Tarantinovo staromodno darilo za božič

Film Podlih osem, težko pričakovani vestern kultnega režiserja, posnet na način veličastnih bibličnih klasik iz petdesetih let, bodo v ZDA in Kanadi najprej prikazovali kot »roadshow«.

Objavljeno
11. december 2015 19.02
Ženja Leiler
Ženja Leiler

V studiu tednika in spletnega­ portala Hollywood Reporter­ so nedavno sedeli Ridley Scott, David O. Russell, Danny Doyle, Alejandro González Iñárritu, Tom Hooper in Quentin Tarantino. Ta imenitna druščina­ je bila gostja tradicionalne okrogle­ mize filmskih ­režiserjev, ki jo revija prireja­ vsako leto decembra. Na eno od vprašanj, namreč, ali bodo v življenju počeli še kaj drugega,­ kot delali filme, se je prvi oglasil­ Tarantino. In svoje ­oboževalce spravil v obup.

»Najbrž bom posnel samo deset filmov, zato že načrtujem, kaj bom počel potem.« Manjkata mu še dva. Odgovor je presenetil celo Ridleyja Scotta, ki je presenečen vzkliknil: »Zakaj? Zakaj?« Tarantino mu je stoično odgovoril, da si želi na neki točki pač nehati. In kaj bo Tarantino počel, ko ne bo več snemal filmov?

Sto dvoran in filmski trak

Želi se posvetiti pisanju romanov ter dramatike in režirati v gledališču. Ugotoviti mora tudi, kako se bo počutil, ko bo naporna ­premiera Podlih osem (The Hateful Eight) mimo. »Ali bom sploh še imel dovolj strasti?« A naslednja stvar, ki jo bo storil, je, da bo Podlih osem postavil na oder.

Tarantino še ni režiral v gledališču. Znano je, da je Stekle pse (1992), film, ki ga je katapultiral na hollywoodsko nebo, večkrat označil za gledališki film. In dejansko so bili Stekli psi kar nekajkrat ­dramatizirani.

Kdo ve, ali ima dejstvo, da se je Podlih osem, eden najbolj pričakovanih Tarantinovih filmov pa tudi filmov tega leta nasploh, začel kot odrsko branje, kaj skupnega z režiserjevimi namerami v prihodnosti. A vendar si je težko predstavljati, da bi ta čudežni deček Hollywooda, ki je napisal kar nekaj poglavij njegove zgodovine, marca pa bo star šele 53 let, za vedno zapustil filmsko prizorišče. Le kako bi to lahko storil nekdo, ki je za letošnjo božično premiero svojega zadnjega filma spravil na noge bataljon restavratorjev in tehnikov! »Samo zato«, da bo 25. decembra 96 kinematografov v ZDA in štirje v Kanadi opremljenih s 70-milimetrskimi projekcijskimi sistemi, pripravljenimi na roadshow filmski dogodek.

Opremiti sto dvoran s 70-milimetrskimi projektorji danes še zdaleč ni enostavno in še manj je poceni. Malce lažje bi bilo, če bi šlo za še pred nekaj leti prevladujoče 35-milimetrske prikazovalne sisteme, a 70-milimetrski že v času filmskega traku niso stali ravno v vsaki dvorani. Pri nas, denimo, naj bi imeli nekoč le tri, danes nimamo nobenega.

V ZDA je po dosegljivih podatkih že 97 odstotkov dvoran opremljenih le še z digitalnimi projektorji, najbrž pa ta odstotek tudi v Evropi ni bistveno nižji. To kaže tudi podatek, da je bilo sto kopij 70-milimetrskega filma v ZDA nazadnje predvajanih leta 1992.

Lov za projektorji

Tarantino je Podlih osem posnel na 70-milimetrski filmski trak z razlogom: digitalni zapis se ne more primerjati z zapisom na filmskem traku, s tem pa digitalna projekcija ne z analogno. A to je bil šele ­začetek.

Podjetje Weinstein Company, ki bo distribuiralo film, je za skoraj leto in pol trajajoč projekt najelo podjetje Boston Light & Sound. To se je lotilo prave detektivske akcije iskanja ustreznih projektorjev, njihovega restavriranja ter nameščanja novih leč. Veliko projektorjev je bilo namreč po digitalizaciji kinodvoran enostavno uničenih, veliko poškodovanih, nekaj pri zbirateljih, nekaj po servisnih centrih itn. Najstarejši, ki so ga našli, je bil narejen leta 1950. Kot je za New York Times povedal predstavnik Weinstein Company, so skušali vse skupaj ohraniti čim bolj tajno in ne izdati vzroka za iskanje projektorjev. Vendar so informacije vseeno pricurljale na plan, tako da so »najdeni« projektorji postajali čedalje dražji.

