The Yes Men v Kinu Šiška: Boleče vprašanje za aktivizem

Tandem aktivistov in šaljivcev The Yes Men poznamo po vrsti potegavščin, s katerimi sta šokirala javnost in dobila pozornost vodilnih svetovnih medijev. Tarča njunega skoraj dvajsetletnega delovanja je predvsem pohlep korporacij. V svojem tretjem dokumentarnem filmu The Yes Men are Revolting, ki ga bodo nocoj v produkciji Projektnega zavoda Aksioma zavrteli v Kinu Šiška, pa pozornost usmerjata v ekološko problematiko.

Film se začne s tipičnim yes-menovskim performansom. Andy Bichlbaum alias Jacques Servin se pred zbrano množico washingtonskih poročevalcev pojavi kot predstavnik Ameriške trgovinske zbornice, ki jo sicer podpira ameriški naftni lobij. Na tiskovni konferenci napove, da se zbornica po novem zavzema za davek na izpuste ogljikovega dioksida. Na dogodku se nato pojavi pravi predstavnik zbornice in zbrani množici novinarjev obelodani, da je preoblečeni Bichlbaum vsiljivec. Z akcijo, ki naj bi največje ameriške onesnaževalce prisilila k bolj odgovornemu ravnanju z okoljem, si je tandem prislužil tožbo trgovinske organizacije, ki jo je ta po štirih letih umaknila.

V omenjeni provokaciji je očitna ena od strategij Yes Men, ko prevzameta identiteto določene vidne organizacije in v njenem imenu napovesta ukrepe, ki bi si jih navadni smrtniki samo želeli. V eni od sorodnih akcij, s katerimi sta leta 2004 zaslovela in prodrla v vodilne medije, začenši z BBC, sta se v imenu Dow Chemicals, podjetju, odgovornemu za industrijsko katastrofo, tisoče smrti in bolezni v indijskem mestu Bhopal, opravičila vsem žrtvam in obljubila odškodnino. Poročanje je korporativnemu mogotcu v trenutku rekordno znižalo vrednost na borzi. Drug odmeven primer te strategije je bila, denimo, tudi ponarejena izdaja New York Timesa 4. julija 2009, v kateri sta Yes Mena med drugim razglasila konec vojne v Iraku konec in objavila opravičilo ameriške vlade za neupravičeno vojno intervencijo.

Druga strategija, ki se ju poslužuje dvojec Yes Men, spet vključuje prevzemanje identitete izbranega globalnega škodljivca, a tokrat z namenom, da prekomerno, pretirano poudari določeno bolečo resnico o njem. Primer te tako rekoč brechtovske strategije je v filmu tiskovna konferenca, kjer kot predstavnika podjetja Shell proslavljata taljenje ledu na Arktiki, ki bo tej mega korporaciji omogočilo črpanje nafte – brez ozira na posledice za okolje.

Satirični film, ki vključuje še druge bolj ali manj komične akcije, je nadaljevanje njunih prejšnjih sorodno komičnih dokumentarcev. Za razliko od prejšnjih filmov tokrat izstopita dva manj komična momenta. Prvi, ki bi ga brez večje škode lahko tudi izpustili, je vpletanje osebnih življenj Andyja Bichlbauma Mika Bonnana (alias Igor Vamos) v njuno politično delovanje. Tako, denimo, izvemo, da je Andyja zapustil fant, ker ga je ta preveč zanemarjal na račun svojega dela. Mike pa se vmes preseli na Škotsko, kjer mu žena rodi tretjega otroka.

Bolj zanimiva dimenzija, ki jo odpira film, pa zadeva status upora. Na neki točki namreč eden od akterjev podvomi v učinke njunega delovanja. V filmu sicer sledi optimistični obrat, ko naj bi protagonista v arabski pomladi in gibanju Occupy našla širšo politično platformo, na katero lahko pripneta svoj angažma. A v kontekstu tega, da so posledice arabske pomladi vsaj dvoumne in je podobno razočarajoč učinek gibanja Occupy, vprašanje o moči upora in možne alternative kapitalizmu ostaja. Film na to, kaj je učinek sprva zanosnega, nato pa vse bolj iztrošenega upora, ne odgovori. Ne opredeli se do tega, ali posamični boji proti anomalijam kapitalizma in naprezanja raznih družbenih gibanj igrajo strateško zgodovinsko vlogo ali na koncu le utrjujejo obstoječi sistem.

A glavna kvaliteta dokumentarnega filma The Yes Men Revolting in njunih akcij je tam, kjer je avtorja ne predvidita. Pred nekaj leti je borzni posrednik in samooklicani guru Alessio Rastani na BBC kar preveč odkrito spregovoril o svojem poslanstvu in prostodušno priznal, da je zanj finančna kriza vselej priložnost za masten zaslužek. V javnosti se je nemudoma pojavilo prepričanje, da sta jo The Yes Men ponovno zagodla britanskemu javnemu mediju, tako da je moral ameriški tandem javno zanikati povezavo z dotičnim TV pogovorom. A ta incident priča, da sta The Yes Men s svojimi številnimi akcijami prodrla v javno zavest, tako da resnični dogodki zdaj delujejo kot njuna potegavščina. Še več, preprosto in pomembno sporočilo The Yes Men je nemara natanko v tem, da njune akcije, naj bodo še tako absurdne ter nezaslišane, niso znanstvena fantastika. In morda sta prav v tej gesti – ko ob njunih intervencijah samo resničnost zagledamo kot nezaslišan absurd – tudi najbolj prepričljiva.