Špela Rozin: To ni glamur, to je garanje

Slovenska igralka Špela Rozin se je po uspešnem preboju na začetku šestdesetih let v slovenski in jugoslovanski kinematografiji uveljavila tudi v tujini, predvsem v Italiji. Ime Slovenije in Jugoslavije je med vsemi igralskimi imeni poleg Ite Rine najodmevneje ponesla čez domače meje. V filmskem svetu je ostala nekaj desetletij in ustvarila uspešno kariero. Nekaj časa je v tujini nastopala tudi pod imenom Sheyla Rosin. Šteli so jo predvsem za odlično igralko, nekajkrat pa se je dobro odrezala v vlogi režiserke. Med slovensko osamosvojitveno vojno je filmskemu svetu dala slovo, se vrnila v Slovenijo in se umaknila. Kot je mislila, dokončno. A kaj, ko je igralski kruh eden tistih, ki se ga zarečenega največ poje. Po večletni odsotnosti oziroma upokojitvi, kot sama pravi, je spet stopila pred kamero. Kje je in kaj počne danes igralka, ki je v aktivnih filmskih letih na platnu nastopila z mnogo najslavnejšimi svetovnimi imeni takratnih zlatih časov in ki ji priznavajo status dive?

Kadar je o vas kakšna medijska objava, vas vedno ali skoraj vedno imenujejo tudi diva.

Da me diva in legenda imenujejo po bivši Jugoslaviji, sem se navadila. Bolj me preseneti, kadar tak vzdevek slišim v Sloveniji. Mi smo precej introvertiran narod.

Z Ito Rino še vedno veljata za najuspešnejši igralki z območja nekdanje Jugoslavije. Bila je sicer iz generacij pred vami, a ste jo bržčas vseeno poznali?

Da. Precej nenavadna zgodba je to. Leta 1960 so me povabili v Beograd na poskusno snemanje filma Partizanske zgodbe. To je bila moja prva glavna vloga. Takrat sem v Avala filmu spoznala tudi uslužbenko Tamaro Džordžević. Z menoj ni govorila slovensko. Leto pozneje sem v Beogradu dobila še glavni vlogi v filmih Pesem in Čudna djevojka. Ne spomnim se, katerega od omenjenih filmov sem snemala, no, vsekakor je bilo takrat, ko je Veljko Bulajić snemal Vojno s Tončijem Vrdoljakom in Ewo Krzyzevso. Ker sem s Tončijem leta 1959 snemala Babičev film Tri četrtine sonca, sem šla obiskat ekipo Vojne. Tega dne je eno od epizodnih vlog z Bato Živojinovićem snemala gospa Tamara iz Avala filma. Veljko se mi je pohvalil, da je po dolgih letih, to je od 1939, ko je nehala snemati, na film zvabil slavno Ito Rino. Res sem bila presenečena! Tamara je bila ona. Slavna Ita je imela za seboj osemnajst filmov, nemških in čeških, nobenega slovenskega. Vojna je ostal njen edini jugoslovanski film, če se ne motim. Po naključju sem bila na snemanju njenega zadnjega.

Kako danes, s časovne razdalje, gledate na nekdanje filmske čase?

To so bila res lepa leta. V kinematografiji se je dalo delati, to je bil še čas velikih filmov, zvenečih imen, producentov, režiserjev, pravih filmskih zvezd. Delala sem po vsem svetu in ta posel v dobrih in slabih plateh podrobno izkusila. Moji partnerji so bili takratni veliki zvezdniki Raff Valone, Mickey Rooney, Dalida, Stewart Granger, Jane Birkin, Serge Gainsbourg, Yul Brynner, Vittorio Gassmann, Richard Harrison, Orson Welles, Gina Lollobrigida. Pa naši Boris Cavazza, Rac Polič, Bata Živojinović, Boris Dvornik, Pavle Vujisić, Milena Dravić in številni drugi. Gibala sem se v svetu, kjer so bili Sophia Loren, Clint Eastwood, Charlton Heston, Liz Taylor, Richard Burton, Burt Lancaster, Alain Delon, Maria Callas in drugi. Najlepša filmska igralka, kar sem jih osebno srečala, je bila zame brez konkurence Ava Gardner. Rada se spominjam tistih časov. Morda še toliko bolj, ker je film nekoč in danes težko primerjati. Ustvarjalci niso bili le mojstri svojega področja, ampak so bili čisto drugačni tudi finančno področje in razmere za delo. Takrat so bile filmske zvezde zares največje zvezde od vseh in zvezdništvo je bilo to v pravem pomenu. Ampak čas je spremenil marsikaj. Edino, kar je, zanimivo, še vedno povsem enako, je značilno in nepogrešljivo filmsko vzdušje. Vrvež, stiski rok, ekipno delo in podobno. In garanje. Snemanje je vedno garanje. Ljudje, ki niso v tem poslu, si težko predstavljajo, če sploh, da ustvarjanje filmov ni nikakršno glamurozno delo. Kar gledamo potem na platnu že, nastajanje pa ne.

