Tiskane izdaje
Kako se je začel film Srečen za umret? Je bil najprej Ivan? Ali Evgen? Starost? Smrt? Življenje? Upanje?
Najprej je bil kratki scenarij, s katerim sem dobil Grossmannovo nagrado na AGRFT. Od začetka sem čutil, da je to tema, ki bi si zaslužila daljšo formo. Zato sem kratki scenarij nadgradil v scenarij za celovečerni film. Čutil sem, da je pravi čas za preskok iz kratke forme v celovečerno. Ta film sklepa tematski trikotnik o starosti.
Srečen za umret je zgodba o volji do življenja, ki premaga vdanost v usodo. Dilema, ki nas lahko doleti v kateremkoli življenjskem obdobju. Vi ste izbrali starost.
To vprašanje me doleti vsakič. Obdobja nisem izbiral načrtno, hotel sem le posneti medgeneracijsko zgodbo, ki jo doživljamo vsi. Bodisi kot starši, sinovi, hčere ali vnuki. Razlog, da sem izbral starost, je predvsem v tem, da sem tako lažje povedal zgodbo in jo nadgradil s humorjem oziroma svojim pogledom na svet.
V kakšnem dialogu sta režiser
Kot nagrajeni soscenarist ste sodelovali pri številnih slovenskih filmih – Slovenka, Distorzija, kratki Quickview in drugih. Kaj bi pohvalili in kaj grajali pri slovenski scenaristiki?
Slovenski scenaristiki manjka več scenaristov in več scenarijev. Manjka načrtno vlaganje producentov v razvoj scenarijev. V zavest nam mora priti dejstvo, da to ni hobi, da pišeš, ko imaš pet minut časa, ampak je delo, ki več mesecev zahteva celega človeka. Do dobrega scenarija lahko prideš samo z resnim delom, ki je plačano. Seveda pa je scenaristika tudi obrt in vsebuje specifično znanje, ki ga mora scenarist pridobiti. Do nedavnega je bilo to mogoče samo prek delavnic, kot je bila Pokaži jezik, ali pa šol v tujini. Zdaj odpira vrata scenaristiki tudi AGRFT, ki razpisuje to smer študija. Kdor se želi s scenaristiko ukvarjati profesionalno, mu svetujem, naj čim več piše, gleda filme in jih analizira. Naj hodi na scenaristične delavnice doma in v tujini ter veliko bere. Ne samo scenarističnih knjig, ampak tudi dela iz psihologije in sociologije.
V filmu se poklonite igralskim starostam slovenskega in jugoslovanskega filma. Kako so Polde Bibič, Dare Valič, Dušan Jovanović in Ivo Barišič sprejeli vaše povabilo in kako je bilo delati z njimi kot pol stoletja mlajši režiser?
V čast mi je, da sem lahko delal z igralci, ki sem jih spremljal od otroštva. Neizmerno sem užival ob delu z izkušenimi umetniki, ki imajo za seboj bogato filmsko in gledališko kariero. Lepo so me sprejeli in skupaj smo marsikateri lik močno nadgradili. So se pa tudi oni čudili, kako oziroma zakaj ta 'mladi' režiser dela film o tej temi.
Pravzaprav se je to vprašanje postavljalo na lanskem Festivalu slovenskega filma, na katerem smo videli kar pet prvencev mlade generacije režiserjev. Pričakovati je bilo 'mlade' teme oziroma glede na burno aktualno dogajanje morda vsaj filme z nekoliko več ostrine, angažiranosti, celo upornosti – v ideji in izvedbi. A drama in intimne zgodbe še vedno kraljujejo na filmski sceni. Kje je družbenopolitična kritičnost mlade generacije filmskih umetnikov?
