Tiskane izdaje
Bi ameriški veteran Oliver Stone, čigar vrsta danes kultnih filmov reflektira nekatera ključna mesta in osebnosti ameriške sodobne zgodovine, posnel film o Edwardu Snowdnu, če bi šlo za izmišljeno zgodbo? To ni le retorično vprašanje, ampak eno ključnih vprašanj in s tem težav tega filma.
Zgodba je znana. Ameriški obveščevalec in žvižgač Edward Snowden je junija leta 2013, star komaj 30 let, v sobi luksuznega hongkonškega hotela Mira novinarjema Guardiana Glennu Greenwaldu in Ewenu MacAskillu ter ameriški režiserki dokumentarcev Lauri Poitras razkril obstoj popolnega nadzora telefonskih in spletnih informacij, ki ga v imenu boja proti terorizmu nad svojimi in tujimi državljani izvaja ameriška nacionalna varnostna agencija. »Primer« Snowden je obširno in natančno popisan tako v nepregledni množici novinarskih člankov po vsem svetu kot v knjigah.
Popolni sin ameriškega srednjega razreda
Po zaslugi Laure Poitras je imela Snowdnova zgodba zelo kmalu tudi dokumentarni filmski obraz. Njen z oskarjem nagrajeni Citizenfour (2014) je namreč skoraj v realnem času priča razkritju ene največjih sodobnih političnih intrig in vladnih zarot, v kateri se je z obrazom ter imenom in priimkom prvič v zgodovini novinarstva izpostavil tudi vir sam.
Snowden, ki je bil med drugim višji vladni uslužbenec ameriške obveščevalne službe NSA, pred kamero Laure Poitras, ki do srečanja v hongkonškem hotelu ni vedela, kdo je neznani živžgač, ki se je obrnil nanjo, deluje umirjeno, skromno in dostojanstveno. Ni nekdo, ki bi ga preganjale teorije zarote. Je izrazito omikan, izobražen, zrel in trezen mlad človek z visoko postavljeno moralno in etično lestvico.
Zaveda se tako tega, kaj bo storil – v imenu varovanja človekove zasebnosti bo razkril visokovarovano tajno početje svoje države – kot tega, kaj bo to pomenilo zanj osebno. Ne le, da se bo moral odpovedati dosedanjemu udobnemu življenju, sopotnici, družini in prijateljem, ampak bo v očeh sodržavljanov veljal ali za heroja ali za državnega sovražnika številka ena. Nič čudnega, da se je Greenwaldu ob prvem srečanju zdel kot popolni sin ameriškega srednjega razreda.
Snowden danes živi v Rusiji, ki mu je bila po razkritju edina pripravljena ponuditi politični azil, medtem ko je ameriški predsednik Obama izjavil, da zaradi aretacije enega mladega hekerja že ne bo dvigoval letal v zrak. Kar sicer ni bilo čisto res. Če ne drugega, je vsaj enega prisilil, da pristane.
Dobra državljana
Lani oktobra je Snowden v intervjuju za BBC izrazil pripravljenost stopiti pred ameriška sodišča in za krajši čas oditi v zapor. A ker ga v ZDA preganjajo kot vohuna, to pomeni, da bi mu sodili brez porote za zaprtimi vrati in mu prisodili najmanj 30 let zapora, najverjetneje pa kar dosmrtno ječo. »Če vprašate mene, bo umrl v Moskvi«, je takrat za BBC njegovo pripravljenost cinično komentiral nekdanji direktor NSA, general Michael Hayden.
Slednji je znan tudi po tem, da je konec leta 2000 zavrnil dovoljenje za vnos podatkov v sistem za odkrivanje terorističnih groženj ThinTread, ki ga je razvil matematični genij in eden najboljših kriptologov ter analitikov ameriških obveščevalnih služb William Edward Binney, tudi sam pozneje žvižgač. Binney je z malo številno skupino namreč gradil najbolj razvit sistem obdelave podatkov v zgodovini, obenem pa je razvil tudi program, s katerim so kriptirali vse ID-naslove, ki jih brez posebnih dovoljenj ne bi mogel nihče razkriti.
Binneyeva ideja je namreč bila, da ni pomembna vsebina zajetih e-komunikacij nekega posameznika, ampak kakšen je njegov digitalni vzorec obnašanja in kaj to pove o njegovih namenih. Hayden pa je ta program zaprl ter zagnal novega, ki so ga zaupali zunanjemu podjetju, pri tem pa so vsi mastno zaslužili.
Umaknili so tudi vse kriptirane programe, ki so zagotavljali zaščito zasebnosti. NSA je na ta način le tri tedne po 9/11 začela brez nadzora vohuniti za svojimi državljani in celotno svetovno populacijo, dostop do tega nadzora pa je imelo neznano število posameznikov, med njimi tudi Snowden. Binney je o korupciji, neustavnem vohunjenju in delovanju zoper državo obvestil vse pristojne institucije, a so zaradi vpletenosti ena drugi krile hrbet, Binneya in njegove sodelavce pa je grobo procesiral FBI.
