Svobodna šola, sladkorna mafija in druge anomalije

Festival dokumentarnega filma: Zgodbe, zaradi katerih ne boste mogli nikoli več reči, da niste poznali resnice.

Objavljeno
12. marec 2015 17.25
Ženja Leiler, Jela Krečič, Zdenko Matoz, kultura
Ženja Leiler, Jela Krečič, Zdenko Matoz, kultura

Kaj se zgodi, ko dobijo otroci v šoli pravico do soodločanja, kaj bodo počeli? Zakaj so v Sovjetski zvezi zapravili na kupe denarja, da bi ustvarjali videz napredka? Komu najbolj koristi, da pojemo preveč sladkorja? Kdo je sprožil prvo kongresno presikavo proti FBI v zgodovini ZDA?

To so ena od mnogih vprašanj, s katerimi se ukvarjajo filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma, ki se bo s podelitvijo nagrad sklenil v torek. In tu je nekaj odgovorov.

Na mednarodni dan žena leta 1971, kar je bilo naključje, ter na dan, ko sta se v New Yorku spopadla boksarja Muhammad Ali in Joe Freizen, kar ni bilo naključje, saj je zmanjšalo pozornost varnostnika v lokalni izpostavi FBI v predmestju Filadelfije, je osmerica mladih aktivistov vlomila v izpostavo in ukradla številne dokumente. Ti niso potrjevali le sumov, da FBI nezakonito vohuni za številnimi posamezniki, ampak da že vsaj dve desetletji obstaja nezakonit program nadzora nad državljani.

Ta se ne ustavi pred nobeno aktivno skupino, pa naj bodo njeni nameni še tako nedolžni, kot so, denimo, nameni mladih skavtov. FBI je nadziral in anonimno ustrahoval pripadnike Črnih panterjev, nasprotnike vojne v Vietnamu, ženska združenja, tiste, ki so »izgledali kot hipiji«, tudi Martina Luthra Kinga.

Osmerice, ki se je poimenovala Državljanska komisija za preiskavo FBI, ukradene dokumente pa posredovala medijem, niso nikoli identificirali, niti se niso razkrili sami, pa čeprav so bili s številnimi drugimi skoraj vsi med osumljenci, zaslišani ali celo priprti. A njihovo dejanje je imelo izjemne posledice: odtlej naprej so ameriški mediji in Hooverjev FBI izkopali bojno sekiro.

Odločitev časnika The Washington Post, da objavi ukradene listine, ni izpisala le prelomnega dogodka v zgodovini ameriškega novinarstva, ampak je povzročila prvo preiskavo v kongresu proti katerikoli ameriški obveščevalni službi v zgodovini ZDA.

Dokumentarec 1971 režiserke Johanne Hamilton kombinira arhivske posnetke, izjave zgodovinarjev in vpletenih novinarjev, insceniranih prizorov, predvsem pa pričevanja še živečih akterjev iz osmerice. Film je odlično dopolnilo dokumentarcu Citizenfour. Še zlasti, ker slednji nehote odgovori na neko vprašanje prvega, namreč, ali je bilo res storjeno vse, da se takšna zloraba moči ne bi več nikoli ponovila – Citizenfour je dokaz, da se danes ponavlja v nepredstavljivo večjih dimenzijah.

Skrite sanje socializma in svobodna šola

Včasih se logika nekega sistema razkrije skozi obravnavo na videz obrobnega ali celo trivialnega področja. Ni vse zlato režiserjev Kiurija Aarma in Hardija Volmerja napravi natanko to. Osredotoči se na estonsko reklamno agencijo, ki je v nekdanji Sovjetski zvezi snemala reklame za državna podjetja ogromne socialistične države. Film v središče postavi Peeduja Ojaamo, vodjo ustanove Eesti Reklaamfilm, ki je več desetletij ustvarjal enormno produkcijo oglasov za najrazličnejše izdelke.

Bil je ambiciozen, v stiku z zahodnimi oglaševalskimi trendi in skladno s tem skrbel za razkošne, bleščeče, tudi duhovite oglase, ki so bili v Sovjetski zvezi zelo popularni. Njegov zavod se je kopal v denarju, saj je zakon državnim podjetjem nalagal, da del svojega proračuna namenijo oglaševanju. Prav ta birokratska postavka je omogočila bogato produkcijo oglasov, a obenem poskrbela tudi za popolne nesmisle. Reklame so namreč snemali tudi za izdelke, ki jih ni bilo, za produkte, ki so v trgovinah takoj pošli in absolutno niso potrebovali dodatne promocije.

A filmu najbolj uspe razkriti zanimivo dimenzijo, značilne za sovjetski socializem nasploh, namreč da je bolj kot realno stanje v državi (denimo, realno pomanjkanje živil), pomemben videz napredka. A za koga so ustvarjali ta videz? Ljudje in partija so namreč vedeli, kako jim gre. Kot kažejo nekatere analize stalinizma, so predpostavili obstoj fiktivne instance zgodovinske nujnosti ali napredovanja zgodovine, za katero je treba ustvarjati privid uspeha.

