Tiskane izdaje
Sonita
Iran, Nemčija, Švica, 2015
Režija: Rohsareh Gaem Magami
Iranska režiserka številnih mednarodno odmevnih dokumentarcev Rohsareh Gaem Magami je tokrat posnela srhljivo osebno zgodbo. Dokumentarec o starejši najstnici Soniti Alizadeh, Afganistanki, ki je pobegnila pred talibskim nasiljem v Iran, je resen in trd. Biti ilegalna begunka v tuji deželi, ki bi rada pela angažiran rap, je noro početje. Ženska ne sme prepevati ne v Afganistanu ne v Iranu.
Besna nad usodo, ki ji ne more pobegniti, napiše jezno rapovsko skladbo o prodaji žensk. Prosi režiserko, da posname video, ta pa je v dilemi, ker se ne bi smela vpletati v dogajanje, temveč ga le snemati. Potem se vendarle odloči in posname odmeven video, ki na youtubu sproži silne reakcije, od navdušenja do odkrite sovražnosti. To ji odpre vrata do štipendije na ameriški glasbeni akademiji. Vendar mora prej dobiti potni list in vizum, vrniti se mora torej v Afganistan ... Še en drobec o srhljivih razmerah, v katerih živijo ženske v nekaterih predelih sveta. Z. M.
Lampedusa pozimi
Italija, Avstrija, Švica, 2015
Režija: Jakob Brossman
Lampedusa je bila poleti polna turistov, pozimi pa je na njej vladala tipična otoška opustelost. Ne poletje ne zima nista več, kar sta bila nekoč. Lampedusa je postala prizorišče tragedije, o kateri govorijo v večernih poročilih: otok, ki sprejema trupla migrantov iz Afrike.
Lampedusa pozimi mladega avstrijskega avtorja Jakoba Brossmana prikazuje družbo, v kateri so migranti le ena od težav. V središču zanimanja otoške skupnosti, 110 kilometrov oddaljene od afriške obale, zbrane okrog dinamične županje, je vprašanje ustreznega trajekta za transport rib, potem so tu mladinski nogometni klub, vremenska napoved radijskega didžeja itd. Le posamezni zanesenjaki zbirajo, hranijo in interpretirajo zapuščino utopljenih nesrečnikov, katerih čolni so nasedli na obali.
Uslužbenci obalne straže sicer sočustvujejo s človeškimi tragedijami, neka gospa s toplimi napitki zavzeto pomaga preživelim beguncem, ki pred cerkvijo protestirajo zaradi nereševanja svojega statusa, zanje pa pokažeta zanimanje tako županja kot lokalni policist ... Begunski problemi so še ena točka spora v tradicionalnem obračunu otočanov s celinskimi oblastmi. To je zanimiv pogled na migrantstvo, na tisto, kar se dogaja z njim na obrobju. J. G.
Megla Srebrenice
BiH, Velika Britanija, 2015
Režija: Samir Mehanović
Tisti dan bomo rekli peklu: »Si se napolnil?« In pekel bo odgovoril: »Jih je še kaj?« - Tako se v prevodu Janka Modra glasi znamenita misel iz romana Derviš in smrt enega največjih bosanskih pisateljev Meše Selimovića. S tem prologom se začne tudi dokumentarec, ki je nastal ob 20. obletnici genocida, ki se je na očeh svetovne javnosti in ob prisotnosti modrih čelad v tednu dni julija 1995 zgodil v Srebrenici in njeni okolici.
Srbski vojaki so tedaj pobili od 7000 do 8000 muslimanov - civilistov. Medtem ko do danes niso bila dostojno pokopana in identificirana vsa trupla, so zločinci na prostosti, mnogi med njimi imajo profile na socialnih omrežjih ... Odgovornih niso poiskali.
Žrtvam se niso opravičili.Film Megla Srebrenice noče biti epopeja bosanske tragedije. Nasprotno – medtem ko je vojna vedno stvar kolektivnega, so njene posledice vedno intimne. In v intimi večine posameznikov, ki jim je uspelo preživeti – sistematično posiljevanih žensk, tistih, ki so jim še kot otrokom pobili starše, brate in sestre, žensk, ki so jim umorili otroke, može, vse družine, vojakov, ki so preživeli ... – vojne še danes ni konec.
