Sem v obdobju čistk

Kodrolasa Mojca Fatur daje vtis samosvojega dekleta, katere življenje teče »v leru« nekega drugega časa. A v resnici je živa. In tako zelo tukaj. Spontana in markantna obenem. Topla ženska je. In močna, kljub drobni postavi. Njen vsakodnevni ritem narekujejo najprej njeni sončki Mila, Ruj in Lev.

Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Nedavno je bil celovečerni prvenec Mihe Knifica premierno na sporedu prvega programa nacionalne televizije. Za lik Maje ste bili nagrajeni z vesno za najboljšo žensko vlogo. Verjamem, da večplastna zgodba o odnosih generacije sodobnih petintridesetletnikov, ki obenem v močnih tonih odslikava širše družbene razmere, marsikoga nagovarja.

Ja, vendar sem brala komentarje, češ da vendar nismo tako zaciklani. Film pritegne s svojo nepretenciozno govorico o življenjskih okoliščinah, človeških usodah, interesih, smislu, zavedanju časa, v katerem živimo. Vsak se kdaj znajde v položaju, ko začne premišljati, ali nadaljevati in vztrajati na začrtani poti ali spremeniti smer delovanja.

Nimate še štirideset let. Sicer je vse relativno, a vendar, o čem poteka vaše samospraševanje na tej točki, če sploh?

Vedno več ga je. (Odkrito, brez pomišljanja.) Zdi se mi, da sem sploh v obdobju čistk. Ne tako da bi imela občutek, joj, delala sem napake, ali pa, joj, zaciklala sem. Tri otroke imam in ne da oni zahtevajo čas, jaz (močno poudari besedo) si želim več časa z njimi. Hči bo marca stara enajst let; čas tako strašno hitro drvi. Potem se ljudje čudijo, da nimajo nobenih odnosov v družinah. Kdaj naj jih imajo?! V zgodnjih letih ustvariš temelj. To ne pomeni narediti sinčkov in hčerkic, ki potem niso sposobni živeti brez tebe, kar je sindrom slovenskih mater, ampak da si svetilnik v življenju, h kateremu otrok rad pride. In s teboj deli tako svetle kot temne trenutke. Pomembno se mi zdi zdaj to vzpostaviti. In takšen odnos negovati.

Odnose, ki jih otroci doživljajo, nosijo s seboj in so temelj za razmerja, ki jih tkejo z drugimi za vse življenje.

Jaz sem kar eksploziven človek, sem vseeno s Primorske in mi hitro kaj dvigne kapo. (Nasmeh.) Vsi tudi vemo, kako znajo mulci pritisniti na prave točke, ampak se imamo navado že čisto od malega vedno pogovoriti. Znam se tudi opravičiti: Ni prav, da sem tako burno reagirala, vseeno sem odrasla in bi morala ravnati preudarjeno.

Pomaga zajeti sapo in prešteti do deset.

Ja ... (Dvigne obrvi.) Vseeno smo iz mesa in krvi. In ko si utrujen, si kdaj ... Puf. (Pihne skozi ustnice.) Otroci so naši veliki učitelji. Vsak po svoje nam nastavlja ogledalo; nehote in nevede. Minuse pa tudi svoje lepe stvari uzreš v njih.

V življenju nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen. V intervjuju za Ono je bila imenitna Desa Muck iskrena: »Oklepaš se enega in istega vzorca, predstavljaš si, da bo do smrti enako – kar koli že … Potem je vedno čisto drugače.«

V sebi še močno nosim občutek prve nosečnosti in poroda. Ko si prepričan, da imaš zelo izdelano vrednostno lestvico, a se čez noč vse obrne. V bistvu na dobro. Nedvomno materinstvo potegne iz tebe marsikaj. Prej si, denimo, imel časa na pretek, se ukvarjal z malenkostmi, v nedogled razbijal glavo, trpel zaradi neumnosti ... Potem preprosto ni več časa. Prioritete so ti zelo jasne. Ni govora, da bi ležala na kavču in se tolažila s čokolado. (Smeh.)

Ste zelo zaščitniški do otrok?

