Zmagovalni dokumentarec - Goli Tihe K. Gudac

Žirija, ki so jo sestavljali filmski režiser in pisatelj Goran Vojnović, aktivist Majid Hussain in Jelka Strgel iz Slovenskega filmskega centra, je nagrado Amnesty International Slovenija namenila prvencu 33-letne hrvaške režiserke Tihe K. Gudac Goli. V svoji obrazložitvi so med drugim zapisali, da »avtorica na dokumentaristično prepričljiv način pove zgodbo, ki se je začela pred šestdesetimi leti in ki jo je danes končno treba povedati in prekiniti politično zapovedan molk. Osebna zgodba režiserkinih staršev je hkrati zgodba neke genaracije, ki je dolga leta nosila v sebi strah, ki je vplival na življenja vseh v družini.«

Nagrajeni ste bili na sarajevskem in zagrebškem filmskem festivalu, na mednarodnih festivalih v Trstu, Podgorici in Prizrenu, sedaj v Ljubljani. Vas nagrade presenečajo?

To je moj prvi film v vlogi režiserke. Po izobrazbi in poklicu sem producentka, ki je še brez kakšne res velike uspešnice. Goli pa je nastal kot posledica moje zelo intimne potrebe. Snemali smo znotraj majhne skupine ljudi, v nekakšni tajnosti. Ne zato, ker bi želela kaj skrivati, ampak ker enostavno nisem vedela, ali mi bo sploh uspelo. Imela sem zelo veliko strahospoštovanje do zgodbe, nisem vedela, ali sem ji dorasla in ali sploh imam pravico do nje. Zato me je bilo tudi izjemno strah trenutka, ko bo film prvič prikazan pred gledalci, nisem vedela, kaj naj pričakujem. Prva nagrada, ki je prišla, je bila sarajevska. Zame je bil to popoln šok. Odločila sem se celo, da ne grem na podelitev. Že sam sprejem filma, ki je bil izjemen, je bilo zame največ, kar sem lahko pričakovala. Resnično sem bila presenečena. Ne toliko zaradi sebe kot zaradi nekega zgodovinskega toka dogajanja, povezanega s celo zgodbo, ki je na koncu postala film.

To je film o ljudeh, ki bi jih zgodovina obeležila kot žrtve, v resnici pa sem jih vse videla kot zmagovalce. Oni so po vsem, kar se jim je strahotnega zgodilo, ostali prečudoviti ljudje, ki so želeli biti le dobri dedki in babice, člani družin, prijatelji tistim, ki so jim bili najbližji. Moj dedek, ki je bil na Golem otoku, je bil zame najboljši dedek na svetu, obenem pa sem videla, da je zelo globoko ranjen človek. In zdaj, ko je film narejen, ljudje pa ga zelo dobro sprejemajo, je to zame res čudovito zapiranje nekega kroga, ki je najprej deloval kot krog žalostnih in potlačenih ljudi, prek iskrenosti pripovedovanja pa je to postala zgodba o zmagovalcih, ki je ta krog zaprla kot slavljenje življenja. Nagrade tako ne vidim le kot priznanja za celo ekipo, v kateri so bili izjemni profesionalci in mi brez njih ne bi uspelo, ampak kot priznanje filmu, ki angažira z mnogo več kot samo z zgodbo o ljudeh, ki so bili na Golem otoku. Namreč z zgodbo o družinski intimi, v kateri se vsi razumemo in ne razumemo, v kateri smo najbolj ljubljeni pa tudi najbolj ranljivi. Ne glede na to, da je v ozadju filma Goli otok, sem prepričana, da ravno to omogoča gledalcem identifikacijo na več ravneh. Vsi imamo svojo lastne družinske zgodbe. Tako sem hvaležna za vsako nagrado, saj pomaga filmu, da najde svojo publiko.

Koliko je naključja v tem, da so vašega dedka zaprli, ko je imel 28 let in izpustili pri 32., vi pa ste se v skoraj enakem starostnem obdobju podali na pot, na kateri ste izpovedali zgodbo njegovega življenja in vaše družine, in na pot, za katero niste vedeli, kam vas bo sploh pripeljala in kako boleča bo za vse vpletene.

