Stoletnica Orsona Wellsa: Večji od življenja – tudi po svoji smrti

Kot mladostni genij je dobro služil, po nesporazumih v Hollywoodu pa »si utrl pot do dna«.

Objavljeno
05. maj 2015 18.51
CITIZEN KANE, Orson Welles, 1941, astride stacks of newspaper
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Orson Welles je umetnik, katerega življenje je skoraj neločljivo zvezano z njegovimi ustvarjalnimi napori, naj gre za angažma pri filmu, radiu ali gledališču. Vsestranski talent in genij, kot so ga imenovali, ter avtor enega najbolje kritiško ocenjenih filmov vseh časov, Državljana Kana, bi danes praznoval 100 let.

Za junake v njegovih filmih in posledično zanj samega, ki jih je pogosto tudi igral, se je uveljavil izraz »larger than life« – večji od življenja. Ta izraz označuje specifično etično držo človeka, ki je za svojo življenjsko strast pripravljen žrtvovati vse, tudi samo življenje. Takšne junake srečamo v večini njegovih filmov: že v Državljanu Kanu pa v Gospodu Arkadinu in, denimo, Dotiku zla.

Vlogo megalomana, inovatorja, brezkompromisnega kreatorja je Welles odigral tudi v svojem lastnem življenju (nekoč je celo izjavil, da najraje nosi masko samega sebe). Ko je bil še zelo mlad, star šestnajst let, je obiskal Dublin in se lastniku Gate Theatra predstavil kot broadwayska zvezda. Ta mu sicer ni verjel, kot je dejal kasneje, a ga je drža mladega igralca impresionirala, tako da je Wellesu ponudil eno prvih vlog.

Črnski Macbeth in vojna radia

V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Welles hitro uveljavil kot igralec, gledališki režiser, scenarist in radijski voditelj. Zaslovel je in dobro služil. Ko je ameriški predsednik Roosevelt v okviru New Deala ustanovil Federal Theatre Project, ki naj bi v času krize pomagal brezposelnim igralcem in gledališkim ustvarjalcem nasploh, je Welles uprizoril Macbetha, a tako, da je zgodbo prenesel na Haiti in je bila vsa igralska zasedba črnska. V ameriški vladni program je sam vlagal veliko denarja, kar je kasneje komentiral: »Roosvelt je nekoč rekel, da sem bil edini akter v zgodovini, ki je nelegalno prenesel denar v washingtonski projekt.«

Na radiu je škandal povzročil z igro Vojna svetov leta 1938. Poslušalci, ki niso ujeli uvodnega pojasnila, da gre namreč za igro, so informacijo, češ da so New Jersey okupirali marsovci, vzeli zares. Izbruhnila je precejšna panika in tisoči prestrašenih ljudi so se zatekli v kleti.

Svoboda filmskega začetka

Glas o Wellesovem režijskem, igralskem in scenarističnem geniju je prišel tudi v Hollywood. Tako mu je George Schaffnaer, eden vodilnih akterjev studia RKO, ponudil delo pri filmu. Še več, Wellesu so ponudili pogodbo, o kateri so lahko ostali hollywoodski režiserji samo sanjali: dobil je popolno kontrolo nad filmom vključno s pravico do t. i. director's cut – da sam odloča o dokončni podobi filma.

V takšnih pogojih je Welles posnel Državljana Kana (1941), zgodbo o medijskem mogotcu. Scenarij je predlagal Herman Mankiewicz, napisal pa ga je skupaj z Wellesom po realni osebnosti: časopisnem magnatu Williamu Randolphu Hearstu, ki je film prek svojih medijev dokaj uspešno zatrl, še preden je prišel pred občinstvo. Kritiki so ga sicer nemudoma prepoznali kot mojstrovino. The New York Times je ob premieri filma leta 1941 zapisal, »da bi bilo zatrtje tega filma škandal.« Pa tudi: »Gre za skoraj najbolj senzacionalni film, ki ga je kadarkoli napravil Hollywood.«

Državljan Kane je prejel oskarja le za scenarij, kar je bilo z vidika njegovih številnih prelomov precej nezaslišano – gre namreč za delo, ki je revolucioniralo filmsko formo (omenimo le zgostitev več planov v istem posnetku, nenavadno kadriranje).

