Škandal kapitalizma v Hollywoodu

Trgovanje s spornimi finančnimi produkti se ne zdi najbolj privlačna tema za Hollywood, ki je precej bolj naklonjen dobičkonosnim spektaklom. Film Velika poteza je tako presenetljiv že zato, ker so ga sploh posneli. Še večje presenečenje je, da je prišel v tekmo za oskarje.

Film, ki ga je režiser Adam McKay posnel po istoimenski knjigi Michaela Lewisa, ima zelo preprosto premiso. Pred finančno krizo leta 2008 je obstajalo nekaj posameznikov, ki so anticipirali zlom in, opremljeni s pravilno diagnozo, od tega tudi mastno zaslužili.

V Veliki potezi spremljamo dogodke, ki jih vsaj v osnovi že poznamo, prav tako njihove posledice. Ker torej režiser ne more računati na suspenz, ki bi izhajal iz, denimo, nepričakovanih obratov, stavi predvsem na intrigantne junake, zasnovane po resničnih osebah, ki so jih odigrala velika zvezdniška imena. Ryan Gosling v vlogi Jareda Vennetta, prevejanega bankirja, specializiranega za trgovanje z obveznicami, direktno naslavlja gledalca in ga skoraj po šolsko poučuje o ozadju finančne krize. Tako nas seznani z Michaelom Burryjem (igra ga Christian Bale, ki je za vlogo prejel oskarjevo nominacijo). Čudaški, ekscentričen, a genialni upravljalec kalifornijskega hedge sklada, zgolj z natančnim študijem hipotekarnih obveznic, s katerimi trgujejo banke, predvidi, da se bo trg nepremičnin zlomil. Finančni mehanizem credit default swap mu omogoči, da s številnimi bankami sklene dogovor, po katerem mu bo posamična banka plačala ogromno denarja, če se njegova stava – da bo nepremičninski trg kolapsiral – uresniči. Banke z veseljem sprejmejo sporazum, saj je utrjeno prepričanje, da je nepremičninski trg v ZDA najbolj stabilen.

Neprijetna presenečenja

Vennett preveri Burryjeva predvidevanja in njegove izsledke posreduje Marku Baumu. Steve Carell, ki ga poznamo predvsem po komičnih vlogah, se je odlično znašel v vlogi jezljivega, rahlo nevrotičnega menedžerja hedge sklada z Wall Streeta, ki je obenem občutljiv za razne krivice na svetu. Njegova ogorčenost še naraste, ko se prepriča o ustreznosti Burryjevih napovedi in ko dojame, da so vsi nadzorni mehanizmi odpovedali, da so torej tako bankirji kot bonitetne hiše poslovali nezakonito. Iz gneva do sistema tudi sam stavi proti nepremičninskemu trgu.

Brad Pitt odigra vlogo upokojenega bankirja, ki se je iz moralnih pomislekov umaknil iz posla. V igri se znova znajde, ko se nanj obrneta dva mlada upravljalca skladov, ki pri njem prav tako poskušata preveriti domnevo o stanju trga nepremičnin. Jasno, na koncu tudi oni s pravilno diagnozo stanja obogatijo.

Živahna montaža

Režiser z dinamično montažo filmu daje tisto, kar mu manjka na ravni dramaturgije. Tako zajame utrip finančne prestolnice Manhattna, popelje nas na Florido, kjer Baum s svojo ekipo obišče posojilodajalce. Ti se hvalijo s tem, kako brez kakršnihkoli preverjanj strankam omogočijo najem hipoteke, kako te sporne kredite združijo v pakete in jih hitro prodajo naprej. Tezo o nemarnem in površnem hipotekarnem poslovanju Baumu potrdi tudi striptizeta, ki je lastnica nekaj hiš in stanovanj – zanje je najela številne hipoteke. Film prav tako prekinjajo posnetki zvezdnic v vlogah njih samih. Tako na primer Selena Gomez in igralka Margot Robbie gledalcu »po domače« razložijo določeno ekonomsko kategorijo ali pojav. Takšne intervencije ne le prekinjajo monotonijo poslovanja s finančnimi produkti, ampak celotni zgodbi dodajajo sproščen in šaljiv podton.

Lahkotni pripovedni stil med drugim poudari protislovje, ki je namerno vpisano v film. Gledalec, ki se lahko skupaj z Baumom zgraža nad korumpiranostjo ekonomskega ustroja, hkrati navija za junake v filmu, ki bodo profitirali na račun nesreče milijonov ljudi. Uresničitev gledalčeve želje je torej v nasprotju z njegovimi moralnimi načeli. Na to, kako junaki utelešajo nasprotujoče si principe opozori tudi Rickert. Svoja mlada sodelavca ošteje, ko proslavljata finančni kolaps.

Brez katarze

Baum, ki je od finančnega zloma pričakoval vsaj to, da bo odgovorne spravil za zapahe in pripomogel k očiščenju korumpiranega sistema ter vzpostavitvi strožjega nadzora, zgrožen ugotovi, da se velikim igralcem, ki so zakuhali krizo, ne zgodi nič. Še več, davkoplačevalske milijarde pokrijejo njihove astronomske izgube, zahteve po strožji regulaciji bank pa zamenja mantra o nujnosti umika države iz trga.

Hollywood se je sicer že nekajkrat soočil z zadnjo finančno in ekonomsko krizo, denimo v delih: Wall Street: Denar nikoli ne počiva Oliverja Stona, Margin Call in Volk z Wall Streeta Martina Scorseseja. A v Veliki potezi, ki je doslej že solidno zaslužila, morda še najbolj nazorno izstopi zelo pesimistična poanta. Ne le, da z izjemo peščice posameznikov nihče ni predvidel krize, ne le da nihče ni odgovarjal za nezakonito poslovanje bank, bonitetnih hiš, ampak se takšno sporno poslovanje nadaljuje. Največje presenečenje zadnje krize je naposled v tem, da je sistem, ki je pripeljal do katastrofe in uničil življenja milijonom, preživel in neovirano deluje naprej.