V čem je temeljna razlika med današnjo kinematografijo in tedanjo?

Predvsem je velika razlika v komunikaciji. V začetku šestdesetih let smo imeli le fiksne telefone, televizije še ni bilo, imeli smo radio, kino, gledališče, koncerte in šport. Da sem lahko odpotovala na Poljsko snemat film, mi je ministrstvo za kulturo dovolilo potni list in vizum. Danes sedeš na letalo in čez nekaj ur lahko snemaš film kjer koli v Evropi. Takrat je bil znesek denarja, ki si ga lahko nesel iz države, zelo omejen. Sophia Loren, denimo, je odsedela en mesec v zaporu, ker so jo ujeli s preveč denarja na meji. Zdaj imamo po Evropi isto valuto in bančne kartice. Denar ni več problem za preživetje kjer koli v svetu, če ga le imaš. Nekje v sredini šestdesetih je že mnogo ljudi imelo črno-belo televizijo. Tako se je razvedrilo spreminjalo. Danes imamo 150 programov barvne televizije, da lahko vidiš ves svet. In kina se zapirajo. Imamo mobilne telefone in internet. Vse je postalo hitrejše in dostopnejše.

Spremljate filmsko produkcijo?

Vojnih filmov in tistih s polno nasilja ne gledam več, mi gredo na živce. Zasitila sem se tudi ameriškega šabloniziranega filma, ki kvari okus. Evropski film je še vedno na višji umetniški ravni, čeprav imam dostikrat občutek, da se je režiser podredil producentu in ni v celoti uresničil svoje prvotne ideje. Z evropskimi koprodukcijami, ki so danes že skoraj pogoj za pokritje proračuna, ustvarjalci sprejemajo kompromise, da bi politično zadovoljili producente in distributerje raznih držav. Ena sama država, posebno če ima malo prebivalcev, težko pokrije stroške enega filma. Razen če ima zakon, da so distributerji dolžni prispevati delež zaslužka od predvajanih uvoznih filmov, ki se nameni za domačo proizvodnjo. Nekatere evropske države imajo to obveznost urejeno z zakonom o filmu in so njihovi avtorji svobodnejši. Kinematografija je bila včasih zelo cenjena in raznovrstna umetnost. Kakor tudi gledališče, opera, slikarstvo. Umetniki, pisatelji, glasbeniki in profesorji so bili elita v družbi. Žal ni več tako, saj so se za elito samopoimenovali politiki in bančniki, s tem pa producenti, in ne ustvarjalci umetnosti.

Je zaradi napredne tehnologije snemanje filmov lažje ali težje?

Včasih smo snemali z veliko kamero 35 na filmski trak in je bilo treba razsvetljevati tako objekt kot igralce. Tehnika je potrebovala veliko časa. Ko smo sceno posneli, smo film poslali v laboratorij in čakali, da ga razvijejo in kopirajo. Nato smo imeli projekcijo in šele tedaj videli rezultate. Kadar smo snemali na terenu, sem po zadnjem posnetku morala počakati še nekaj dni, za vsak primer, če bi zaradi tehnike morali snemanje ponoviti. V šestdesetih sem posnela 32 filmov za Slovenijo, Jugoslavijo, Poljsko, Italijo in Ameriko, eno televizijsko dramo v Zagrebu in enomesečno televizijsko glasbeno oddajo v Milanu. Posnela sem 30 glavnih vlog, kar je takrat pomenilo vsakič po tri mesece snemanja. Danes je tehnika tako napredovala, da si za glavno vlogo angažiran najdlje dva meseca. In če pomislim na to napredovanje in hitrost, se zavem, da bi v današnjih okoliščinah posnela še kar nekaj filmov več. Precej sem jih takrat morala odkloniti zaradi pomanjkanja časa. Spominjam se, da omare nisem potrebovala, ker sem namesto tega imela veliko spakiranih kovčkov in letala ali se vozila na snemanja.

Je po vašem računalniška tehnologija dala filmu dodaten čar ali ga je odvzela?

