Tiskane izdaje
Trije plakati pred mestom režiserja in scenarista Martina McDonagha je eden tistih nominirancev za oskarje, ki iz dokaj enostavnega izhodišča – mati zahteva pravico za posiljeno in umorjeno hčer – izpelje intrigantno dramo, pri tem pa izzove tudi ameriško liberalno lepo dušo.
V filmu je najbolj pretresljiv obraz Frances McDormand v vlogi užaloščene matere Mildred Hayes. Redke igralke so sposobne z minimalnim trudom (vsaj tako deluje igra Frances McDormand, sicer že nagrajene z oskarjem) izraziti ali, bolje rečeno, utelesiti neizprosnost, ki jo je vtisnila vanjo bolečina ob izgubi hčere, in odločenost, da bo našla krivca za to. Ta okameneli obraz junakinje, ki obenem kaže, da prizadeta mati nima več kaj izgubiti, je lepa vizualna metafora misije, ki si jo zada – torej najti zločinca – in ob izvajanju katere bo nepopustljiva.
Na obrobju mesteca Ebbing v Misuriju (srednji zahod ZDA) zakupi tri plakatne površine in tja obesi tri živo rdeče plakate, na katerih so natisnjeni napisi: »Posiljena, medtem ko so jo morili?«, »Še vedno nobene aretacije?« in »Kako je to mogoče, šerif Willoughby?«.
Agonija na materinem obrazu dobi povnanjenje v kričeči javni obtožbi, ki je nihče ne more spregledati. Kaj se zgodi, ko neko splošno znano dejstvo vstopi v javni prostor? Problema se ne da več ignorirati, nanj se je treba odzvati – eksces obtožbe, ki opozarja na grozljiv in nerazrešen zločin v skupnosti malega mesteca, je treba odpraviti, udomačiti, ublažiti.
Plakati torej sprožijo burne odzive v mestecu, a ti so uperjeni v glasnico obtožb, ne pa, denimo, v policijo, ki je v primeru Mildred obtičala v slepi ulici. Celo njen sin in nekdanji mož sta zadržana do njene akcije. Obenem režiser Martin McDonagh ni preprosto moralist, ki bi bodisi z zadržki spremljal protagonistko bodisi sprejel tezo o nesposobnosti ameriških organov pregona oziroma načelno izprijenost policistov v majhnih mestih. Stvari so bolj zapletene, sugerira režiser, četudi glavna junakinja na nobeni točki noče sprejeti teze o kompleksnosti situacije ali življenja.
Ko spoznamo tarčo materinega napada, šerifa Willoughbyja (Woody Harrelson), ugotovimo, da je prijazna, razumna oseba, ki poskuša pojasniti Mildred, da preprosto ni sledi, da nimajo s čim primerjati DNA, ki so ga našli na kraju zločina – nimajo osumljenca. Ob tem izvemo, da ima dobrodušni šerif terminalnega raka. Toda Mildred nič od tega ne omehča; na argument o pomanjkanju osumljencev, denimo, reče: »Testirajte vse moške v ZDA.« Prav tako je ne gane njegova bolezen. Je onkraj simpatij, onkraj sočutja in ima pred seboj le en cilj: najti hčerinega morilca. Mildred nikakor ne privoli v logiko žrtve.
Meje politične korektnosti
V tem je mogoče razbrati subtilno politično sporočilo filma, ki polemizira predvsem z liberalno Ameriko. Film problematizira predvsem politično korektnost, ki postavlja na piedestal vse družbene žrtve (naj gre za spolne, etnične, verske ali kakršnekoli druge pripadnike zatiranih manjšin), da bi jim lahko pokazala sočutje, razumevanje in se zavzemala zanje.