To pa ne. Zelo jim puščam svobodo. Tudi ko se mi pridejo pritožit, se zelo nerada vtikam. Običajno svetujem: Glej, to uredi sam. Če pa vidim, da je šlo res prek, takrat nastopim. Trudim se jim privzgojiti samostojnost. Mila, denimo, je že od osmega leta hodila sama na trg ali s skirojem na balet. Seveda precenim, kaj ja in kaj ne, gotovo jo grem v poznih urah iskat, ampak bistveno mi je spodbujati otroke, vse tri, k samostojnosti in suverenosti.

Bili ste članica ansambla Gledališča Koper, zdaj ste igralka na svobodi. Ni težko biti svoboden, kar zadeva varnejši pravni položaj?

Enajst let sem bila zaposlena v koprskem gledališču. To je bilo na začetku res super, dokler Mila ni začela hoditi v šolo. Moji so z Obale in ko so bile vaje na kupu, sem jo jemala s seboj. Ko sem končala, se je ona že odigrala, vrnila s sprehoda ob morju. Vse se je spremenilo, ko je začela hoditi v šolo in se je rodil še Ruj. Moram reči, da sem v Kopru preživela ogromno lepih let, vzdušje v ansamblu je bilo enkratno. (Premolkne.) Takšna sem, v življenju ne poznam teh strahov: kaj pa če?! Jaz verjamem.

Časi niso brezskrbni.

Nisem prav razglašala, da končujem delovno razmerje, ampak ko sem povedala bližnjim, je bila prva reakcija: »Uf, a si prepričana?« Hecno mi je, ko mi kdo reče: »Pogumna si.« Ne, meni se zdi pogumneje vztrajati pri nečem, za kar čutiš, da ni več del tvoje poti. Ker lahko stakneš od depresij do povsem fizičnih bolezni. Postaneš apatičen. Brez sanj. Meni se zdi bolj pogumno, da si upaš vztrajati v nečem takem. To je res ubijanje samega sebe na minimalne obrate. Tako da – jaz sem super. In res verjamem v to: ko ti narediš en korak proti viru, ki mu lahko rečeš ali bog ali večna ljubezen ali svetloba, ta naredi en korak proti tebi.

Poklicala vas je Urška Alič, direktorica Špas teatra, in v režiji odlične Nataše Barbare Gračner ste ustvarili poslastico za ljubitelje gledališke komedije.

Drži. In moram reči, da je bil študij predstave Matilda počak'! eden lepših v moji karieri. Z Natašo Barbaro Gračner smo fantastično delali. In od patronov, kot sta Ivo Ban in Alojz Svete, se samo učiš. Čudovito. Navdihujoče. Ponavljam: verjamem, da se v življenju vse sestavi.

Uspešno krmarite med umetniško globino in neizogibno komercializacijo?

Zakaj bi imeli do komercialne komedije prezirljiv odnos? Menim, da je vse odvisno od tega, da imaš odnos do dela. Jaz prej temeljito premislim, ali bom sprejela izziv ali ne, a ko enkrat sprejmem zavezo, delam po svojih najboljših močeh.

Dajete vtis, da delo opravljate z lahkoto, ampak igralci v resnici garate.

Za naš poklic imajo ljudje občutek, da se nenehno samo šalimo: okej, tekst se hitro naučimo in potem je cel žur. Marsikdo je presenečen že nad deljenim urnikom – vaje imamo od desetih do dveh in zvečer od sedmih do desetih ali pol enajstih. Spomnim se, ko smo v Kopru v atriju za Krajinskim muzejem delali predstavo. Na razbeljenem kamenju, v korzetih … Enkrat so prišli k nam zaposleni iz bližnjega arhitekturnega biroja in rekli: »Vsa čast, ne moremo verjeti, nismo si mislili, da lahko prizor delate tudi tri ure brez premora.« Če si dober igralec, delaš na vseh ravneh; igranje ni le fizično in mentalno delo. Tako da si kdaj res kot cunja. Sploh če delaš še tekst, ki ni najboljši, in se ubijaš s tem, ko ga rešuješ. Včasih se tudi kemija med celotno ekipo ne razvije. Bog pomagaj, tako je. In takrat se zelo mučiš. Preprosteje je, ko so vse zvezde na svojem mestu, kot rečemo. Takrat zadeve kar same stečejo.

