Štirje najstniki, nič mobitelov in nepregleden gozd

Igorju Šterku, ki mu še nekaj malega manjka do abrahama, gre med slovenskimi filmskimi­ režiserji malce posebno mesto.­ S filmsko podobo je v precej­ kompleksnem razmerju: po eni strani jo doživlja scela­ intuitivno,­ po drugi kot pozoren in profesionalen filmski­ gledalec. To ni tako samo­umevno, kot se morda zdi.

Šterk je debitiral leta 1997 s filmom Ekspres, ekspres, poetično romanco­ med mladim parom, ki živi na vlaku. V Ljubljani (2002) je glavne akterje, ki so bili v letih, ko bi bilo treba odrasti, pustil v prostem teku, v ospredje Uglaševanja (2005) pa je postavil zakonsko krizo para zgodnjih srednjih let, ki ni sposoben artikulacije in akcije. V 9:06 (2009) policijski inšpektor, ki ga zaznamuje hčerina smrt, raziskuje samomor osamljenega glasbenika. Vsi ti filmi so zgrajeni kot filmi atmosfere in podobe, po principu elips, s skrbno izbrano glasbeno podporo, govora pa je v njih bolj malo. Pri vseh je bil Šterk tudi scenarist ali soscenarist. Tokrat je napisal scenarij pisatelj Dušan Čater, tudi avtor istoimenskega mladinskega romana. Ta kombinacija je prinesla v Šterkov opus opazno novost – »klasično« zgodbo in množico dialogov. Pojdi z mano je film o štirih urbanih najstnikih, ki morajo za fotonatečaj ujeti podobe neznane Slovenije. Pot jih zanese na podeželje, kamor ne seže noben telefonski signal ...

Pojdi z mano je vaš peti igrani celovečerec. A od 9:06, leta 2009 tako rekoč absolutnega zmagovalca Festivala slovenskega filma, je minilo kar sedem let. Kako to?

Več razlogov je. Med njimi, da sem v spomin očetu, jadralcu Juretu Šterku, uredil in izdal njegove dnevniške zapiske Dnevnik zadnje plovbe, kar mi je vzelo kakšno leto. Predvsem pa so mi v tem obdobju na filmskem centru zavrnili vse projekte, ki sem jih prijavil. To se mi je zdelo kar malo absurdno. Hočem reči, narediš film, ki na nacionalnem festivalu pobere skoraj vse nagrade, potem pa nič. Takrat sem se vprašal, ali si sploh lahko kdo predstavlja, da gledališki režiser, ki bi na Borštnikovem srečanju prejel vse glavne nagrade, naslednjih pet let ne bi dobil niti ene režije. Najbrž ne. Pri filmu pa je to očitno nekaj običajnega.

Nekdanji direktor filmskega centra­ je posledice izrazitega padca­ sredstev za filmsko produkcijo reševal tako, da je podprl enako število filmov, vendar z manj denarja.

Za Pojdi z mano smo od centra prejeli­ 550.000 evrov. Nisem vedel, kako nam bo uspelo, saj smo snemali po vsej Sloveniji, imeli trideset lokacij, le devetindvajset snemalnih dni, bili pa smo zelo odvisni od vremena in dnevnega časa. Če se nekaj dogaja popoldne, tega pač ne morete snemati zjutraj ... Imeli smo precej zahtevne pogoje, če pa so zdaj te vsote padle še nižje, snemanje filma s profesionalno ekipo in več lokacijami ne bo več mogoče. Poleg tega profesionalci vse manj delajo filme, ker so honorarji enostavno prenizki in se jim veliko bolj splača snemati reklame, za katere dobijo trikrat, petkrat več denarja.

Lahko bi rekli, da znižanje sredstev že vpliva tudi na zahtevnost produkcije, podobo filma, število likov, zgodbo ...

Obstaja sicer neka niša snemanja filmov samo v interierjih, s čimer seveda ni nič narobe. Vendar ne more obstajati samo to. Trend je zelo črn, ni pa nov. Tudi prej ta sredstva niso bila zadostna. Že na akademiji so nam govorili, da lahko snemamo samo o tukaj in zdaj, da filmi ne smejo biti daljši od desetih minut, najbolje, da se dogajajo v Ljubljani ... To je pač najceneje. Ta miselnost je prežela celotno filmsko produkcijo, tako da sploh ni nova, ampak je stara vsaj že ­deset, ­petnajst let.

Pojdi z mano je vaš prvi mladinski­ film in prvi z za vas netipično 'klasično', linearno zgrajeno zgodbo.

Od nekdaj sem si želel delati filme v različnih žanrih. Zato sem bil zelo vesel Dušanovega predloga, da bi se lotil filma po njegovem romanu. Še zlasti, ker že roman vsebuje določene žanrske elemente, ki so izrazito filmični in so omogočili, da naredimo privlačen film za mladostnike, obenem pa nagovorimo tudi starejše gledalstvo. Po dosedanjih, včasih že kar evforičnih odzivih bi si skoraj upal reči, da nam je to uspelo.

Tudi v Pojdi z mano je kar nekaj referenc na zgodovino slovenskega filma, denimo Bratovševa ploščad kot urbani milje protagonistov, ki je zaslovela s Srečo na vrvici. Pa Ivanka Mežan, kot bi stopila iz Cvetja v jeseni, nekaj aluzij je tudi na Kekca, pa denimo epizodna vloga Lotosa Vincenca­ Šparovca kot zahojenega retardiranega hribovca, kot bi prestopil v film neposredno iz Gorkičeve Idile. Slovenski film imate očitno radi.

