Shaji N. Karun: Osnovni delec filma je emocija

Shaji N. Karun, predstavnik in soustvarjalec indijskega novega vala, ki je najprej kot direktor fotografije zaznamoval vizualno podobo indijskega filma, nato pa začel svojo vizijo od leta 1988 poglabljati še kot režiser, se v Slovenijo vrača po desetih letih. V sklopu retrospektive indijskega filma v Kinoteki smo leta 2004 videli štiri njegova dela, tudi prvenec Rojstvo, ki je dobil cansko zlato kamero. Tokrat pa se je Kino Otok končal z njegovim novim filmom Izžarevanje (Swapaanam).

V središče svojih filmov postavljate družbeno kritičnost, ki se izkazuje skozi paleto človekovih čustev. Ta nemalokrat protagonista prisilijo v radikalne odločitve. Tako je tudi v Izžarevanju, filmu o tragični ljubezni med bobnarjem in plesalko.

Film je orodje za raziskovanje človekovega uma. Ima moč, da prodre v globino človekove misli in nam razkrije njegovo bistvo. Pri filmu Izžarevanje me je zanimalo, kaj je čisti um dveh umetnikov – dekleta, ki se izraža s telesom in glasbenika, ki svet pojmuje skozi ritem in zvok. Kaj se zgodi, če se taka človeka zaljubita, a jima tradicionalne družbene norme preprečijo, da zaživita skupaj? Zanimala so me občutja, kot so maščevanje, ljubosumje, razočaranje, upanje in končno vdanost v usodo. Poglobil sem se v misli keralskih žensk in umetnikov, ki se emotivno razkrivajo v več plasteh.

S filmom lahko te plasti postopno odkrivamo, tudi še z drugim in tretjim ogledom spoznamo kaj novega. Film odkriva vsebino čustev, vzpostavlja slovnico nostalgije, spomina, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Če je atom osnovni delec, mislim, da je atom filma emocija.

Vsekakor se vaš film pokloni tudi indijski klasični glasbi, ki je ritmično in harmonsko, kot vemo, močno vplivala na druge modernejše glasbene zvrsti, kot sta rock in jazz. »Boben ne laže,« pravi Jayaramm v vlogi glasbenika Unnija. Nima tudi glasba te moči, ki jo pripisujete filmu?

Z glasbenim izražanjem sem hotel opisati imaginarij glasbenika. Zvok kot tok zavesti. In tako kot so stoletja pozneje tradicionalno indijsko glasbo ljudje začeli uvajati v druge žanre in razčlenjevali njeno strukturo, tako mislim, da se bodo plasti filmske umetnosti začele luščiti šele čez čas. Film je mlada umetnost, stara samo sto let, in njegova moč se bo šele izkazala. Če me vprašate po mojih najlepših spominih, so med njimi gotovo kakšni prizori iz filmov, ki jih bom nosil s sabo do smrti. Saj veste – da se zaljubimo, je potrebna le ena ura, a cela večnost, da to ljubezen pozabimo.

Na Kino Otok se vračate po desetih letih. Takrat ste govorili tudi o boju, ki ga kot avtor in profesor na filmski akademiji v državi Kerala bijete proti bollywoodizaciji indijske kinematografije. Kaj se je v zadnjem desetletju zgodilo na tej fronti? Ste bili uspešni?

Na žalost se je stanje poslabšalo. Hollywood je perforiral indijski film in ustvaril nekakšen konglomerat, ki vsiljuje ameriški sistem filmske produkcije zakamuflirane v senzibiliteto indijske tradicionalne kulture. Filmska akademija v Kerali je bila ustanovljena zato, da bi krepila umetniško filmsko ustvarjalnost. Zdaj pa jo upravlja vrh komercialne filmske industrije. Čeprav je bil njen prvotni namen vzpostaviti platformo za hkratno filmsko gibanje. Dogaja se nekaj čudnega. Imamo več denarja, zato pa se industrija vmešava v vsebino ustvarjenih filmov. Nemogoče je tudi dobiti distributerja za film. Koliko časa se bo neki film vrtel v kinu, je stvar lobiranja. Največji napor je dobiti finance in filme pripeljati pred čim večje občinstvo. Vse večja ovira za art filme je tudi zvezdniški sistem. Poskus, da bi širše občinstvo privabil z znanim igralcem, je zaman, saj so vsi že nekaj let vnaprej zasedeni. Keralski film je v slabšem stanju, kot je bil pred desetimi leti. Tudi benegalski film je v slabi formi. Več upanja vzbuja kinematografija v drugih državah, na primer v državah Maharashtra in Tamil Nadu, ki dobita vse več državne podpore.

Toda v osemdesetih letih je k razcvetu hkratne kinematografije v Kerali, kot ji pravite, pomagala prav vlada, ki je podprla umetniški film. Kerala ima več kot tisoč kinematografov po državi in trg, ki ga nagovarjate v malayalamskem jeziku, šteje 30 milijonov ljudi ...

To je res. Toda v Kerali posnamemo okoli sto filmov na leto. To pomeni, da vsak teden kinematografi premierno prikažejo štiri filme. Za distribucijo je dolga vrsta. Filme predvajajo nekaj dni, tri, štiri, in jih hitro umaknejo s programa. Tako si brez podpore in promocije umetniški film pridobiva gledalce bolj od ust do ust. Ko kakšen indijski film pride na tuje festivale, kot je Kino Otok, je to zelo spodbudno tako zame kot za druge filmarje v Indiji. To nam vliva moč.

Omenili ste tudi vsebinski vpliv industrije na umetniške filme. Kakšnih tem se lotevajo nove generacije?

V zadnjem času se je zaradi tehnološke dostopnosti pojavilo veliko filmarjev, ki pa jim po mojem mnenju manjka človeška izkušnja. Ta je nujna za vsako umetniško izražanje. Ko je Indija ekonomsko vzcvetela, se je pojavilo veliko mladih filmarjev iz zgornjega srednjega sloja, generacija, ki nima občutka za socialne spremembe in okolje, ki jo obdaja. Ne vedo, kaj se je dogajalo pred njimi. Poklic režiserja je v Kerali nekoč nekaj pomenil, bil je spoštovan. Zdaj pa film izgublja svojo premišljeno, intelektualno plat. Snemajo se filmi, ki dajejo prednost trenutnim občutkom, taki pa ne morejo relevantno nagovarjati družbe.

Ste potem še vedno prepričani, da bo film tisti, ki bo v 21. stoletju ena od religij sveta?

Da, še vedno. Če to razložim z analogijo – tudi Biblija je bila napisana brez razmisleka o tem, kdo jo bo bral. Njena vsebina je pot do bralcev našla sama. Tako je tudi s filmom. Mislim, da je film umetnost, ki jo bodo zares razumeli in ponovno odkrili šele pozneje. Ljudje se k duhovnosti zatekajo, da bi odkrili smisel življenja, prepričan sem, da pri odkrivanju smisla življenja veliko pripomore filmska umetnost. Močno verjamem, da ima film to moč, morda je zdaj ta vloga filma postavljena v ozadje. Zato mislim, da bi morali z dodeljevanjem denarja, pogojiti tudi zavest o kulturi in tradiciji.