V tem filmu se je pokrilo kar nekaj naključij. Ko sem začela snemati film, sem bila nekoliko mlajša kot dedek, ko so ga zaprli. Potem pa je snemanje dejansko trajalo v starostnem obdobju, ki se je ujemal z dedkovim na Golem otoku. Šele potem sem se zavedla te paralele. Zame je bilo to zelo težko obdobje. Film je nastajal skorajda brez sredstev, potrebno je bilo veliko odrekanja celotne ekipe. Morda gre za banalno dimenzijo najinega pogovora, ampak naša vsakodnevna eksistenca je bila pogosto ogrožena. Velikokrat sem se spraševala, ali sem se prav odločila. Ali je bilo prav, da sem zavrnila toliko ponudb za drugo delo, od katerega bi lahko normalno živela. Potem pa me je prešinilo, glej, ti ljudje so preživeli tako grozne stvari, da jim lahko daš vsaj malo sebe, pa to še vedno ne bo niti približek tistega, kar jih je doletelo. In jim s tem vrneš neki dolg. Morda je to naključje, ne vem.

Kljub temu, da pravite, da gre za banalno dimenzijo, jo vseeno konkretizirajva. Za film, ki je nastajal šest let, ste prejeli okoli 30 tisoč evrov javnih sredstev.

Drži, producent pa je vložil še dvajset. Vsi, ki so delali na projektu, so se veliko odrekali. A pojdiva raje z banalne spet na poetično stran in na kontekst naključij, o katerih sem pogosto razmišljala. V naši družini sem bila otrok, ki ni kazal kakšnih posebnih talentov. Vedno sem bila deklica, ki se je valjala po blatu in iskala črve. Imela sem srečno otroštvo. Dedek je umrl, ko sem bila še dekletce. Zdaj pa sem o njegovi skrivnosti posnela filma. Je to naključje? Fascinira me nepredvidljivost življenja ... Nekega dne, ko sva se z montažerjem pogovarjala, kateri kader s posnetki kamenja vzeti z Golega otoka, je rekel, pomisli, pred šestdesetimi leti so tvoj dedek, teta Vera, stric Pal in mnogi drugi vlekli ta kamen gor in dol. V katerem vesolju bi si lahko izmislili, da bo neka vnukinja toliko časa pozneje sedela z nekim tipom za računalnikom in razglabljala o tem, ali vključiti ta ali oni kader s kamnom, ali je boljši rumen ali bel … V tem smislu je življenje res čudež. Vse se lahko zgodi. In film se mi danes kaže kot nekakšno čudovito karmično zaporedje stvari.

Pogovori z nekdanjimi političnimi obsojenci, ki so preživeli pekel Golega otoka, so najbrž zelo delikatni ter zahtevajo globoko osebno zaupanje. K pričevanju vam je uspelo nagovorili tako družinske prijatelje, ki jih poznate od malega, kot tudi mamo, očeta in sestro. Lahko kaj poveste o teh izkušnjah?

Bila sem edina oseba, s katero so se sploh lahko pogovarjali tako odprto. Zato sem se tudi odločila, da bom sama režirala film. Z njimi sem lahko ustvarila neposreden družinski, prijateljski pogovor, ki ga nihče drug ne bi mogel. V montaži smo imeli kar nekaj težav z vprašanjem, kako preprečiti, da forma filma ne bi postala forma t. i. govorečih glav, pa čeprav so bili osnova filma prav dolgi intervjuju, ki so morali biti sproščeni in neposredni. Do takrat še nisem imela izkušenj s tako izčrpnimi pogovori. Ni bilo lahko. Politični zaporniki v bivši Jugoslavijo so dolgo živeli testament molka, morali so ga živeti, ker je bil zaukazan. Zato po drugi strani ti intervjuji niso bili tako delikatni, saj je bilo odpiranje teh pogovorov dolgo pričakovano. Celoten film je pravzaprav en sam dolgo pričakovan pogovor.

Snemanje ste začeli z relativno malo vedenja o Golem otoku. Rodili ste se precej po tem, ko je bil vaš dedek izpuščen in bili ste še zelo mladi, ko je umrl. V filmu poveste le, da niste smeli spraševati, od kod brazgotine na njegovem telesu. Pa tudi, da vaše ime Tiha ni naključno.

V naši družini se o tem ni govorilo. Ni se smelo govoriti. Šlo je za neke vrste monumentalen molk na neko temo, ki me je zaradi svoje skrivnostnosti vznemirjala. V filmu sem potem  potegnila paralelo, da so zaradi tega celo mene poimenovali Tiha, čeprav mi imena niso dali ne dedek, ne babica, ne starši, temveč družinski prijatelj. Celo življenje že pojasnjujem ljudem, da se zares tako imenujem, čeprav to ime ne obstaja.