Imam. In vse to, kar ste omenili, drži. Lahko pa kot anekdoto povem, da je bila Ivanka Mežan zelo nesrečna zaradi te vloge, češ, pa ne že spet, meni pa se zdi, da odlično deluje. Ne vem, enostavno rad vključim v svoje filme kakšno referenco na slovenske filme, ki so mi všeč ali pa so pomembni za našo zgodovino filma, in jim dam s tem morda neko dodatno vrednost. Drugače pa je jasno, da pripadam generaciji, ki je bila vzgojena v Kinoteki, saj takrat druge možnosti sploh ni bilo. Zelo rad hodim v kino in se napajam iz filmov.

Pojdi z mano sodobne najstnike, odraščajoče v svetu, v katerem komunikacija med njimi poteka predvsem prek virtualnih družabnih omrežij, pod pretvezo neke iracionalne ogroženosti v primarnem naravnem okolju sooči z njihovimi strahovi. Koliko so mladi to zgodbo sprejeli kot pristno?

Zanimivo je, da sami trdijo, da bi se v takšni situaciji še bolj prestrašili, kot so se protagonisti filma. Po drugi strani smo že med vajami mlade igralce ves čas opogumljali, naj povedo, ali se jim zdijo dialogi res pristni, ali oni dejansko tako govorijo. Čez nekaj časa smo dobili njihove odzive, češ, to bi pa jaz čisto drugače povedal. In so. Po prvih odzivih občinstva lahko rečem, da nam mladi priznajo, da se res tako pogovarjajo.

V filmu se posmehnete tudi stereotipni predstavi o idiličnosti­ slovenskega podeželja, pod katero se skriva nevarna socialna patologija 'neznane Slovenije'. Ta raven najbrž nagovarja starejše gledalce.

Gotovo. Preklop se zgodi, ko najstniki stopijo s podeželskega avtobusa in se znajdejo sredi neke druge Slovenije, kakršne ne poznajo.

Za podobo filma, v katerem sta Ljubljana in podeželska ter gozdnata Slovenija prikazani z doslej še na filmu nevidenih perspektiv, je zaslužen direktor fotografije­ Miloš Srdić. Gledalca vam je uspelo zelo fizično naseliti sredi nepreglednega gozda.

Miloš je svoje delo opravil izvrstno in sem res vesel tega sodelovanja. Sicer pa smo pri iskanju lokacij prevozili tako rekoč vso Slovenijo, samo producentka je naredila več kot tisoč kilometrov. Hoteli smo najti čim več neznanih podob Slovenije. Konec koncev sproži avanturo protagonistov fotonatečaj na temo Neznana Slovenija.

Gledalec ima seveda občutek, da najstniki hodijo in se izgubljajo v enem in istem gozdu. V koliko pa so se v resnici?

Joj, v zelo različnih. Včasih so bili skoki res veliki, ampak nam je uspelo, da se to v filmu sploh ne vidi. Miloš je bil zelo iznajdljiv. Veliko prizorov je med drevesi, zato je večkrat napeljal petdeset, sedemdeset metrov dolgo vrv, da je lažje sledil igralcem s kamero, ki jo je pripel na to vrv. Sploh ne vem, kako bi te prizore lahko drugače posneli, še zlasti tiste nad sotesko, tudi z droni se ne bi dalo.

Za posrečeno izbiro suverene igralske četverice (Ivan Vastl, Matija David Brodnik, Mak Tepšić in Ronja Matijevec Jerman) je poskrbela Tijana Zinajić. Delujejo, kot bi imeli za sabo že nekaj filmov.

S Tijano sva že sodelovala pri prejšnjih filmih, kadar sem potreboval kakšnega otroka za epizodno vlogo. Ta film pa je malce netipičen tudi za mladinski film, saj dejansko v celoti temelji na štirih najstnikih, odrasli so tu v drugem planu. Zato smo seveda potrebovali takšne, ki že znajo igrati. Priznam, da smo imeli res srečno roko. Odlični so.

Mladinski filmi so gotovo močnejše orožje slovenske kinematografije. Letos smo v Portorožu videli kar dva, poleg vašega tudi Niko. Ima ta žanr še dovolj občinstva, ki je pripravljeno iti v kino?

Upam! Smo optimistični.

Dobro vam gre tudi na tujih festivalih.

Bili smo na najpomembnejšem nemškem festivalu za mladinske filme in prejeli nagrado šest tisoč evrov za sinhronizacijo v nemščino, obenem smo prejeli ponudbo za odkup za predvajanje na TV Kika, to je nemški televizijski program, namenjen filmom za otroke in najstnike. To se mi zdi resnično velik uspeh.

Vsi vaši filmi so bili deležni številnih nagrad. Zdaj je tako tudi s filmom Pojdi­ z mano. Ste se navadili nanje?

Sem. Ampak nisem čisto prepričan, da se jih, vsaj nekaterih, tudi zelo veselim. Vsaj tako mi govori izkušnja z 9:06, za katerega sem prejel največ nagrad doslej, tudi prvič za najboljši film. Ampak potem je preteklo tudi največ let, da sem lahko posnel naslednjega. Skratka, z nekaj humorja bi lahko rekel, da z vsako vesno na novi film očitno čakaš eno leto dlje.