med moškimi, med temi še posebej po politični satiri Politična kuhinja iz leta 1972. Naslednje leto je nastopil v uspešnici, ljubezenski drami z Barbro Streisand Dekle, ki sem jo ljubil. Magija s platna, med »vznemirljivo židinjo in čednim protestantom«, kakor je Redford poimenoval junaka filma, se je nadaljevala tudi zasebno, vendar ni dolgo trajala. Sledili so film Želo, v katerem je spet blestel s Paulom Newmanom in drugi. Sredi osemdesetih let je bil Redford najbolj priljubljeni igralec v Hollywoodu in je lahko izbiral filme, v katerih je igral. Veliki uspešnici sta bila filma Veliki Gatsby (1974) in Trije kondorjevi dnevi. V filmu Vsi predsednikovi možje (1976) se je izkazal tudi kot producent.

Režija

Prvi film, Navadni ljudje, je režiral 1980 in zanj dobil oskarja za režijo, svojega prvega in edinega. Čeprav se je v naslednjih letih ukvarjal z režijo in produkcijo, ni zanemaril igre. Z Meryl Streep je nastopil v Moji Afriki Sidneyja Pollocka, Nespodobno povabilo (1993) z Demi Moore, Zelo osebno z Michelle Pfeiffer ... Leta 1998 je režiral film Šepetati konjem, v katerem je tudi igral, zatem pa se tri leta ni pojavil na filmskem platnu. Posvečal se je režiji in posnel film Legenda o Baggerju Vanceu (2000), ki pa ni navdušila kritikov. Po tem neuspehu je sprejel vlogo v filmu Vohunske spletke (2001), isto leto pa je dobil vlogo generala v filmu Poslednja bitka.

Ker je imel zelo rad vse v povezavi s filmom, je na vse načina skušal pomagati tudi neodvisnim ustvarjalcem filmov, ki so v glavnem prikazovali filme na njegovem festivalu. Redford jim je svetoval in jim včasih tudi denarno pomagal. Najprej so tam prikazovali neodvisne filme v glavnem iz ZDA, sčasoma pa je ta festival v filmski industriji pridobil velik ugled in tako svetovne premiere na njem doživljajo tudi svetovne uspešnice. Kako so se vsi od nekdaj lahko zanesli na Redfordovo intuicijo, izkušnje in znanje, govori dejstvo, da je na primer njegov festival od nekdaj slovel kot tovarna igralskih in režiserskih talentov, ki so pozneje dosegli izjemne uspehe.

Čeprav je Redford z leti vse manj igral, je hotel ostati igralec. Tako smo ga lahko videlo v filmu Grozljiva jasa s Helen Mirren iz leta 2004. Zatem je blestel v filmu Nedokončano življenje, leta 2007 pa v Jagenjčkih in levih skupaj s Tomom Cruisom in Meryl Streep. Leta 2013 je zaigral v Vse je izgubljeno, leto zatem v filmu Stotnik Amerika: Zimski vojak Zadnji film, v katerem je igral, je biografska drama iz leta 2015 Truth.

Brez oskarja za igro

Eden od najbolj cenjenih in produktivnih igralcev kljub številnim nominacijam in približno 50 vlogam nikoli ni dobil oskarja za igro. »Nič nimam proti filmom, katerih edini namen je, da gledalce zabavajo, nikoli pa me niso zanimali filmi brez čustvene globine,« je dejal.

Pisatelj in dokumentarist Michael Feeney Callan v biografiji o Redfordu piše, da je imel igralec v mladosti ljubezenske afere s skoraj vsemi igralkami, s katerimi je snemal. S svojo ženo Lolo van Wagenen, aktivistko za pravice potrošnikov, s katero sta dobila štiri otroke, (sin Scott je umrl kot dojenček) je bil poročen od leta 1958 do 1985.

»Po naravi sem upornik,« je večkrat rekel o sebi. Da je drugačen od večine svojih kolegov, ne govorijo le njegova izjemna inteligenca, njegov filmski opus in zavzemanje za alternativno filmsko sceno, ampak tudi njegov današnji naslov. Ne živi na jugu Kalifornije kot večina njegovih kolegov, ampak v hribih Rocky Mountains s svojo drugo ženo Sibyllo Szaggars, nemško slikarko, s katero je poročen od leta 2009.