Dokumentirano: Smrt pod stopnicami

Dokumentarna nadaljevanka The Staircase dokazuje, da je lahko resničnost bolj napeta od kakršnekoli fikcije.

Objavljeno
10. marec 2015 14.32
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Dokumentarec Stopnišče (The Staircase) z oskarjem nagrajenega francoskega režiserja Jean-Xavierja de Lestrada iz leta 2004 je v originalu televizijska miniserija. Ustvarjalci filma so posneli veličastnih 600 ur materiala in ga potem zmontirali v osem nadaljevank. Dokumentarec je nastajal več let.

V središču nadaljevanke je za resnični dogodek, ki je pred leti pretresal ZDA in ki ga ustvarjalci filma odkrivajo počasi, plast za plastjo. Nekega dne se zgodi družinska nesreča, ki se kmalu spremeni v napeto kriminalko. Če si boste nadaljevanke ogledali, potem ta zapis nehajte brati takoj, saj je glavna težava pri zgodbah o odkrivanju umorov prav ta, da se o njih ne da ničesar zapisati, saj lahko hitro pokvarimo napetost zgodbe. In ta je res napeta.

Torej ...

Ne ravno znan pisatelj Michael Peterson je zvečer s svojo ženo Kathleen pil vino na vrtu svojega lepega posestva. Kathleen je za trenutek odšla v hišo, iz katere se ni nikoli vrnila. Peterson jo je čez nekaj časa v mlaki krvi našel ob vznožju stopnic. Poklical je rešilca in policijo ter jim sporočil, da je njegova žena padla po stopnicah in da še diha. Ko so detektivi prišli, je ženska že umrla, a vse skupaj jim je bilo zelo sumljivo.

Ali je šlo res za nesrečo? Zdelo se jim je, da je okoli trupla preveč krvi, krvavi madeži so se vzpenjali po stenah stopnišča, vse do stropa. Nenavadno je tudi bilo, da je Peterson po telefonu povedal, da njegova žena še diha, a vendar je bila, ko so prispeli na kraj dogajanja, kri okoli trupla že posušena, kar je pomenilo, da je umrla že nekaj ur prej.

Michael Peterson, je zanimiv karakter, precej pust in nesimpatičen mož, ki se ima za intelektualca in naokoli ves čas hodi s pipo v ustih in citira Goetheja. Na začetku dokumentarca nam zelo hladnokrvno razloži, kaj natančno se je dogajalo tistega večera; kako sta z ženo najprej gledala film v dnevni sobi, potem s kozarci vina odšla na vrt ob bazen in klepetala, saj sta se, kot razlaga, zelo dobro razumela. Tudi njuni otroci (vsak od njiju je imel otroke iz prejšnjih zakonov in imela sta dve posvojeni hčerki) so ves čas, do samega konca filma, prepričani, da sta bila njuna starša idiličen par in si niti v sanjah ne morejo predstavljati, da bi lahko oče kaj storil materi.

Dokumentarec odlično prikaže, kako so dogodek pokrivali mediji in prisluhne prav vsakemu od vpletenih. Tožilec je jasen, po vsej verjetnosti ni šlo za nesrečo, ampak za umor. Petersona zato ob vsej medijski pozornosti aretirajo.

Vidimo lahko, kako dobro so organizirani odvetniki in kako, kljub mnogim dokazom, nikoli na glas ne podvomijo v nedolžnost svojega klienta. Kot na kakšni bralni vaji v gledališču spremljamo sestanke v odvetniški pisarni, na kateri Petersonovi zagovorniki preigrajo vse možnosti o tem, kaj se je tistega večera zgodilo v hiši. Ena od njihovih tez je, da je bil v hiši neznani morilec, ki je ubil Kathleen. Te teorije podpirajo tudi nekateri dobro plačani patologi, ki dokazujejo, da bi rane, ki jih je utrpela žrtev, lahko nastale ob nerodnem padcu po stopnicah. Na drugi strani vidimo skupino preiskovalcev, ki so prepričani, da ni šlo za nesrečo.

Peterson plača zelo visoko varščino, zato ga iz zapora izpustijo.

In potem začnejo na dan prihajati nenavadne reči, ki Petersona predstavijo v povsem novi luči. Tožilci odkrijejo, da rad laže o svoji preteklosti, da recimo ni bil nikoli ranjen v Vietnamu, kot se je rad hvalil in pisal v svoji biografiji.

Na dan je prišlo, da je biseksualen in da je imel spolne odnose z moškimi na poziv, ki jih je našel na internetnih straneh. Tožilec je  prepričan, da je Kathleen odkrila to drugo plat njegovega življenja in ga je hotela zapustiti, zato jo je ubil.

Ampak to še ni vse. Priče odkrijejo čudno zgodbo o tem, da je v Nemčiji, kjer je pred desetletji živel, Peterson prijateljeval z žensko, ki je umrla na enak način kot Kathleen: krvava je obležala pod stopnicami. Primer so takrat označili za nesrečo. 

Leta 2003 so na enem najdaljših sodnih procesov v zgodovini Severne Karoline Petersona spoznali za krivega in ga obsodili na dosmrtno ječo. Leta 2011 so ga izpustili, ker je sodnik ugotovil, da je patolog, ki ga je najelo tožilstvo, lagal glede svojega strokovnega znanja in da je ponaredil nekatere izsledke s kraja zločina.

Kljub vsemu, so mnogi prepričani, da je Peterson hladnokrvni morilec, med njimi je najbolj glasna sestra umorjene Kathleen.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.