Ameriška slavna kritičarka Pauline Kael je to nenavadno dejstvo pripisala predvsem nevoščljivosti Hollyowooda, ki preprosto ni prenesel, da petindvajsetletni novinec dobi takšno priložnost na filmu. Za svoj doprinos, zgodbo o političnem in ekonomskem vzponu junaka Kana, je bil Welles kmalu kaznovan.

Filmski sveti gral

Svobode, ki jo je imel za ta film, namreč ni dobil nikoli več. Njegov naslednji projekt pri RKO Veličastni Ambersonovi (1942) velja za enega najbolj tragičnih v zgodovini filma, Welles sam pa je zanj dejal, da je to najhujši dogodek v njegovem življenju. Film je posnel po romanu Bootha Tarkingtona o bogati ameriški družini na srednjem Vzhodu, ki se ne zna prilagoditi novi dobi, začetku 20. stoletja s tehnološkimi iznajdbami, kot je bil avtomobil.

Med zaključno montažo je ameriško zunanje ministrstvo prosilo Wellesa, da se vključi v vojne napore ZDA, ki so v Južno Ameriko pošiljala svoje »kulturne diplomate«. Wellesu je obisk Brazilije izkoristil za snemanje novega dokumentarno fikcijskega filma It's All True. V njegovi odsotnosti pa je studio RKO avtorjevo verzijo Ambersonovih temeljito predelal. Namesto originalnih 132 minut so ga skrčili na 88 ter posneli nov konec.

Kot da to ni bilo dovolj, je studio zaradi prostorskih problemov dal izprazniti in požgati del svojega arhiva, med drugim tudi vse materiale Veličastnih Ambersonovih. Wellesova izvorna različica je bila še desetletja po tem svojevrstni filmski sveti gral, številni filmarji, novinarji itd. (med njimi tudi režiser Peter Bogdanovich) so namreč poskušali najti izvorno avtorjevo verzijo, a brez uspeha.

Po tem udarcu si Welles nikoli ni zares opomogel. Film noir Dama iz Šanghaja (1947) že naznanja njegov padec. Zadnji film, ki ga je režiral v Hollywoodu, je bil Dotik zla (1958), ki mu ga je producent znova popačil, tako da je izrezal vrhunski uvodni dolgi kader (šele v devetdesetih je studio izdal prvotno verzijo filma). Režijo pa je tako ali tako dobil zgolj zato, ker je na tem vztrajal Charlton Heston, glavna zvezda filma.

Leta 1970 se je sicer vrnil v Hollywood, kjer je hotel posneti delno avtobiografski film The Other Side of the Wind o režiserju, ki pride dokončati svoj film. Welles filma pomenljivo ni končal, poznavalci, ki so videli materiale zanj, pa ga imajo za nedokončano mojstrovino.

Proti koncu

Vsi ostali njegovi filmi, ki jih je snemal tja do sedemdesetih let, so bili posneti v Evropi v zelo težkih finančnih pogojih. Med njimi najbolj slovijo njegove tri ekranizacije Shakespearja: Macbeth, Othello in Polnočni zvonovi o odnosu med Falstaffom in Princom Halom, polega tega pa še Proces (1962), izvirna interpretacija Kafkovega romana, v kateri glavno vlogo Josefa K. igra Anthony Perkins, igralec, ki ga je sicer zapečatila vloga morilca v Hitchcockovem Psihu.

Kot zanimivost omenimo, da je Welles med snemanjem nekaterih prizorov tega filma v Zagrebu srečal predsednika Tita, s katerim sta navezala prijateljske stike, in spoznal Ojo Kodar, mlado Hrvatico, ki je postala njegova življenjska spremljevalka do njegove smrti.

Da bi lahko preživel in snemal, je Welles sprejel številne stranske vloge, od briljantnih likov, kakršen je bil Harry Lime v Tretjem človeku (1949), do nastopov v poceni italijanskih zgodovinskih spektaklih. Četudi je proti koncu življenja svoj glas posojal za TV serije, nastopal v reklamah za španski brandy in denar služil kot čarodej v kabarejih, ni nikoli izgubil svojega neumornega duha. O svoji karieri je tako dejal: »Začel sem na vrhu in si utrl pot do dna.«

O Wellesu je napisanih na stotine knjig ter posnetih desetine dokumentarcev. Hollywood in nasploh filmska elita pa se je do njega, kot do mnogih drugih velikanov filma, obnašala hipokritsko: najprej je napravila vse, da bi ga uničila, nato pa ga za nazaj povzdignila v enega svojih največjih.