Tiskane izdaje
Čeprav je njegova literatura del slovenskega literarnega kanona, pa je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc (1893-1950) za večino predvsem avtor idilične mladinske črtice Solzice in »revolucionarne« novele Samorastniki, v režiji Igorja Pretnarja ekranizirane leta 1963, ter literature, spravljene pod žanrsko oznako socialnega realizma.
Še manj je v širši javnosti prisotna zavest o njegovi kompleksni življenjski usodi, ki sicer ni naštela več kot 57 let, a je v svojih detajlih tako nabita in napeta, da ji lahko parira le komaj kakšna usoda pisateljskih ali političnih sopotnikov.
Dokumentarec scenarista in režiserja Martina Turka Doberdob – Roman upornika (nastal v produkciji Bela filma in koprodukciji RTV Slovenija ter RAI – Furlanija Julijska krajina) Voranca petinšestdeset let po njegovi smrti suvereno postavi nazaj v slovenski zgodovinski spomin. A najprej je treba o njem zapisati, da gre za dokumentarec, podložen z raziskavo materije, ki se ni zadovoljila z učbeniškimi in enciklopedičnimi navedki. Ob dejstvu, da o Prežihovem življenju razen nekaterih publicističnih zapisov ne obstaja nobena znanstvena biografija, imajo pri tem seveda svoj pomemben delež tudi vsi sogovorniki v filmu, zgodovinarji, slovenisti in literarni zgodovinarji, na prav poseben način pa predvsem Vorančeva vnukinja, Metka Petrič.
Poleg tega ni neopaženo, kako izrazito malo vizualnega gradiva je ostalo za Prežihom ter kako spretno in domišljeno je režiser presegel to vrzel: izrazito sugestivno je namreč prepletel »govoreče glave« z »nemimi« igranimi prizori, podloženimi z branjem odlomkov iz romana Doberdob. Ti prizori večinoma niso v funkciji igrane rekonstrukcije dogajanja, ko nam zmanjka dokumentarnega gradiva, ampak v funkciji ustvarjanja pristne atmosfere časa.
Roman kot protagonist življenja
Turk pred gledalca postavi dve vsebinsko na videz ločeni pripovedni liniji, ki ju neopazno zlije v celoto. Najprej je tu zgodba Prežihovega romana Doberdob, vojni roman slovenskega naroda. Ta zgodba ima dve ravni. Prva je sama vsebina tega deloma avtobiografskega romana, ki je nastal na ozadju prve svetovne vojne. Druga se tiče njegovega nastajanja, in to raven bi mirno označili z žanrom detektivske drame. Prežih je namreč Doberdob napisal kar trikrat, domnevno celo štirikrat. Prvo različico, napisano pred letom 1930, je kot agent Kominterne in zatorej aktivist, ki se je ilegalno gibal med Moskvo, Parizom, Berlinom, Prago in Dunajem, skril v blagajni nekega dunajskega kinematografa, a je bilo v sef vlomljeno. Drugo naj bi, nezadovoljen z napisanim, sežgal, tretjo so mu zaplenili, ko jo je hotel na meji z Avstrijo izročiti ženi, a so ga ujeli. Ta različica je bila prevedena v pičlih treh dneh, saj so si oblasti veliko obetale od rokopisa pomembnega komunista. Četrto je pisal v zaporu na Dunaju, a mu je po prestani kazni niso hoteli vrniti. Pritožil se je avstrijskim oblastem, potem pa mu je rokopis v Ljubljano, kjer je leta 1940 živel v ilegali, konspirativno prinesel diplomatski uradnik. Roman je tega leta končno izšel. Turk mu je s svojim dokumentarec postavil svojevrsten spomenik – ideja, da za protagonista filma postaviš roman, je gotovo vredna aplavza.
Življenje kot protagonist romana
Skozi to izrazito romaneskno, naravnost pitoreskno zgodbo o usodi prvega slovenskega vojnega romana, literarnega spomenika slovenskim žrtvam na doberdobskem krasu, pa Turk splete nič manj romaneskno vznemirljivo zgodbo o Prežihu, zagonetni, svetovljanski, izobraženi, socialno empatični in ozaveščeni, kulturno zgrajeni in seveda politično zelo aktivni osebnosti turbulentne in usodne prve polovice dvajsetega stoletja.
Vemo, da je bil Prežih eden prvih jugoslovanskih komunistov, ki mu kot agentu Kominterne znotrajpartijska obračunavanja še zdaleč niso bila neznana, konec koncev je velik del svojega vitalnega življenja preživel v ilegali ali po zaporih, želel je celo prebegniti v ZDA, a so ga prijeli. Po likvidaciji Milana Gorkića leta 1937 je bil resen konkurent Titu pri prevzemu vodstva jugoslovanske partije, zaradi česar Tito ni pomišljal, da bi ga čim bolj oddaljil od dogajanja. Tako so ga konec tridesetih odstavili iz vodstvene garniture in ilegalno poslali v Jugoslavijo, kjer naj bi se posvetil le pisateljevanju. Med vojno, ko je bil zaprt v nemškem koncentracijskem taborišču, mu Tito, če tudi bi lahko, ni želel pomagati.
Manj raziskano pa ostaja, da se je Prežih po vojni, ko so mu sicer dodelili benigno mesto predsednika Ljudske prosvete Slovenije, skupaj z ženo znašel na listi za dachavske procese in celo za Goli otok, vendar je imel očitno pogumne podpornike, ki so to preprečili. Ko je nekoč po radiu slišal, da naj bi umrl, je skušal Tita, ki ga je stalno ignoriral, informirati o šikaniranjih, ki jih je doživljal, vendar mu je to uspelo šele s posredovanjem bolgarskega šefa partije Georgia Dimitrova. Po tem dogodku naj bi ga, sicer ves čas nadzorovanega ter predvsem bolnega, končno pustili pri miru.
Film Doberdob – Roman upornika je imeniten primer dokumentaristike, ki je za povrh zgrajen s suspenzom in poetičnim, celo razprtim koncem. V njem je Prežihov Voranc, čigar šolska kanonizacija ni ravno najboljši primer, kako zbuditi zanimanje za pisatelja, stesan iz takšne snovi, ki kar kliče po romanizaciji in – zakaj ne – igranem filmu.
Turk namreč Prežiha vrne v slovenski zgodovinski spomin kot osebnost, ki jo je lahko porodilo samo evropsko 20. stoletje, in katere usoda je bila lahko v detajlih takšna, kot je bila, samo zato, ker je bil – Slovenec.