Filmu ste dali naslov Goli,  ne Goli otok. Zakaj? Ker gre za izraz, ki v naših jezikih pomeni tudi povsem razkritega in ranljivega človeka?

To drži, film se namenoma ne imenuje Goli otok. Je pa tudi res, da veliko ljudi pri nas ne reče Goli otok, ampak samo Goli, in takoj vsi vedo, za kaj gre. Naslov filma pa meri na ljudi, ki so se morali na simboličen način sleči do golega, da bi lahko povedali svojo zgodbo o Golem otoku.

Film postavi v ospredje posledice, ki jih je imel Goli otok na tri generacije vaše družine. Te posledice so bile hude. Koliko je vaš dokumentarec tudi neke vrste terapevtski poskus, kako te rane ozdraviti, če jih je sploh mogoče ozdraviti.

Filma nisem začela delati zaradi potrebe, da bi se ukvarjala z neko terapijo ali da bi nas nekako rešila. To ni bila intenca. Poleg tega sploh nisem živela v družini, kjer bi se na ta način o nečem govorilo. Še zlasti pa ne sedaj, ko sta tako dedek in babica že umrla, zato ni nobenega načina več, da bi lahko izvedela kaj o tem, kar sta doživljala. Sama pa sem bila resnično radoveden otrok. Ko sem odkrila, da so vsi družinski prijatelji dedka in babice Golootočani in da so še živi, sta se v meni združili tako profesionalna radovednost kot moja intimna želja, da izvem nekaj o dedku. V projekt sem vstopila izrazito impulzivno. Neke stvari sem že vedela in bila prepričana, da tu obstaja potencial za filmsko zgodbo. In ko sem se začela pogovarjati, mi je bilo takoj jasno, da je treba posneti film. Nisem vedela, kam me bo vse to pripeljalo. Vedela pa sem, da ima lahko ta film obliko zanimivega raziskovanja, kamorkoli bom že prišla. Nihče ni vedel, kam bomo prišli. Tako sem začela graditi mozaik.

Drži pa tudi, da je imel film, pogojno rečeno, tudi neke vrste terapevtski učinek, saj smo z njim zaprli neki pogovor. Zame je bilo ves čas izjemno pomembno razumeti, kaj se je zgodilo. Prepričana se, da je razumevanje edina pot do sprejemanja. Nisem vedela, kaj bo vsebina filma, vedela pa sem, da se mora začeti s pripovedjo o tem, da je živela neka deklica, ki je imela prečudovita dedka in babico, da pa sta imela onadva zelo boleč problem. To je bila ta moja družinska zgodba. In vedela sem, da želim zaključiti s sprejemanjem, z neko pomiritvijo. Kako bom prišla do tega, pa mi na začetku ni bilo jasno. Obstajala je možnost, da vzbudim jezo, frustracije. Tega nisem želela. Nisem želela pustiti gledalca v depresiji in temi, ker tudi moja družina mene ni pustila v takšnem razpoloženju. Vse, kar se je potem dogodilo med začetnim impulzom in končanim filmom, pa je film sam.

Za mojo družino je Goli zaključek neke zgodbe. Njegov učinek je v tem, da smo zmogli razumeti in sprejeti. Življenje ni ne črno ne belo, vendar pa je stvari, ki jih razsvetlimo, lažje sprejeti. Posebej različne oblike ljubezni v družini, še zlasti, če ta ljubezen zaradi nekaterih stvari, ki so večje od nas, ni popolna. Izkušnja, kakršna je Goli otok, ljudi ne pusti istih, kot so bili.

Posebna dragocenost vašega filma se mi zdi izpoved taboriščnice, gospe Vere Winter. Obstaja namreč bistveno manj pričevanj žensk kot moških. Drži, da jih je bilo manj tudi po številu, pa vendar se zdi, da o tem težje spregovorijo kot moški.