Ojaamove reklame so ustvarjale natanko to – privid delujočega in cvetočega socializma. Film, v katerem zmoti le to, da niha med resno in satirično obravnavo problema, pokaže tudi na notranji problem socializma kot takega, namreč, da so bile njegove skrite sanje pravzaprav sanje kapitalizma, torej vsega blišča in prosperitete, a brez družbenega antagonizma.

Človeška civilizacija se, še posebej od razsvetljenstva dalje, ukvarja z vzgojo otrok, s premislekom o pravilnem načinu prenašanja vednosti, najboljšimi metodami izobraževanja ipd. Svobodna šola prikaže nekakšen pedagoški eksperiment: torej šolo v ameriškem New Jerseyu, ki je nadvse strpna in od otrok ne terja nič – učijo se le stvari, ki jih zanimajo, delajo le to, kar jim v danem trenutku ustreza, nimajo ocen, nimajo domačih nalog ali drugih obveznosti.

O vsem, kar se odvije v šoli, soodločajo otroci in učitelji po demokratični poti. Film Svobodna šola Amande Wilder spremlja takšen svobodni razred skozi vse šolsko leto in lepo pokaže, kakšen absolutni teror nastane, ko otroci dobijo pravico do soodločanja in odločanja o sebi. Ne le, da v svobodni šoli vlada popolni kaos, očitno je, da so tako učitelji kot učenci povsem znevrotizirani od vse silne svobode.

Otrok s pravicami odraslih (ki jih niti ne razume) postane tiran, je agresiven in neukrotljiv. Povrhu vsega konstantno ukvarjanje z določanjem pravil in debatiranje o samih sebi (torej učitelji in otroci razglabljajo, kako se počutijo) samo še prispeva k naraščajočemu nemiru vseh vpletenih. In ni ga bolj žalostnega prizora, kot ko se učiteljska avtoriteta otroku pritožuje, češ da ga je prizadelo njegovo grobo vedenje.

Direktor šole Alex na koncu šolskega leta ugotovi, da bo treba naslednje leto nekaj spremeniti. Gledalec, ki je spremljal moro svobodne šole, kričave otroke, dolgčas razprav po tem, kdo je komu kaj vzel ali rekel, se več kot strinja – pomagalo bi že, če bi svobodno šolo kar zaprli.

Sladkorna mafija in neumrljivi panafričan

Dokumentarec češke režiserke Andree Culkove Sladkorni blues je osebni križarski pohod zoper sovražnika, ki se je vtihotapil v naša telesa, ima največ zaveznikov na svetu, kot kdorkoli drug in ubije precej več milijonov ljudi na leto kot cigarete. Rafinirani beli sladkor je droga, ki jo prodaja sladkorna mafija in je povsem legalen posel. Sporočilo filma je, da ga podpirajo tako podkupljeni znanstveniki kot podkupljeni politiki.

Režiserka je dobila sladkorno bolezen v svoji tretji nosečnosti. Sprva prestrašena se pozanima za posledicami bolezni na internetu, kjer vidi amputirane ude, razžrte okončine in slepe ljudi. Drugi šok je, ko naenkrat ugotovi, da je zelo težko najti hrano brez sladkorja. Iz shrambe in hladilnika je morala dobesedno zmetati vse, razen olja, kajti sladkor je tako v kruhu, kot v kislih kumarah, v belih testeninah in gorčici.

Z družino je začela živeti ne-sladko življenje, nato pa se je jezna odpravila na križarski pohod, ki jo je vodil na različne konce sveta, kjer je odkrivala, da je predelana hrana, ki vsebuje veliko sladkorja, povsem spremenila prehrambene navade večine ljudi na vseh kontinentih in poslabšala kakovost njihovega življenja.

Eden trenutno najbolj angažiranih ameriških režiserjev dokumentarnih filmov Alex Gibney se je doslej v svojih večkrat nagrajenih filmih loteval nevarnih tem, kot so Wikileaks, spolne zlorabe duhovnikov katoliške cerkve, kazino bančništvo in goljufivi bankirji in športniki. Tokrat se je odločil svetu (spet) predstaviti nigerijskega glasbenika in političnega aktivista Fela Kutija, enega od pionirjev afrobeata, glasbenega sloga, ki je združil jazz in nigerijski highlife ter v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postavil Afriko na svetovni glasbeni zemljevid s svojo progresivno plesno in politično glasbo.

Film Kako sem našel Felo Kutija spremlja nastajanje produkcije muzikla, ki naj bi Kutijevo življenje, delo in glasbo postavili na Broadway. To zgodbo pa režiser prepleta s številnimi dokumentarnimi izseki njegovega boja proti skorumpirani vojaški oblasti, ki si je žepe polnila z milijoni naftnih dolarjev, družbo pa pehala v vse večjo bedo. Dinamičen film ponuja odličen vpogled v življenje tega izjemnega umetnika in ovrednoti njegovo zapuščino.