Stranpoti družbenih eksperimentov

Festival dokumentarnega filma, ki bo v ljubljanskem Cankarjevem domu potekal med 15. in 22. marcem, ponuja 23 filmov, premierno tudi dokumentarec o Laibachovi predlanski severnokorejski turneji

pon, 13.03.2017, 12:00

Priporočamo


• Globina dva, r. Ognjen ­Glavonić
• Austerlitz, r. Sergej Loznica
• Nisem tvoj zamorec, r. Raoul Peck
• Prazna soba, r. Jasna ­Krajinovič
• Nemško življenje, r. Christian Krönes et al.
• Safari, r. Ulrich Seidl
• Dan osvoboditve, r. Morten Traavik, Uģis Olte
• Švedska teorija ljubezni, r. Erik Gandini
• Trst, Jugoslavija, r. Alessio Bozzer
• Sedem grehov in vrlin, r. Majda Širca

Dokumentarec Dan osvoboditve o koncertu skupine Lai­bach v Pjongjangu, prve zahodnjaške glasbene skupine v eni najbolj zaprtih držav na svetu,­ avtorjev Mortena Traavika in Uģisa Olteja se najbrž ne bi mogel začeti drugače kot z znamenitim stavkom Laibachovega manifesta, prvič objavljenega v Novi reviji leta 1981.

Takole se glasi: »Vsaka umetnost je podvržena politični manipulaciji, razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije.« Natanko na robu te dvoumne in zmuzljive izjave se giblje tudi dokumentarec Dan osvoboditve, katerega premiera, pospremljena z devetminutnim uvodom Slavoja Žižka, bo ob prisotnosti avtorjev bržkone eden najbolj izpostavljenih dogodkov letošnjega Festivala dokumentarnega filma. Star je devetnajst let, med 15. in 22. marcem bo potekal v Cankarjevem domu, Slovenski kinoteki ter celjskemu kinu Metropol. Njegov selektor je vodja filmskega programa v Cankarjevem domu ­Simon Popek.

Manj je več

Dokumentarec je gotovo tisti filmski žanr, ki mu raziskava takšne ali drugačne manipulacije nikakor ni tuja, ampak imanentna, čeprav zna seveda tudi sam, če želi, odlično manipulirati. Morda se tudi zato letošnji program, kot je opozoril Popek, izogiba dokumentarcem na temo beguncev in migracij – ne, ker bi to problematiko podcenjeval, ampak ker je postal malce skeptičen do inflacije dokumentarnih migrantskih podob. Kot bi postale del modnega trenda, ki je bolj kot opozarjanju na begunske zgodbe namenjen opozarjanju nase.

Čisto brez filma, ki bi odpiral ta vprašanja, festival kljub temu ne bo, a se ta ne osredotoča na tragične podobe begunstva, ampak na tisto, kar v strpni družbi lahko pride za njimi. Nizozemski film Otroci gospe Kiet Petra Latasterja brez sentimentalnosti ali moraliziranja spremlja skupino sedemletnih begunskih otrok z vojnih območij, ki obiskujejo lokalno osnovno šolo v manjšem nizozemskem kraju. Tam jih uči gospa Kiet, prijazna, a stroga učiteljica, predvsem pa vzgojiteljica, ki otroke, tako kot otroke domačinov, uči prijateljstva, zaupanja, strpnosti in spoštovanja.

Sprevrženi turizmi srednjega sloja

Naloga družbenokritičnega dokumentarnega filma seveda ni neposredno spreminjati svet, katerega anomalije vzame v precep, ampak razkrivati te anomalije. Še zlasti je lahko učinkovit, kadar prinese v javnost neznane, spregledane ali zamolčane teme. Dokumentarec Nemško življenje, za katerega so združili moči kar štirje režiserji  (Christian Krönes, Olaf S. Müller, Roland Schrotthofer, Florian, Weigensamer) sicer ne sodi med tiste, ki bi govorili o neznanih fenomenih. A s svojo tematizacijo holokavsta oziroma intervjujem z nedavno preminulo Brunhilde Pomsel, nekoč tajnico nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa, ki je trdila, da se ni zavedala zločinske narave nacizma, je dobra brca v želodec tistih, ki danes s skomigom ­spremljajo vznik čedalje močnejšega populizma in skrajne politične desnice. Podobno stori tudi film Sergeja Loznice (lani mu je festival posvetil retrospektivo), ki si je sposodil naslov pri romanu W. G. Sebalda Austerlitz. Gledalec lahko osupel spremlja podobe množičnega turizma v nekdanjem koncentracijskem taborišču Sachsenhausen blizu Berlina, kjer prekričijo tišino in pieteto pomanjkljivo oblečeni turisti in nasmejani selfiji.