Burno obdobje v slovenski družbi se je začelo kasneje, kot so se snemali in načrtovali ti filmi. Mislim, da Srečen za umret in film Slobodana Maksimovića Hvala za Sunderland govorita o določenih problemih naše družbe. Vse filme dojemam kot družbeno angažirane, ki govorijo, če hočete, o tabu temi – starosti, ki jo kapitalistični svet zavrača. Naslovnice nam vsiljujejo stereotipe o »mladih in lepih«, moj film pa izpostavlja generacijo, ki je postavljena na obrobje. Filmi morajo biti iskreni in govoriti iz občutljivosti posameznega avtorja. Zavračam prepričanje, da morajo mladi avtorji delati filme, ki bodo imeli ostrino in upornost v sebi zaradi upornosti same. Mislim pa, da bo družbenopolitično dogajanje v Sloveniji v zadnjem letu rodilo tudi takšne filme. Tudi sam razvijam nekaj, kar bo odraz tega časa in družbe.
Se vam zdi, da je iz domačega filma nasploh izginila pravica umetnosti do nastavljanja ogledala družbi in oblasti?
Mislim, da ni izginila. Preprosto se dela premalo filmov, da bi bilo to bolj poudarjeno. Če bi v Sloveniji ustvarili dvanajst filmov na leto, bi bilo marsikaj drugače. Imeli bi avtorske filme, filme za gledalce in filme, ki bi bili kritični do oblasti. V kvantiteti se šele vidi različnost in bogastvo neke družbe. Zato je nujno povečati slovensko produkcijo filmov. Ne samo celovečernih, ampak tudi kratkih filmov in dokumentarcev. Je pa res, da lahko film nastavlja ogledalo družbi, tudi če ni kritičen do oblasti. Srečen za umret dojemam kot ogledalo družbe. Slovenske družbe, družine in odnosov znotraj te družine.
Se po filmski iniciativi, ki je presegla katatoničnost civilne družbe, obetajo drugačni filmi?
Mislim, da je filmska iniciativa pomemben dogodek, ne samo v filmski sferi, ampak tudi v kulturni. Da za isto mizo sedi večina slovenske filmske stroke, je velik dosežek. Delamo in pogovarjamo se o temah, ki zadevajo vse vpletene v filmsko okolje. Od producentov do avtorjev in drugih filmskih delavcev. Treba je postaviti temelje, na katerih bo stal slovenski film prihodnosti. Zadnji čas je, da se uredi filmsko področje, ki ni bilo urejeno zadnjih dvajset let.
Kot sem omenil, če bo več filmov, bo tudi več drugačnih filmov. Končno bomo lahko govorili o raznovrstnem filmskem programu, ki nastaja v Sloveniji. Če se bo začelo to področje urejati, menim, da čaka slovenski film svetla prihodnost. Pri nas je veliko zanimivih, uveljavljenih avtorjev, prihaja pa tudi generacija novih, dobrih režiserjev, ki bodo dodali pestrost. Vse države, ki s filmi žanjejo uspehe na svetovni ravni, so najprej uredile svoje področje. In rezultati so vidni. Po tej poti gre zdaj Hrvaška. Zakaj ne bi šla še Slovenija?
Ste tudi vodja delovne skupine filmske iniciative, ki skrbi za produkcijsko okolje. Kaj to področje zajema in s kakšnimi težavami se tu spopadate filmski ustvarjalci?
Produkcijsko okolje obsega vse, kar je potrebno za ustvarjanje in produkcijo filma v Sloveniji. Finančno se napaja iz proračuna kot tudi iz zunajproračunskih virov. Zagotoviti je treba konkurenčnost našega okolja, da bo Slovenija postala zanimiva tudi za tuje velike filmske produkcije. Zaradi davčnih spodbud so jim trenutno bolj zanimive države v okolici (Hrvaška, Madžarska, Italija itd). Vem, da obstaja zanimanje s strani tujih produkcij. Zagotoviti je treba tudi redne razpise in jih upoštevati. Ali drugače, potrebujemo zdravo produkcijsko okolje, ki ne bo na nenehnem političnem prepihu.