Ženske smo na splošno bolj čustvene. Stvari doživljamo bolj globoko, zato nam je morda o njih tudi težje govoriti. Teta Vera je prekrasna oseba, ki je v sebi našla pogum, da spregovori o stvareh, kakršne so bile zares. Bila je prva, ki je v bivši Jugoslaviji napisala svoje pričevanje, ko je leta 1989 v Borbi začela izhajati serija člankov na to temo. Pred snemanjem mi je dejala, da mi bo povedala vse, kar jo bom vprašala, vendar pa samo enkrat, saj je zanjo o tem preboleče govoriti. Vsakič, ko je namreč o tem govorila, je vse podoživela od začetka. Po tem prvem razgovoru, v katerem mi je tudi dejala, glej, poznava se celo življenje, pa nisi vedela, da smo bili vsi Golootočani, mi je bilo jasno, da moramo začeti snemati takoj. Ta trenutek je bilo treba ujeti. Nisem je želela peljati skozi to izkušnje večkrat, kot je bilo nujno. Glede na to, da sem bila njihova »mala«, pa mi je dovolj zaupala, da je govorila zelo odprto. Zato sem se počutila dvojno odgovorno, da to zgodbo povem na način, ki si ga ljudje, ki so preživeli te strahote, tudi zaslužijo.

Gospa Vera Winter v filmu tudi zelo iskreno in odkrito pove, da molk taboriščnikov o tem, kaj se jim je zgodilo, ni bil samo posledica zapovedi, da o tem ne smejo govoriti, drugače bodo spet zaprti. Strahotnost golootoškega sistema je namreč temeljila na popolnem zlomu človeka –  če si hotel preživeti, si moral tudi sam tepsti in ovajati sotrpine. Tudi zato veliko ljudi Golega otoka nikoli v življenju ni zares zapustilo, saj so ta sram, za katerega ne bi smeli imeti nikakršnega razloga, nosili ali ga še nosijo v sebi do konca življenja.

Sistem Golega otoka je bil zelo specifičen. Šlo je za taborišče, ki je nastalo v miru in ne v vojni. Tega ni bilo nikjer drugje v Evropi po koncu vojne. Medtem ko je del prebivalstva doživljal napredek, je drugi del goltal mrak. Zelo veliko število zaprtih je bilo intelektualcev, socialno prihajajočih iz meščanskega okolja, bili so močne osebnosti, saj niso želeli ovajati svojih bližnjih ali prijateljev, zato so pristali na Golem otoku. Sistem pa je bil, kot ste dejali, resnično tak, da si moral dvigniti roko nad drugega, moral si ovajati, če si želel preživeti. Tisti, ki tega niso storili, niso preživeli. Gospod Vladimir Bobinac, ki sem ga prav tako snemala, vendar ga v filmu ni, in je bil tudi sam zaprt, mi je rekel, da je v trenutku, ko si dvignil roko nad drugega, v človeku umrl človek. Obenem pa je bil to edini način, da so lahko rešili sebe. A tisto, kar je najbolj tragično, je to, da sploh ni šlo samo zato, da rešijo sebe.

Dokler taboriščniki niso postali aktivni, dokler niso želeli sodelovati v sistemu nasilja in ovajanja, toliko časa so v taborišče namreč prihajali tudi drugi člani njihovih družin, prijatelji. Prav tako so bile njihove družine, ki so bile na svobodi, šikanirane. Ljudje so ostali brez dela, brez svojega imetja, stanovanj, brez zdravstvene oskrbe … V moji družini je bila žrtev tega mamina sestra, ki je umrla kot zelo majhna deklica, saj je zdravnik kot otroka sovražnikov ljudstva ni želel pregledati in zdraviti. Moja babica, ki je bila takrat noseča z mojo mamo, je ostala brez stanovanja, človek, ki jo je vzel k sebi, je bil zaradi tega prav tako poslan na Goli otok. Na Golem otoku je bil tudi dedkov stric, njegovi prijatelji … Ta učinek padajočih domin je oklepal zapornika toliko časa, dokler ni pristal na dejanja, za katera je gospod Bobinac dejal, da je z njimi v človeku umrl človek. Alfred Pal, prav tako dedkov družinski prijatelj in Golootočan, mi je rekel, kako lahko potem, ko si odšel z Golega otoka, nekomu to priznaš, kako lahko svojemu otroku razložiš, da si moral tepsti druge, s tem pa si rešil njega. In to ne glede na to, da vemo, da so bili ti ljudje žrtve. A vse do razpada Jugoslavije, ko so morali s tem živeti več desetletij, jim nihče v imenu bivšega sistema nikoli ni rekel, bili ste žrtve, to se vam ne bi smelo zgoditi. Za vedno so ostali stigmatizirani in še do danes jim ni nihče vrnil dostojanstva.