Švedska teorija ljubezni vzame v precep skandinavski družbeni eksperiment z začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ko so se Švedi navdušili nad idejo svobodnega, od družine kot temeljne človekove skupnosti ločenega posameznika. A popolna stava na scela svobodnega posameznika je poleg strpne družbe prinesla tudi družbo odtujenih in zelo osamljenih ljudi. Raziskave se je lotil Erik Gandini, ki izvira iz italijansko-švedske družine, torej iz dveh popolnoma nasprotnih družinskih kultur.

Svoje državljane ponovno postavlja pod žaromete tudi neusmiljeni kritik patologij avstrijske družbe, režiser Ulrich Seidl. Če je, denimo, v Ljubezni, prvem delu igrane trilogije Paradiž, seciral seksualni turizem v Keniji, priljubljeni destinaciji osamljenih srednjeletnih Avstrijk, v dokumentarcu Safari izpostavlja drugačno, izrazito sprevrženo obliko turizma, ki zaradi cenovne dostopnosti vse bolj navdušuje avstrijski srednji sloj. Gre za pobijanje divjih živali v Afriki, ki poteka v za ubijalce varnem in nadzorovanem okolju, medtem ko živali nimajo možnosti za preživetje.

Različne nostalgije

Marsikomu bo prinesel nekaj nostalgije film Trst, Jugoslavija italijanskega avtorja Alessia Bozzerja, ki potegne iz pozabe tržaški Ponte Rosso, od konca šestdesetih do začetka devetdesetih let preteklega stoletja za marsikaterega Jugoslovana, še zlasti pa za Slovence in Hrvate, skorajda mitski prostor nakupovanja. Na Ponte Rossu sta socializem in kapitalizem gotovo preživela nekaj najbolj složnih let. Film bo v sredo odprl ­festival.

Pred retrospektivno fotografsko razstavo Roberta Cape, ki jo bodo v Cankarjevem domu odprli v začetku aprila, prinaša festival tudi dokumentarec o enem najslavnejših vojnih fotografov. Posnela ga je ameriška ustvarjalka Anne Makepeace. Filmske ustvarjalke bodo na festivalu zastopale tudi slovenske barve. Maja Weiss je pod naslovom Odstiranje pogleda z Mirjano Borčič posnela film o pionirki filmske vzgoje, obenem pa ustvarila dokumentarec o začetkih gibanja za filmsko kulturo v Sloveniji. Majda Širca je avtorica dokumentarca v dveh delih Sedem grehov in vrlin. To je svojevrsten filmski esej na temo sedmih grehov in sedmih vrlin, ki jih avtorica predstavlja prek različnih dogodkov in fenomenov, od spod­letelega atentata na Mussolinija v Kobaridu leta 1938 do skrivnostne upodobitve Karla Marxa med neverniki ter Lenina med izdajalci slikarjev Toneta Kralja in Slavka Pengova. Dva filma Jasne Krajinovič, avtorice nagrajevane Damjanove sobe (2008), ki je po študiju ostala v Belgiji, sta uvrščena v tekmovalni spored.

Vprašanja o preteklosti in prihodnosti filma ter kina so v zadnjem času sestavni del vse več filmskih festivalov, ki tej temi posvečajo programske in strokovne sklope. Tem vprašanjem bo posvečen tudi letošnji Fokus, v katerem so zbrani štirje filmi na temo prihodnosti distribucije specializiranih filmov, izumirajočega poklica filmskega operaterja, prihodnjega arhiviranja filmov, pa tudi mitskega lika francoskega filma, ustanovitelja slavne Francoske kinoteke Henrija Langloisa.

