Londonski filmski festival: Kaj mi še dolgo ne bo dalo miru?

Rasne napetosti v Ameriki, prihod nezemljanov, kanibalizem na fakulteti za veterino in poetična tišina ruralne Montane.

Objavljeno
17. oktober 2016 12.56
Ana Šturm
Ana Šturm

S projekcijo filma Končni obračun (Free Fire, 2016) ljubljenca britanskega občinstva, Bena Wheatleya, se je včeraj zaključil 60. Londonski filmski festival. Dan pred tem so v Whitehallu podelili letošnje nagrade.

Dvanajstdnevni filmski maraton zna biti precej naporna stvar, pomislim, tik preden na poti domov zaspim na letalu. Vsak dan in ves dan samo filmi, XXL kave in intenzivna čustvena popotovanja, od smeha, groze, strahu do solz. Nekatere zgodbe hitro pozabiš, druge pa še dolgo po ogledu ostanejo s tabo. Na tem mestu z vami delim štiri filme, ki so me na Londonskem filmskem festivalu najbolj presenetili, pretresli, ganili in ki mi še nekaj časa ne bodo dali miru.

V netflixovem dokumentarcu 13th (2016) Ava DuVernay začrta jasno povezavo med 13. amandmajem ameriške ustave, ki je v drugi polovici 19. stoletja odpravil suženjstvo in med množičnim naraščanjem zapornikov v Ameriki.

ZDA predstavljajo pet odstotkov celotne populacije na zemlji, v ameriških zaporih pa je trenutno 25 odstotkov vseh svetovnih zapornikov, od tega popolnoma disproporcialno število afro-američanov. Od suženjstva na plantažah, do suženjstva v zaporih - slednji so v deželi sanj že zdavnaj postali eden izmed najbolj donosnih poslov, ki zapornike sistematično izkorišča kot brezplačno delovno silo za velike koorporacije. To je samo ena od mnogih plasti sodobnega rasizma v Ameriki, ki jih v tem urgentnem, brezkompromisnem in relevantnem dokumentarcu s kirurško natančnostjo razgalja afroameriška režiserka.

Denis Villeneuve je netradicionalen in intimen znanstveno-fantastični film Prihod (Arrival, 2016) posnel po nagrajeni kratki zgodbi Teda Chianga.

Veličasten in kompleksen film spregovori o trenutni družbeno-politični realnosti, v kateri znamo probleme reševati zgolj z orožjem, hkrati pa nas spomni na najpomebnejše stvari, ki nas povezujejo in delajo človeške - na jezik, komunikacijo, spomine in izkušnjo izgube in ljubezni. Prihod bo od 24. novembra tudi na sporedu naših kinematografov.

Surovo (Raw, 2016) je inventiven žanrski hibrid, ki elemente mladinskega filma in črne komedije pomeša s horror filmom.

Režiserko Julio Ducournau fascinira človeško telo. Film gledalcu ne prizanaša z nazornimi in nasilnimi prizori, ki se odvijajo na veterinarskem kolidžu, prežetem z absurdno Lynchevsko atmosfero.

Feministični kanibalski body hororr Surovo je dovršen celovečerni prvenec, ki poleg intrigantne zgodbe in suverenega vizualnega jezika spregovori o moralnih standardih znotraj pokvarjenega sistema. Krvava ekstravaganca bo na ogled tudi na letošnjem festivau LiFFe.

Livingston je mesto z vsega 7.000 prebivalci. V njem se ohlapno prepletejo zgodbe treh protagonistk. Kelly Reichardt, ena izmed zanimivejših režiserk ameriškega neodvisnega filma, je navdih za film Certain Women (2016) dobila v kratkih zgodbah pisateljice Maile Meloy.

Tri meditativne zgodbe, povedane v gestah in pogledih, v tihi strasti, obupu in osamljenosti se odvrtijo v poetični tišini odprtih planjav v zimske barve odete ruralne Montane.