Goli otok je dediščina vseh držav, nastalih na območju bivše Jugoslavije. A kot da se nikogar ne tiče.

Vprašanje Golega otoka se gotovo še naprej tiče vseh držav, ki so nastale na ozemlju bivše države. A tu imamo za začetek problem že na ravni dostopnosti arhivskega gradiva. Večina naj bi ga bila v Beogradu, a ga še vedno ne želijo odpreti, kljub določilom mednarodnih konvencij. Sama lokacija otoka je na Hrvaškem, žrtve pa prihajajo iz vseh držav bivše Jugoslavije. Mislim, da še vedno živijo ljudje, ki jim nikakor ne bi odgovarjalo, da bi prek arhivskih dokumentov prišli do ugotovitve, kako nikakor ne zdrži teza kreatorjev povojne jugoslovanske družbe in Golega otoka, da je bil Goli otok nujna posledica Informbiroja, saj bi bila drugače država ogrožena. Nobena stvar ne more upravičiti zločina. Zločin je zločin, ne glede na to, kdo in proti komu ga je storil.

Ali to pomeni, da bo ta del zgodovine ostal na plečih vnukov, ki bodo morali opraviti delo, ki ga njihovi očetje niso?

Prepričana sem, da so samo tisti, ki so dejansko odgovorni za negativno nasledstvo bivše družbe, pred zgodovino odgovorni tudi za to, da bi v tej smeri nekaj storili, da bi razjasnili preteklost. Ne sinovi ne vnuki ne smejo biti odgovorni za to, kar so slabega storili njihovi očetje oziroma dedi. Živeti moramo svobodno. Lahko smo srečni, da danes živimo v demokratičnih družbah. Vesela sem, da sem del te generacije in prepričana, da moramo razmišljati na tak način, strmeti k demokratičnim standardom in se otresti strahu pred razkrivanjem tega, kaj se je v preteklosti dejansko zgodilo. Ker tisto, kar nam vsem manjka, je prav razsvetlitev preteklosti in soočanje z njo. To bo vsem nam pomagalo, da bomo lažje dihali. S tem ne mislim, da moramo živeti v preteklosti ali nositi ta tovor na svojih ramah. A mi danes ta tovor dejansko nosimo prav zato, ker še nismo razjasnili naše preteklosti. To pa je gotovo odgovornost novih generacij, namreč, da se obnašajo v skladu z dejstvom, da smo danes svobodni ljudje.

 Prej ste omenili žal danes že pokojnega gospoda Vladimirja Bobinca. Mnogi ga poznamo kot bivšega taboriščnika, ki je do konca svojega življenja potrpežljivo vodil skupine po Golem otoku in sosednjem Grgurju in pripovedoval o tem, kaj se je tam dogajalo. Nekaj izrazito žalostnega se mi zdi v tem, da je ohranjanje spomina na Goli otok odvisno od nekdanjih taboriščnikov, medtem ko je družba do tega bolj kot ne brezbrižna.

Nimam odgovora. Tudi sama se to sprašujem in fascinirana sem nad tem, kako je lahko neki bistveni del neke družbene zgodovine tako neosvetljen. To je gotovo indikativno, obenem pa tudi noro.

 Kaj pa če je v družbi še vedno prisoten strah sploh govoriti o tem? Konec koncev vaš film govori prav o desetletjih molka in strahu, ki sta ga povzročila konkretno družbeno nasilje in državni teror nekega časa.

Mislim, da ne ... V oceni filma, objavljeni v Jutarnjem listu, je kritik Jurica Pavičić postavil tezo, da je problem Golega otoka ta, da Golootočani niso ne »naši« niti »njihovi«. Prepričana sem, da to ni res. Menim, da je spregledal eno ogromno maso posameznikov, katerih človekove pravice so bili več kot samo grobo kršene, posameznikov, katerih družine so bile uničene, ki so desetletja živele v nesvobodi … Tisto, s čimer se je po strahotah druge svetovne vojne soočil velik del Evrope, je človek. In to, kar se moramo mi še naučiti, je prav videti človeka, ne glede na raso, spol, politično pripadnost itn. Tega se naše družbe očitno še niso naučile. Upam, da je moj film tudi poziv k temu, da zagledamo – človeka.