Življenje je zanje eno samo kaznovanje. Še zlasti za bosanske ženske, ki so plačale najvišjo ceno, danes pa so kot muslimanke v Bosni diskriminirane. Srebreniška tragedija tako še vedno nima epiloga, razen enega samega – da se lahko ponovi vedno znova. Eden najintimnejših in prepričljivih dokumentarcev o Srebrenici, ki med drugim prinaša tudi izpoved najpogumnejše matere Srebrenice – Hatidže Mehmedović. Ž. L.
Cenzurirani glasovi
Izrael, Nemčija, 2015
Režija: Mor Loushy
Tri mesece po šestdnevni vojni, v kateri Izrael med 5. in 10. junijem 1967 ni samo premagal egiptovskih, sirskih in jordanskih vojaških sil, ki so pritiskale na njegove meje, ampak je tudi za štirikrat povečal svoje ozemlje, je izšel zbornik skorajda bibličnega naslova Sedmi dan. V njem so bila pričevanja izraelskih vojakov, posneta le nekaj dni po koncu vojne in seveda v ozračju vsesplošnega zmagoslavja.
Avtorja intervjujev, tudi sama udeleženca v vojni, sta bila pozneje svetovno znan pisatelj Amos Oz in zgodovinar ter učitelj Avraham Šapira. Knjiga, ki je bila namenjena predvsem skupnosti kibucev – posnetih je bilo dvesto ur materiala, sodelovalo pa je štiristo vojakov –, je postala uspešnica.
Izpovedi vojakov, ki so se ravnokar vrnili iz bliskovitega spopada, so dodobra presprašale splošno sprejeto samoumevnost izraelske vojaške zasedbe območij z večinskim arabskim prebivalstvom. A tisto, kar je bilo lahko objavljeno, to je bila tretjina, še zdaleč ni bilo vse. Necenzurirana različica je po skoraj pol stoletja zdaj dobila še filmsko obliko.
Režiserka mlajše generacije Mor Loushy se je zakopala v arhiv in preposlušala posnetke. V dokumentarcu tako izpostavlja tiste glasove, ki so že nekaj dni po koncu vojne govorili predvsem o lastnih stiskah in občutkih krivde ob tem, da so morali sodelovati pri razčlovečenju drugih, predvsem civilnega prebivalstva, kako hitro se jim je zamajal temeljni občutek za prav in ne prav, kako hitro niso več dojemali sovražnika kot človeškega bitja, kako so se sami počutili ponižane, ko so morali poniževati druge – skratka, kako je vojna, kot vsaka vojna, hitro postala nekaj, kar se ni zdela na začetku.
Filma ne sestavljajo govoreče glave ali zgodovinske in družbene analize, ampak posnetki z izvirnih avdiotrakov, ki jih podlagajo arhivske fotografije in filmski posnetki, nekajkrat tudi – zdaj skorajda petdeset let starejši – govorci sami. Izjemna učna ura o ceni, ki jo plača posameznik v vsaki vojni. Ž. L.
Otroci tranzicije
Hrvaška, 2015
Režija: Matija Vukšić
Hrvaški avtor Matija Vukšić je svoj film sestavil iz štirih na videz nepovezanih slik o hrvaških mladoletnikih. Osemletni David je nogometni čudežni deček, ki čaka na povabilo iz Barcelone. Dve leti mlajša Lana preživlja dneve v ličenju in oponašanju srbske turbofolk zvezde, nekoliko starejša Natalija zaradi slabšega gmotnega položaja trpi vrstniško nasilje, grozo moderne družbe, zaradi katere je naredila samomor 19-letna Marta.
Kakšna sta pravzaprav srečno otroštvo in zdravo odraščanje in ali sta sploh možna v družbi, ki še ni vstopila v lastno zrelost? To je film o okolici, kakršno ustvarjamo za skupno prihodnost.
Režiser je dolgo in poglobljeno spremljal zgodbe treh otrok in posthumno, žal, tudi najstnice Marte. Vsak otrok je primer zase. Film v gledalcih poraja številna vprašanja: kdo danes vzgaja otroke, zakaj starši nimajo časa zanje, kakšno vlogo ima šola pri vzgoji, kakšne vrednote jim dajemo kot družina in družba, kakšen zgled smo jim odrasli? Sploh obstaja zdravilo za otroke tranzicije, izgubljene v času in prostoru, za tiste, ki so knjige zamenjali s tablicami in telefoni, ki so izobraževanje zamenjali z guglanjem, ki so jim ga omogočili starši, da bi sebi zagotovili lažni mir? J. G.
