Siniša Gačić: Dokumentarist, ki ostane do konca

82-minutni dokumentarni film Boj za je bil premierno prikazan na avgustovskem Dokufestu v Prizrenu, v soboto pa je prejel vesno za najboljši celovečerni film na Festivalu slovenskega filma. Avtor je Siniša Gačić, samostojni novinar in režiser, ki ima za sabo kratka dokumentarna filma Večni Študent (2009) in Kupi me! (2011) ter portret Maka Sajka (Mako, 2013), ki bo na TV sporedu prihodnji torek.


Ko so protestniki oktobra 2011 okupirali prostor pred ljubljansko borzo, so na poslopju črko r zamenjali z j in nastala je beseda Bojza. Naslov vašega filma izhaja iz teh dveh besed, kljub temu pa ostaja odprt. Zakaj?

Ker gre za mnoge boje mnogih ljudi oziroma v neskončnost naštete zahteve vseh occupy gibanj, ki se ravno po tej različnosti ciljev in skupin razlikujejo. Gre za diverziteto gibanja. Lahko vse skupaj razumemo tudi kot množico problemov v družbi, za katere se je potrebno boriti.

Mar ni manjko skupnega imenovalca ravno njihova šibka točka?

Obratno. To je lepota, ki jih dela drugačne. Vse ostalo išče skupne imenovalce, na katerih gradijo. Tu pa se na raznovrstnosti imenovalcev, brez želje po iskanju skupnega, išče trenutne konsenze pri konkretnih vprašanjih. To je lepota, ki mi je zanimiva, drugačna od institucionalne politike, volitev itd.

Vas je ta lepota motivirala za snemanje filma ali kaj drugega?

Ne. V aktivistični sceni sem že dolgo časa. Če se v Ljubljani postavijo šotori, je bila moja prisotnost zame nekaj naravnega, poleg tega sem za iniciativo vedel že kak teden prej, kar mi je dalo čas, da se pripravim na snemanje.

Boj za je vaš prvi pravi dokumentarni film?

Definicija dokumentarnega filma je široka. To je celovečerni film, za katerega se mi ne zdi, da bi ga bilo nenavadno gledati v kinematografih. Ne delate mi nobene krivice, če vsem mojim prejšnjim dodate oznako televizijski.

Bojza je bila verižna reakcija na dogodke po svetu ...

Egip, Tunizija, Madrid, Wall Street. Po svetu je bilo okoli 1500 kampov. 15. oktober 2011 je bil dan akcije, ko naj bi s sinhronimi protesti po celem svetu pozvali ljudi v boju proti temu, kar se je kasneje res zgodilo in se še dogaja, politiki zategovanja pasov, uničevanju javne sfere, privatizaciji vsega možnega. Na tej podlagi, kot enoten evropski problem, še posebej juga, so pozvali ljudi na protest, pod iniciativo posameznih aktivistov, ki so zato bili kaznovani.

Podobno kot v Mariboru.

Ne, tam je bilo drugače. Tam je prišlo do pravih uličnih spopadov in v policiste so mnogi res metali granitne kocke. Policija je potem zapirala vsevprek, sedmerico so celo obsodili na sedem mesecev zapora. Vsaj za dva od teh sedmih vem, da sta nedolžna.

Gibanje Occupy Wall Street se je razvodenelo, kaj se je zgodilo z Bojzo?

Enako. Ampak na Wall Streetu se ni razvodenelo, park so nasilno spraznili. Vprašanje, kaj bi se zgodilo na dvorišču tistih »požrešnežev«.

Ampak sedaj se ne dogaja nič.

Se, na spletnih straneh. V korporativni Ameriki si težko prisoten v mainstream medijih, zato jih tam ni. Prisotni so v socialnem omrežju, kot jih spremljam sam.

S kamero ste zajeli emocije od začetne evforije prvega dne vse do zadnjega dne razpusta. Ujeli ste padec energije.

Ni se ga dalo zgrešiti. Gledano nazaj, se je prelom zgodil, ko so šli mnogi studentje, ki so bili aktivni pred Borzo, zasest Filozofsko fakulteto. Še ena žalostna zgodba. Del pametnih intelektualcev, teh mladih študentov, ki so sedaj verjetno večinoma pri ZL, je ostal na faksu in niso več hodili pred Borzo. Ta je postala prazna, zasedli pa so jo posamezniki, ki jim ulica predstavlja naravno okolje – brezdomci in narkomani.

Ali imajo lahko dokumentarci dovolj močan glas, da zbudi gledalca?

Iz te želje vedno izhajaš. Še več, z dokumentarnim filmom lahko celo spremeniš potek resničnosti, ki jo snemaš. A vsega skupaj ne počneš zaradi želje po spreminjanju sveta. To počneš, ker drugače preprosto ne gre. Ko se enkrat povežeš z zgodbo in liki, ki jih snemaš, te pri snemanju nihče več ne more zaustaviti.