Omogoča neizmerno svobodo, ker lahko film posnamejo z majhnimi sredstvi. Montaža je enostavnejša, ni več treba imeti sobe z veliko montažno mizo in kilometri filmskega traku ter za njegovo lepljenje. Vedno sem občudovala montažerje. Ko sem vstopila v njihovo mračno sobo, sem se čudila, kako si zapomnijo, kje je prav tisti košček filmskega traku, ki ga morajo zalepiti k drugemu. Neučakanim ustvarjalcem bi ta tehnologija lahko omogočila uresničitev svojih idej, brez dolgoletnega čakanja na odobritev sredstev iz sklada. Moj mož Ismar je tako posnel dva igrana celovečerna filma in šest kratkih v nekaj letih. Ekipa prijateljev igralk in igralcev je nastopala iz entuziazma.

Od današnjih slovenskih igralcev v tujini pot uspeva predvsem Katarini Čas in Tanji Ribič, od režiserjev Mitji Okornu. Spremljate njihovo delo in kaj mislite o njih?

Uspeh je po mojem mnenju merljiv po obsegu in pomembnosti vloge v filmu, ne po medijskem odzivu, in bi moral biti tako tudi ocenjen. Vsekakor sta naša igralca Marko Mandić z dvema glavnima vlogama in Brane Završan z nosilno vlogo šoferja kamiona naša najuspešnejša igralca v tujini zadnja leta. Film Tir italijanskega režiserja Alberta Fasule je dobil nagrado za najboljši film na festivalu v Rimu 2013, za uspeh je vsekakor zaslužen Završan. Mandić je dobil nagrado v Berlinu kot vzhajajoči zvezdnik, ker sta bila na 63. Berlinalu prikazana oba filma, vestern Gold Thomasa Arslana in Lose your head Stefana Westerwelleja. Mandić je posnel tudi nemško nadaljevanko Pred obličjem zločina, proglašeno za najboljšo leta 2010 v Nemčiji. Tanja Ribič je požela uspeh, ko je prejela nagrado na festivalu v Taormini za film Traktor, ljubezen in rock'n'roll Branka Đurića in nastopila v dveh italijanskih filmih in dveh epizodnih vlogah. Janez Bermež je igral v Fassbinderjevem filmu. Katarina Čas je v Ameriki nastopila v epizodnih vlogah v Volku z Wall Streeta in z Alom Pacinom, kar je lahko odskočna deska za kaj pomembnejšega. Velik uspeh pa je dobiti v tujini režijo filma, kar je odlično izkoristil Mitja Okorn s filmom Pisma svetemu Nikolaju na Poljskem.

Sodelovali ste z mnogo tujimi zvezdniškimi imeni. Kdo je na vas naredil največji vtis in ali ste s kom še v stiku?

Ko je bil Roger Corman nedavno v Evropi, sva se srečala. Jane Birkin je imela koncert v Ljubljani in smo obujali spomine na Serga Gainsbourga in film 19 deklet in mornar. Tudi Ljubišo Samardžića z ženo sem nedavno videla v Ljubljani po dolgih letih, bila sva partnerja v Štičeniku in Neretvi. Srečujem pa tudi slovenske kolege. O največjem vtisu bi težko rekla. Vsega skupaj sem posnela 45 filmov in srečala ogromno zvezd, vendar si nisem nikoli dovolila, da bi jih gledala kot kaj posebnega. Vsi smo ljudje.

Vaša pot je bila pestra in bogata, anekdot in resničnih zgodb je bilo veliko. Je, denimo, res, da ste igrali glavno vlogo v filmu, v katerem sta statirala Lee Van Cleef in Clint Eastwood?

Res, vendar sta s svojim talentom po prvi priložnosti postala slavna. Seveda tudi zato, ker sta prišla iz močne države, ki je kupila njun film, distributerji pa so dobro zaslužili.

Veliko berete, spremljate svet okoli sebe, pred časom se je govorilo, da razmišljate tudi o aktivnejšem udejstvovanju v politiki.

Skrbijo me politični zakoni o avtorskih honorarjih. Država potrebuje kulturo za lastno identiteto in promocijo ter za prihodnost. Zdaj, denimo, častimo Prešerna, ko je bil še aktiven pesnik, pa ni bilo ravno veliko razumevanja za njegovo eksistenco. Naši samostojni umetniki ustvarjajo in način plačila ne more biti drugačen kot avtorski honorar. Tega se ne more primerjati s honorarji, ki jih za svoje delo prejme redno zaposleni in je honorar zanj le dodatni zaslužek. Politika? Zelo me zanima. A ne, da bi šla vanjo aktivno. Mislim, da tudi nisem najbolj primerna za te stvari, preveč kritična in neposredna sem. Hočem in moram pa vedeti, v kakšnem svetu živim, kaj se dogaja okrog mene. To bi moral vedeti vsak in čudi me, kakšna stališča, navade in odnos ima veliko ljudi, čeprav jih še kako zadeva.