Pozneje je bil Haydnov program zaradi neučinkovitosti ukinjen, izkazalo pa se je tudi, da bi lahko Binneyev zaprti projekt preprečil 9/11. Hayden je postal direktor Cie, upokojeni Binney pa aktivni član civilnih združenj v boju proti nepooblaščenemu vladnemu nadzoru nad državljani. To plat zgodbe natančno dokumentira film Dobri državljan (2015) avstrijskega režiserja Friedricha Moserja.
Pofilman novinarski članek
In potem vstopi Oliver Stone ter posname v tempu lagoden brezzobi politični triler, ki ne ponudi niti prave ostrine Snowdnovega dejanja niti ne reflektira. Stoneov Snowden je namreč Snowden, kakršnega že poznamo iz dokumentarca Laure Poitras.
Tudi ta film odpira sekvenca njegovega srečanja z režiserko in novinarjema Guardiana v hongkonškem hotelu s skorajda istimi kadri in seveda istimi Snowdnovimi besedami v kamero, ki potem skozi film sprožajo retrospektivne epizode: od Snowdnovega domoljubnega vojaškega treninga za specialne enote, ki je bilo prekinjeno z usodno poškodbo kosti, njegovega šolanja v Cii, dolgoletne, še danes obstoječe romance z ljubiteljsko fotografinjo in učiteljico joge Lindsey Mills ter izbruhom epilepsije – te epizode so tudi podlaga za prikaz Snowdnove postopne osuplosti nad naraščanjem vse bolj nekontroliranega in protiustavnega nadzora, ki mu je priča kot pomemben uslužbenec, celo protežiranec agencije.
Problem je, da Stone v ničemer ne razširi gledalčevega vedenja ne o problematiki protizakonitega nadzora ne o Snowdnu. V ničemur mu ne približa tega načelnega mladeniča, ki je svojo prihodnost zastavil za razkritje nečesa, kar bi moralo alarmirati ves demokratičen svet. (A vemo, da ga ni.) Prav tako se Stone kljub nespornim simpatijam do Snowdna izogne družbenemu kontekstu protagonistovega dejanja kot njegovim posledicam.
Nikoli se ne vpraša, zakaj so molčali in še molčijo ostali uslužbenci agencije. Nikoli se ne vpraša, zakaj se je svet na Snowdnovo razkritje odzval tako mlačno in tako črno-belo. No, pomaga si kar z besedami Snowdnovega mentorja Corbina O'Briana, češ, Američani nočejo svobode, temveč varnost. Kako znano in nediskutabilno to zveni.
Stone zgodbo izpelje rutinirano, inertno, nedramatično, brez strasti in brez stališč. In pravzaprav tudi brez prave perspektive. Prej kot film o posamezniku, ki skuša javnosti dopovedati, da je terorizem le izgovor za tajne programe totalnega nadzora, resnica pa je veliko bolj »prozaična« – imeti popoln družbeni in ekonomski nadzor, ki naj varuje ameriško vlado –, je Snowden film, ki izgleda kot pofilman novinarski članek o talentiranem mladeniču za računalnikom, ki pač spregleda možne posledice svojih dejanj.
Junak resničnega življenja
Kaj je bilo torej tisto, kar je iz patriotskega, sramežljivega in vodljivega fanta, ki zna ameriško ustavo na pamet, naredilo ozaveščenega zagovornika temeljnih alinej demokracije? Stone je prepričan, da je nekaj moralo biti. Zato se zakoplje v Snowdnovo razmerje z Lindsay, aktivistko in protibushistko ter sugerira, da je bil za Snowdna Rubikon spoznanje, da agencija nadzoruje tudi njo (in potemtakem tudi njega samega). Ah!
Morda pa je Stone spregledal, da Snowden in njegovo življenje, ne glede na pomembnost dejanja, ki ga je storil in pogum, da ga je storil, enostavno ni filmski heroj, ampak »le« slehernik. Ni velik filmski junak, ki bi ga življenje teplo in bi se mu dogajale krivice, ker bi ga le tako lahko prekalilo ter opogumilo. Nasprotno.
Snowden dejansko je popolni sin ameriškega srednjega razreda. In prav to ga šele zares naredi za junaka – vendar ne za junaka filma, ampak junaka resničnega življenja. Takšnim junakom pa so bližje dokumentarci kot igrani filmi. Na kar je morda na koncu pomislil tudi Stone, ko je v sklepni sekvenci pred kamero pripeljal resničnega Snowdna. Ampak niti takrat se ni ozrl na vprašanje, kako to, da se po Snowdnovem razkritju ni zgodilo nič? Kako to, da nihče ni odgovarjal.
Kako to, da so vpleteni večinoma še vedno na pomembnih mestih ali pa spoštovani upokojenci. Kako to, da so se zarile v pesek tudi glave (vpletenih) evropskih varnostnih agencij? Nadzor pa ni nič manjši. Tudi zato Snowden ni pomemben film, a bi moral biti. In tam, kjer se konča, bi se – če bi želel dati sami témi ustrezno teže – šele dobro moral začeti.
