Tiskane izdaje
Kar takoj je treba reči, da je žirija (Rok Biček, Špela Čadež, Hrvoje Pukšec, Katja Šoltes in Matjaž Zajec) ravnala iznajdljivo in torej tudi pametno. Med igranimi celovečerci favorita tako in tako ni bilo, zato je bila odločitev, da dobi nagrado za najboljši film eden od celovečernih dokumentarcev (v tekmovalnem programu sta bila dva) pričakovana. Izbira ni bila velika in odločitev za realistično slikovit in politično sugestivni prikaz nekajtedenskega uporniškega šotoriranja pred ljubljansko Borzo (gre za protestno »okupacijo«, ki se je oktobra 2011 začela pred mnogimi svetovnimi bančnimi trdnjavami in tudi pri nas), ni bila težka. Film je posnel samostojni novinar Siniša Gačić, žirija pa je o njegovem zmagovitem filmu Boj za zapisala, da mu je »uspelo vstopiti v samo srž protestniškega dogajanja in prikazati protagoniste tako v različnosti njihovih idej, njihovega delovanja kot tudi njihovo katarzo in občutek nemoči«.
Film, ki je prejel naslednje štiri najpomembnejše vesne in še eno povrhu, je izdelek študenta z AGRFT Dominika Menceja. Njegov še ne dvajsetminutni študijski igrani film Prespana pomlad o najstniškem dekletu in nekoliko mlajšem fantu, ki skupaj odkrivata svet, kakršen je zanju v »tem trenutku«, je žirijo toliko očaral, da mu je podelila vesno za najboljši kratki film, za najboljšo režijo, najboljši scenarij, najboljšo žensko vlogo (Anja Novak) in najboljšo scenografijo (Peter Perunović). To je seveda precej nenavadno, a tudi takšna distribucija nagrad je očitno rezultat pomanjkanja primernih dosežkov na področju igranih celovečercev.
Med njimi je popolnoma brez omembe ostala tajkunska komedija Janeza Burgerja Avtošola, kar ni tako strašno, ker si zabaven film zna pomagati sam. »Romantični« prvenec Blaža Završnika Pot v raj se lahko potolaži s prvo nagrado občinstva (po novem jo podeljuje občina Piran), Inferno Vinka Möderndorferja, ki je pravzaprav najbolj vpadljiv in debate vreden film festivala, pa se mora zadovoljiti z vesnama za najboljšo masko (Mojca Gorogranc Petrushevska) in za najboljši ton (Julij Zornik). Žirija se je vsaj malo usmilila četrtega igranega celovečerca, to je komorna, artistično eksponirana pripoved Sonje Prosenc Drevo, film, ki spada v specifično distribucijo. Prejel je tri vesne: za najboljšo moško vlogo (Jernej Kogovšek), za fotografijo (Mitja Ličen) in glasbo (Janez Dovč). Za Drevo se je odločila tudi žirija filmskih kritikov.
Tu so še vesne za najboljšo montažo (Sašo Podgoršek za enknapovski film Vašhava), za najboljši študijski film (Gregor Božič, berlinski študent, za etnološko študijo Šoulni iz Trsta), za najboljši kratkometražni dokumentarec (Miha Možina za dokumentarec Rejnica, ki govori o travmatičnih družinskih usodah), za animirani film (Grega Mastnak za Princa Ki-Ki-DO; Pošast iz močvirja) in za najboljšo manjšinsko koprodukcijo (igrani celovečerec Barbari srbskega avtorja Ivana Ikića). Tu sta še Stopova igralka leta (igralca tokrat ni), Ajda Smrekar za vlogo v filmu Pot v raj, in nagrada slovenske Art kino mreže filmu, ki premišljuje o slovenskih ženskih filmskih likih Kaj pa Mojca? Urše Menart.
Sedemnajst vesen torej, od tega so jih igrani celovečerci, paradni žanr festivalov, prejeli le sedem, nobena med njimi ni za najpomembnejše ustvarjalne dosežke. Vendar to ne pomeni, da gre za nacionalno filmsko tragedijo. Prvič ne zato, ker je letošnja šibkost igranih celovečercev naključna, kar dokazujejo produkcije iz prejšnjih let in bodo verjetno tudi prihodnje leto. In drugič ne zato, ker ni nič narobe, če zmagujejo dokumentarci, kar je pravzaprav svetovni kinematografski trend, še manj je narobe, če nagrade pokažejo na nadarjene mlade avtorje, kakršen je sedemindvajsetletni Dominik Mencej.
