Tiskane izdaje
Roberto Rossellini je verjetno največji neznani režiser, je zapisal Peter Brunette v svoji knjigi o tem izjemnem filmskem ustvarjalcu. Robin Wood ga uvršča med filmske velikane ob bok Eisensteinu, Murnauju, Wellesu in Godardu. Tudi papež Frančišek je dejal, kako ga je navdušil Rossellinijev film Rim, odprto mesto.
Rim, odprto mesto, mojstrovino očeta italijanskega filmskega neorealizma, ki je postalo prvo vplivno gibanje po drugi svetovni vojni, in še vrsto drugih filmov tega avtorja si lahko ogledate na veliki retrospektivi v Kinoteki, ki so jo pripravili v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji. Od aprila do sredine junija se bo zvrstilo skoraj dvajset Rossellinijevih filmov.
Od malega zagledan v film
Roberto Rossellini (1906–1977) je film vzljubil že kot otrok. Njegov oče je bil arhitekt, ki je imel lastno gradbeno podjetje in je tudi zgradil prvo kinodvorano Corso v Rimu, zato je imel fant stalno vstopnico za vse filme. Po očetovi smrti je začel priložnostno delati pri filmu in se leta 1936 poročil s kostumografko Marcello De Marchis, ki s katero sta imela dva sinova.
Istega leta je posnel svoj dokumentarni prvenec Dafne, leto kasneje Preludij k favnovemu popoldnevu. Bil je pomočnik režiserja Goffreda Alessandrinija pri snemanju filma o pilotu Lucianu Serri, ki velja za enega najuspešnejših italijanskih filmov prve polovice 20. stoletja.
Pozneje je pri snemanju filmov pomagal tudi Francescu De Robertisu, pravijo, da tudi zavoljo tega, ker je bil prijatelj Ducejevega sina Vittoria Mussolinija. Med vojno je tako posnel svoj prvi film Bela ladja (1942), ki je začetek njegove tako imenovane fašistične trilogije, istega leta še Pilot se vrača in leto kasneje Človek s križem.
Če je pod fašizmom lahko snemal, pa to še ne pomeni, da je s to ideologijo tudi simpatiziral. Po kapitulaciji Italije se je pridružil ilegalni skupini, ki je snemala dejavnost odporniškega gibanja, posnetke pa je vključil v svoj prvi igrani film Rim, odprto mesto (1945), v katerem je prvo veliko vlogo odigrala prav Anna Magnani.
Začetnik neorealizma
V tem času je prijateljeval in sodeloval tudi s Federicom Fellinijem in Aldom Fabrizijem. Fellini je sodeloval pri scenariju, Fabrizi pa je odigral vlogo duhovnika, medtem ko je Rossellini igral vlogo producenta. Za film je nabiral denar, večino si je sposodil, prodal je tudi nekaj osebnih stvari, da si je lahko privoščil filmski trak na črnem trgu.
Rim, odprto mesto ga je ustoličil kot začetnika neorealističnega gibanja. Začela se je njegova druga, neorealistična trilogija, ki se je nadaljevala s filmoma Paisà (1946) in Nemčija, leto nič (1948), posnet v Berlinu.
»Rim, odprto mesto je film o strahu, ki je bil resničen strah. Takega, kot je prikazan v filmu, sem občutil tudi sam, saj sem začel snemati, ko so bili Nemci še v Italiji, imel sem prijatelje, ki so jih aretirali ali ubili. Začeli smo iz ničle, a smo kljub temu nekaj naredili. Tudi Paisà sem snemal z izredno malo denarja in v težkih razmerah, kot bi bil v puščavi, ko ne moreš dobiti niti najosnovnejših potrebščin za snemanje. Moji filmi so nastali iz gradiva, ki sem ga potrpežljivo zbiral. Ko se lotim dela, ne razmišljam, da ustvarjam umetniški film. Na to se požvižgam. Film mora imeti zanimivo zgodbo, ritem pa je edino, kar še šteje. Sprašujete me, kateri moj film je najboljši. Kaj pa vem, pa tudi ne zanima me,« je povedal v nekem pogovoru.