Živite za gledališče, ampak ljudje, ki so vam blizu, vedo povedati, da bi se več želeli družiti s filmskimi kamerami.

Res je in ogromnokrat sem razmišljala, zakaj. Pri filmu je vse precej bolj prizemljeno. Se mi zdi, da je tudi dosti manj egov, ki bi bili zelo polni sami sebe, polni filozofije. Smo. Delamo. Živimo. Pri filmu mi je mogoče všeč tudi ta občutek, da vanj res iztisneš zadnjo kapljo sebe in potem je – konec. Predstav je lahko dvesto ponovitev. Domišljam si, da je dih bistvo vsega obstoja. In zdi se mi, da film diha s tvojim dihom, medtem ko teater zahteva, da ti dihaš po njegovo. Že zato ker te morajo slišati v zadnjo vrsto ali na balkone. To so moje interne filozofije. (Utripne s trepalnicami kot v opravičilo svetu in vesolju.) Kakor koli, jaz raje ostajam v svojem dihu.

V vašem letniku je bilo veliko znanih igralskih imen, mar ne?

Same močne babe. (Živahno vskoči.) Saj so moški tudi super, ampak me smo bile ... Grrrrr ... (Zarjuje kot levinja.) Sploh smo bili zelo povezani. Dobra energija je bila. Lepe spomine imam. Sicer sem se želela po vsakem letniku izpisati, pa mi je Boris Cavazza, moj mentor, govoril: »Nehaj, no, če si sprejeta, dokončaj.«

In talent vam je uspelo izpiliti do sijaja.

O študiju sem imela zelo idealistične predstave. Predstavljala sem si, da je v resnici dosti bolj kreativen, kot se je v resnici izkazal, da je. V mislih sem imela polno ateljejev, v katerih se izdelujejo scenografije, kostumografije, ljudi, ki po hodnikih pišejo tekste, vadijo glasbo … Pričakovala sem nekakšno celovito ustvarjanje. Tako da sem zelo hitro imela zelo dolg nos. (Smeh.) Pa tudi verjela sem, da bom šla na likovno akademijo.

Si ukradete čas za slikanje, medtem ko dohajate vsakodnevne obveznosti?

Ne. Sem pa dobila za rojstni dan od Klemna (Slakonja, Mojčin partner, op. p.) čudovito slikarsko stojalo. Ravno včeraj zvečer mi je rekel: »Lej, še kar sameva.« Kdaj naj? (Se posmeje.) Čutim, čutim nujo, ampak s temi tremi mulčki se dan tako hitro obrne. Sem v obdobju, ko malo več pišem. Pa berem. To sem zdaj izbojevala zase. Nisem večerni človek, tako da želim imeti zgodnji večer zase, potem ko gredo otroci v posteljo. Opažam, da jih dosti staršev pusti pokonci, dokler ne padejo dol, ker mislijo, da so šele takrat utrujeni. Niso. Utrujeni so dosti prej. Mislim, da se moraš naučiti, kot se naučiš vsega. In znaš prepoznati, kdaj se ti baterije počasi izpraznijo. Včasih mi Klemen reče: »Saj Ruj je še čisto buden.« Že, a ko leže v posteljo, v desetih minutah spi kot top.

Občutek imam, da je vaše življenje disciplinirano in se ne razmetavate vsevprek. Ali je morda pri vas doma tako, da je večino časa cel žur?

Klemen si vzame ogromno časa za otroke. Kar se tega tiče, samo kapo dol. Jaz recimo rada klepetam z njimi, berem pravljice, hodim na sprehode, pri zlaganju kock pa kar odtavam … (Iskreno.) On se je sposoben igrati z njimi po dve uri in več. In pri tem uživa. Na polno. Ja, je dosti zabave, smeha in igre, ni pa samo to. Tudi vpijemo kdaj. In razbijamo z vrati. (Skomigne z rameni.) Vse, kar sodi zraven.