Tekmovalni program

Srce vsakega festivala je seveda tekmovalni program. Namenjen je filmom, ki se posvečajo vprašanjem človekovih pravic. Letos jih je šest, nagrado podeljuje Amnesty International Slovenija, člani žirije pa so bolgarska producentka Martička Božilova, hrvaška filmska producentka in režiserka Tiha K. Gudac, katere dokumentarec Goli je leta 2015 med drugim osvojil tudi nagrado na ljubljanskem festivalu, ter v Londonu rojeni Joe Oklikah, ki živi v Sloveniji ter kot prostovoljec sodeluje z Amnesty International.

 

Globina dva (Dubina dva), r. Ognjen Glavonić, Srbija, 2016

Leta 1999 je Zvezna republika Jugoslavija na Kosovu sistematično pobijala svoje državljane, predvsem albanske narodnosti. To niso bili oboroženi vojaki Osvobodilne vojske Kosova, temveč civilisti, med katerimi je bilo veliko dojenčkov, otrok, najstnikov, žensk, starejših moških ter moških srednjih let. Ko so jih oropali, jim požgali domove in jih pobili, so jih prepeljali na drug konec države, v Republiko Srbijo, kjer so jih zagrebli v množična grobišča ali jih s tovornjaki vred potopili v Donavo. S pripovedovanjem zgodbe o tovornjaku, polnem trupel, se začne eden najsrhljivejših dokumentarnih filmov tega festivala Globina dva, kar je bil tudi uradni naziv akcije uničevanja trupel.

Srbski režiser mlajše generacije Ognjen Glavonić se je, ker ni mogel posneti prvega celovečerca Tovor o vozniku, čigar naloga je prepeljati albanska trupla v osrčje Srbije, odločil za dokumentarec. Pred gledalcem se nizajo puste zimske krajine, v katerih so svojčas odkrili­ množična grobišča, medtem ko svoje zgodbe pripovedujejo tisti, ki so našli trupla, tisti, ki so pobijali, tisti, ki so jih zakopavali in zažigali redke preživele žrtve, pa tudi tisti, ki so trupla, na območju vadbenega policijskega centra Batajnica pri Beogradu jih je bilo več kot sedemsto, na koncu identificirali. Z. M.

Mašine (Machines), r. Rahul Jain, Indija, Nemčija, Finska, 2016

Indijski režiser se za svoj celovečerni dokumentarni prvenec odpravi z majhno ekipo v tekstilno tovarno na zahodu Indije. S kamero zakroži po neskončnih temačnih prostorih. Za velikimi stroji delavci v nemogočih razmerah večino dneva garajo za tri dolarje. Z vlakom, ki je bil tako poln ljudi, da so na poti stali šestintrideset ur, so prepotovali 1600 kilometrov, da bi lahko delali po dvanajst ur, tudi več izmen zapored. »Bog nam je dal roke zato, da lahko delamo,« si razlagajo svojo usodo. Vdihavajo strupene hlape kemikalij, ki jih z golimi rokami mešajo v posodah in prelivajo v stokilogramske sode, ki jih nato s težavo potiskajo po tovarni. Nenehni rutinirani gibi krivenčijo njihova zgarana telesa in mnogi za strojem stoje zaspijo, medtem ko njihove roke še vedno premika mišični spomin. A pravijo, da jih nihče ne izkorišča, da so tam po svoji volji, ker so se zadolžili, da bi nahranili družino. Da je večina navadnih lenuhov in pijancev, ki jim ni mar za družino, in jih je treba plačevati ravno toliko, da jim ne kruli v želodcu, arogantno razlaga njihov šef. To so tudi skoraj vse besede, izrečene v filmu, polnem estetiziranih, kompozicijsko dovršenih statičnih kadrov drdrajočih strojev, plapolajočih kilometrov tkanine, ki drsi skoznje, in detajlov mehanskega premikanja telesa, da se mišice napenjajo v krčih. Človek. Stroj. Človek stroj. Ti. L.

Nisem tvoj zamorec (I'm not Your Negro), r. Raoul Peck, Francija, ZDA, 2016

Poleg zmagovalne sedeminpolurne sage o O. J. Simpsonu in filma 13th, ki obravnava ameriški zaporniški sistem, se je potegoval za dokumentarnega oskarja tudi film Nisem tvoj zamorec, ki ga je haitski režiser Raoul Peck posnel po nedokončanem rokopisu Jamesa Baldwina, pisatelja, poeta, borca za človekove pravice in pronicljivega družbenega kritika. Prvoosebni pripovedovalec (Samuel L. Jackson kot Baldwin) nas popelje po popkulturnih (predvsem filmskih) referencah, ki so sublimno oblikovale in poglabljale družbeno zavest o medrasnih razlikah. 