Koliko jih je vse skupaj stalo, je poslovna skrivnost. Podjetji Boston Light & Sound in Weinstein Company pa sta bili celo obtoženi, da sta z nakupi pridobili popoln nadzor nad trgom 70-milimetrskih projekcijskih sistemov, česar pa sploh ne zanikata. Še več, za zdaj še ni jasno, kaj bo Weinstein Company, ki je postal lastnik 120 takih celostnih predvajalnih sistemov, naredil z njimi, ko bodo januarja »običajni« kinematografi začeli predvajati digitalno različico filma.­ A optimizma ne manjka: »Kar je storil Tarantino, je izjemno. Zgradil je infrastrukturo, ki bo odprla zapornice za potencialno uporabo.«

Superiorni format

Podlih osem ni le 70-milimetrski film, ampak je kot šele deseti igrani celovečerec po vrsti v celoti posnet v ekstra velikem formatu Ultra Panavision. Podjetje Panavision je tako med snemanjem dnevno proizvedlo po eno lečo, da so zagotovili brezhibno delovanje dolgo nedelujoče tehnologije. Zadnji na tak način posnet film, Khartoum, je namreč nastal leta 1966. Zaradi dimenzije slike, katere razmerje je občutno večje od običajnih filmskih formatov, bo med predvajanjem na večini platen, da bi ohranili pravo razmerje, nad in pod sliko ostal kar precejšen prazen prostor.

Ko so po napornem iskanju našli dovolj projektorjev in izdelali potrebne leče, so naleteli na novo težavo: večina kinematografov nima več strokovno usposobljenih operaterjev, saj jim danes skorajda ni treba znati drugega, kot pritisniti gum vklop/izklop. Ta problem so rešili z izobraževanjem več kot dvesto operaterjev in projektnim zaposlovanjem strokovnjakov.

Filmi, posneti na 70-milimetrski filmski trak, delujejo veličastno večji od običajnih, obenem pa veliko intimnejši. Gledalec se namreč lahko potopi v vse detajle slike. Hollywood ga je predstavil v petdesetih letih, ko je hotel spraviti ljudi izpred televizije nazaj v kino. To je bil čas nastanka filmov, kot so Ben Hur, Lawrence Arabski, Zgodba z zahodne strani, Kleopatra ipd. Cinefili ga imajo danes za superiorni format.

Nostalgija roadshowa

A Tarantino se ni ustavil samo pri »staromodnem« načinu snemanja filma, ampak tudi pri njegovem predvajanju. Premierno obdobje bodo namreč prikazovali film na način tako imenovanega roadshow prikazovanja. Zgodovinsko so bili to posebni filmski dogodki, vezani na omejeno število kinodvoran v večjih ameriških mestih, ki so potekali nekaj dni pred redno distribucijo novega filma. Za te dogodke je bilo treba vstopnice, ki so bile dražje od običajnih, kupiti vnaprej, ob njih so prodajali filmske suvenirje, kot so fotografije, biografije igralcev ipd.

Bistvo teh projekcij je bilo, da so se začele, podobno kot opere, z glasbeno uverturo in spuščeno zaveso čez platno, nadaljevale s prvim delom filma, ki mu je sledil spust zavese in odmor. Ta je trajal od 10 do 15 minut, po njem je ponovno sledil glasbeni uvod in potem drugi, običajno krajši del filma, zavesa pa se je spustila ob izteku odjavne špice, medtem ko so se luči počasi prižigale. Odhod iz dvorane je ravno tako spremljala posebej za to napisana glasba.

Ti filmi so bili velikokrat daljši od običajnih, od dveh do štirih ur, vključno s premorom, pomembno pa je bilo, da gledalec nikoli ni smel videti črnega, s sliko neosvetljenega platna. Roadshow predstave, s tem pa tudi obisk kina kot dogodka, so v začetku sedemdesetih let pokopali kinocentri.

Tarantino je za Podlih osem naredil roadshow in multipleks različico, pri čemer bo prva dolga tri ure in dve minuti, druga pa šest minut manj. Prvič bo režiser, ki je svoje filme doslej večinoma opremljal s skladbami popularne glasbe, sodeloval s komponistom. In kdo bi bil lahko primernejši za ta epski, po ameriški državljanski vojni odvijajoči se vestern, v katerem skuša lovec na glave pripeljati svojega ujetnika pred roko pravice, kot Ennio Morricone – skladatelj, ki je vesternom Sergia Leoneja, s tem pa temu žanru nasploh, dal nepozaben zvok?

Romantični otrok

Ali bomo v bližnji prihodnosti Tarantina, ki se s filmom Podlih osem upira vsem sodobnim trendom filmske industrije, gledali le še na retrospektivah ali ne, se torej režiser še ni zares odločil. A v njegovem na neki način otroškem in romantično nostalgičnem odnosu do filmske zgodovine ni le želja po njeni promociji, ampak tudi nekaj naravnost ganljivega. Pa vendar - ali ta njegov upor ljudi danes sploh zanima? se v pogovoru za Boston Globe sprašuje Chapin Cutler, soustanovitelj podjetja Boston Light & Sound. In odgovarja: »To je zdaj vprašanje.« Vprašanje, ki bo dobilo odgovor kmalu po božiču.