Ljubezen z Ingrid Bergman
Njegov prvi film je hitro postal mednarodna uspešnica, ki je očaral tudi hollywoodskega producenta Davida O. Selznicka. Ponudil mu je snemanje sedmih filmov v ZDA, vendar je Rossellini ponudbo zavrnil. Ni pa zavrnil ponudbe Ingrid Bergman, ki mu je leta 1948 pisala iz Los Angelesa:
»Dragi gospod Rossellini, videla sem vaša filma Rim, odprto mesto in Paisà in v njiju izjemno uživala. Če potrebujete švedsko igralko, ki zelo dobro govori angleško, ki še ni pozabila svoje nemščine, ki se ne znajde preveč dobro s francoščino in ki zna po italijansko reči samo ti amo, sem pripravljena pripotovati in z vami posneti film.« Rossellini se za hollywoodske filme in igralce ni kaj prida menil, vendar mu je ponudba filmske dive laskala, poleg tega pa je njeno ime jamčilo, da bo zlahka dobil denar za snemanje.
Dve leti kasneje je Ingrid Bergman igrala glavno vlogo v njegovem filmu Stromboli. Njuna romanca, ki se je začela še pred prihodom na ta očarljivi italijanski otok, se je nadaljevala z nosečnostjo in pozneje s poroko. Povzročila sta prvovrsten škandal, saj sta bila oba poročena.
Kmalu po koncu snemanja se je rodil Robertino, dve leti zatem pa dvojčici Isabella, ki je postala znana igralka, ter Isotta Ingrid, profesorica italijanske književnosti. Konec petdesetih let se je usmeril k zgodovinskim temam in med drugim posnel film General Rovere (1959).
Ljubezenska zveza z Bergmanovo je trajala manj kot desetletje. Rossellini je leta 1957 na povabilo premierja Nehruja odpotoval snemat dokumentarec v Indijo. Tam je spoznal s tamkajšnjim sodelavcem poročeno scenaristko Sonali Das Gupsta in se z njo zapletel.
Zaradi škandala je moral na prošnjo Nehruja zapustiti Indijo, Rossellinija pa je Bergmanova zapustila. S takrat 27-letno Sonali se je režiser poročil in posvojil njenega sina Arjuna, skupaj pa sta imela še hčer Raffaello Rossellini. Leta 1973 je tudi Sonali zapustil zaradi mlajše ženske Silvie D'Amico.
Svoboda presojanja
Film Nemčija, leto nič je pomenil začetek nerazumevanja med režiserjem in filmskim občinstvom, medtem ko mu je bila kritika večinoma naklonjena. Rossellini je film snemal v povojni Nemčiji, saj je želel razumeti državo in njene prebivalce. Ni se postavil v vlogo razsodnika, čeprav so v tem obdobju mnogi to počeli.
»Zame je bilo najbolj pomembno, da sem odkril človeka, predvsem tisto v njem, kar ga je pripravilo do tega, da je povzročil toliko strahot oziroma jih je vsaj sprejemal. Propaganda je bila v tistem času, ko smo snemali film, prav neverjetna. Torej je bilo res pomembno gledalcu filma vrniti njegovo svobodo presojanja, mu dati dovolj informacij, vendar ga pustiti, naj sam odloči, kaj je zanj moralno in kaj ne,« je dejal Rosselini.
Obseden z besedami
Roberto Rossellini je bil obseden z besedami, zato je scenarij ves čas spreminjal, kaj dodajal ali odvzemal v nenehnem dialogu z ekipo, ki je ustvarjala film. Imel je občutek za igralce, tako da je brez posebnih težav delal z njimi, tudi s tistimi, ki niso govorili istega jezika. Želel je le, da so spontani, da ne pretiravajo.
Ni bil režiser, ki bi se gnal za uspehom, pomembno mu je bilo, da je film sledil njegovim strogim merilom. Svojo filmsko pot je praktično končal v začetku šestdesetih let, ko je posnel Naj živi Italija in Vanino Vanini, čeprav nosi njegov zadnji film Mesija letnico 1976.
V zadnjem ustvarjalnem obdobju ga je prevzela televizija, saj se mu je zdelo, da bo lahko izobraževala množice. Za Rai je posnel nekaj filmov oziroma miniserij z zgodovinsko tematiko in nekaj biografij – o Sokratu, Pascalu, Descartesu, Ludviku XIV. ...
»Nisem umetnik«
»Nisem umetnik ne intelektualec, prav tako nisem le režiser. Živim običajno življenje: bil sem mož, sem oče in dedek. Nisem zadovoljen s sabo, niti s časom, v katerem živim. Družba je danes po nepotrebnem zelo kruta, jaz pa verjamem v nežnost. Zato ne sprejemam umetnosti, ki ne prinaša nekaj prijetnega,« je povedal v zadnjem intervjuju malo pred smrtjo.