Baldwinove artikulirane in kot nož ostre misli o naravi nasprotij med belopolto in temnopolto raso se zarežejo v gnilo bistvo ameriške družbe, kjer od nekdaj paralelno sobivata dve resničnosti. Film jih odstira prek arhivskega gradiva, posnetkov Baldwinovih predavanj, televizijskih intervjujev in prelomnih dogodkov v boju Afroameričanov za človekove pravice. Film, ki ga je kritik NYT poimenoval spiritualni dokumentarec, je netipična biografija, ki nam odkriva delček življenja preroškega misleca, ki je belopolti populaciji zastavil ključno vprašanje: »Jaz nisem zamorec, sem človek. Če potrebujete zamorca, se morate sami vprašati, zakaj.« Ti. L.

Prazna soba (La Chambre vide), Moja hči Nora (Ma fille Nora), r. Jasna Krajinovič, Belgija, Francija, 2016

Jasna Krajinovič stopa z zadnjima dokumentarcema v svet staršev, katerih otroke so radikalizirale in rekrutirale skrajne islamistične mreže, delujoče po Evropi. Proti volji staršev, večinoma pa tudi brez njihove vednosti, so v imenu Islamske države odšli v Sirijo. Med njimi je bil tudi 19-letni Sabri, sin belgijske muslimanke Salihe, matere štirih otrok, ki jo portretira Prazna soba. Saliha, ki je po slabih štirih mesecih po sinovem izginotju izvedela, da je umrl, se s še nekaterimi drugimi starši bori s flamskimi oblastmi, da bi tudi uradno razglasile sina za mrtvega ter ji tako omogočile primerno žalovanje. Pa tudi, da bi v pobeglih najstnikih videli žrtve in ne teroristov.

Portretiranka v kratkem filmu Moja hči Nora pa je muslimanka Samira, ki je bila ob hčerini odločitvi, da bo odšla v Sirijo, nemočna, po njenem odhodu pa skuša navezati stik z njo ter dan za dnem trepeta pred klicem, ki bi ji lahko oznanil hčerino smrt.

Oba filma sta iskren in preprost uvid v življenje staršev, ki živijo z bolečino ob izgubi svojih ideološko dehumaniziranih in zavedenih otrok ter krivdo, da tega niso znali ali zmogli preprečiti. Obenem je tudi kritika oblasti in družbe, ki sta to moč, kot pokaže dokumentarec, vsaj delno imeli. Ž. L.

Viharna dežela (Tempestad), r. Tatiana Huezo, Mehika, 2016

Melanholični film režiserke mehiško-salvadorskega rodu Tatiane Huezo razgrinja podobe razpadajočega sveta, ženski glas v offu pa govori trpko, stvarno zgodbo o nasilnem mehiškem svetu brez osnovnih pravic, svetu, v katerem vladajo narkokarteli, močnejši od države, in svetu, katerega zlu ni videti konca. Pripoved ženske – za meditativno, elegantno vizualno odličnost je poskrbel direktor fotografije Ernesto Pardo – sledi potem mnogih, ki so bili v Mehiki ugrabljeni ali po krivem in povsem nedolžni strpani v zapor in morajo plačati za zločine drugih. Zanje imajo poseben izraz, pravijo jim pagadores.

Matamoros blizu meje z Združenimi državami je le eden od zaporov, tam je življenje vredno natančno 5000 ameriških dolarjev, toliko morajo svojci zaprtih plačati narkomafiji. Za njihovo identiteto ter iskanje naslova in telefona svojcev poskrbi kar skorumpirana policija, ko pa je vsota odplačana, sledi plačevanje tedenske zaščite 500 dolarjev. Iz tega sveta, iz zapora brez uniform, varnostnikov in celic, ki pa je še zmeraj zapor, enostavno ni mogoče uiti, »ena od glavnih zalog tam je strah«, izve gledalec. Tistim, ki nimajo denarja za plačevanje, pravijo sicarios in so še stopnjo niže na lestvici, saj morajo mučiti sozapornike in izvajati eksekucije. Toliko obupne žalosti v sto petih minutah se ne vidi velikokrat. I. B.

Prijavi sovražni govor