A kaj storiti, ko žrtev noče sprejeti te vloge – ko, denimo, Mildred ne sprejme pasivnega položaja užaloščene matere, ampak se aktivno vplete v preiskavo hčerinega umora in na neki točki celo zaneti požar na policijski postaji? Kaj napraviti, ko ena žrtev (Mildred) pokaže pomanjkanje sočutja do druge žrtve (na primer do bolnega šerifa Willoughbyja)? Ali imamo lahko radi žrtve, če ne ustrezajo podobi nebogljenih ljudi, potrebnih naše pomoči in pomilovanja? Film namigne, da je nekaj lažnega v liberalni drži, ki daje prednost žrtvam (pripadnikom spolnih, etničnih, verskih manjšin itd.), dokler te vztrajajo v vlogi nemočnih izgubljenih oseb, dokler jih lahko ta liberalna lepa duša neskončno glorificira in simpatizira z njimi.
Ni čudno, da so nekateri kritiki označili film za krut in agresiven, saj v njem ni prostora za sočutje, moraliziranje in simpatiziranje. Režiser prej sledi logiki vesterna, kjer so glavni junaki – ki prav tako skoraj nikoli ne sprejmejo vloge žrtve – v zasledovanju svoje stvari pripravljeni iti do konca. Razburjenje, ki ga sprožijo trije plakati med prebivalci Ebbinga, lahko vidimo tudi kot nelagodje ob tem, da se žrtev upre, aktivno postavi zase in za razliko od ljudi, ki simpatizirajo z njo, ni več empatična do nikogar. Vsi imajo radi žrtve, dokler te ostanejo pasivne in nemočne, ko pa pokažejo zobe, zbujajo nelagodje in zmedo.
Ne le da se Mildred ne pusti zreducirati na žrtev, tudi bolni šerif ne čaka, da bo bolezen zagospodarila nad preostankom njegovega življenja, zato si ga vzame sam, ko se mu to zdi primerno. Da njegovo dejanje ni dejanje iz obupa ali občutka krivde (zaradi nerešenega primera posiljene in umorjene hčere), priča nežno poslovilno pismo ženi, pa tudi pismo, ki ga napiše Mildred ter svojemu policijskemu protežirancu Dixonu.
Na meji absurda in obrat
Drža glavne junakinje z neusmiljeno vztrajnostjo obenem producira vrsto napol bizarnih, absurdnih ali celo komičnih trenutkov – na primer, ko opazuje ljubico nekdanjega moža in presoja njeno inteligenco, ne varčuje s kritiko, a zna biti v tem duhovita, po sili razmer se spajdaši s pritlikavcem, ki jo je pripravljen prenašati, tudi kadar je nejevoljna in sitna.
Prav tako lik rasističnega in agresivnega policista Dixona (Sam Rockwell) na določeni točki deluje kot karikatura vsega najslabšega pri ameriških organih pregona. Je rahlo zapit, rahlo srhljiv, živi z materjo, ki ga spodbuja v zamerljivosti in sploh v njegovih patologijah. A ta ničvredni osebek, ki se brutalno znese nad lastnikom plakatnih površin, se je – po tem, ko ga odpustijo in ko prejme Willoughbyjevo dobronamerno poslovilno pismo – sposoben pustiti pretepsti osumljencu nerazrešenega umora, da bi tako dobil potrebne dokaze.
Četudi njegov manever spodleti, je Dixonova gesta učinkovita. Zdaj, ko je izgubil vse, kar je imel rad (službo, šerifa), se znajde na strani Mildred; njeno stvar vzame za svojo. Film – četudi je nasilen in krvav – prav s tem razpre ganljivo ali celo presunljivo dimenzijo. Dixon ni več malenkosten in prepirljiv, zdaj postane zanimiv etični lik. Zavezništvo, ki se na koncu filma splete med njim in Mildred, je nepričakovano, a obenem deluje prepričljivo.
Prav za takšne nepredvidljive scene, za nove etične dimenzije sicer problematičnih junakov, za zgodbe o nepopustljivosti v devastiranem delu ZDA – ki ga ameriška zabavna industrija najraje ignorira ali kar potlači – filmska umetnost ne nazadnje tudi obstaja.