Pravite, da vas pred kamero ne mika več, da je bilo tega v aktivnih letih dovolj. A obenem še niste rekli zadnje.

Zarečenega kruha se največ poje, ne pravijo zaman, to se je zgodilo tudi že meni. In če bo kakšna zanimiva vloga, zakaj ne? Pred kakšnim letom sem tako sprejela vlogo, kar je malce presenetilo tudi mene. Nisem si namreč mislila, da bom še kdaj pred kamero. Ne bi sicer rekla, da gre za kakšno posebno vrnitev, ker se pri filmu zagotovo ne nameravam udejstvovati tako intenzivno kot nekoč, a vendarle. Režiser Janez Lapajne me je povabil k filmu Osebna prtljaga. Scenarij mi je bil všeč in tudi vloga me je takoj pritegnila. Poleg tega mi je všeč njegov režiserski pristop. Tudi zato je film nabit s čustvi. Igralci so v svojih vlogah odlični. Snemali smo ga kar eno leto, saj je režiser želel vanj vključiti vse letne čase. Nagrada, ki sem jo dobila na Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu, pa me je zelo presenetila. Žirija jo je utemeljila, da je za vlogo slikarke v Osebni prtljagi in uspešno vrnitev na film. Zelo sem vesela te slovenske nagrade. Dodala sem jo v svojo »osebno prtljago«, med druge nagrade iz tujine. Priložnosti za nagrajevanje pri nas v karieri res nisem imela, igrala sem glavne vloge v jugoslovanskih filmih, poljskem, ameriškem, turškem, avstrijskem in najpogosteje v italijanskih. V Sloveniji pa sem vseskozi plačevala davke, a igrala le v petih od približno petdesetih posnetih filmov. Imam pa še nekaj idej in želja tudi v režiji in scenarijih, no, bomo videli, kako se bo uresničilo.

Zagotovo imate bogate izkušnje tako zasebno kot poklicno. Česa vas je, če se ozrete nazaj, poklic naučil, tudi za življenje?

Delo v svetu zunaj majhne pokrajine in miselnosti mi je omogočilo nemerljivo znanje in neizmerno bogastvo duše. Samozavest, a tudi strpnost. Spoštovanje sebe same in drugih ljudi.

Poznamo vas kot igralko, zvezdo, režiserko, scenaristko. Svoje dni pa ste bili tudi ena izmed nas iz novinarskih vrst.

Res je, za tedanji beograjski Svet sem naredila kar precej intervjujev in tudi fotoreportaž, ker sem takrat veliko fotografirala. Predvsem z Gino Lollobrigido, Albertom Sordijem in drugimi tedanjimi velikimi zvezdniki. Ah, že dolgo je od tega. (smeh) Imela sem praktično nadarjenost za jezike. Učila sem se jih hitro, nekatere sem govorila izvrstno, vendar ne vem več, koliko znanja mi je ostalo. Potujem namreč manj in zadnjih nekaj let nisem imela več priložnosti govoriti nekaterih od njih. Dobesedno odvratno se mi pa zdi, da je že vsak pogovor s tujcem v angleščini, čeprav naj bi bili jeziki v Evropi enakopravni! Kulturna različnost, ki je neverjetno bogastvo in potrdilo identitete naroda, žal usiha in zamira. Gre za politiko ali lenost?

Kakšen je danes vaš vsakdan? Kaj počnete daleč od filmskih kamer in platen?

Podobno kot moj mož Ismar Mujezinović se občasno lotim slikarskega platna. Tudi fotografiram rada. Rada imam morje in si poletja, razen v zares hudi vročini, brez morskih počitnic ne znam predstavljati. Sicer pa je doma vedno veliko dela, nikoli ni dolgčas. Sploh za upokojence. (smeh) In kakšen dan si želim mir ter tišino. Se vedno priležeta. (smeh) Pri hiši je tudi nekaj muc. Predvsem pa sva oba z možem rada s sinom in njegovo družino, imava tudi vnukinjo.

Vaše življenje se zares bere kot filmski scenarij. Vas je kdaj zamikalo, da bi napisali spomine?

Zanimivo, da me vedno prav novinarji nagovarjajo, naj jih napišem …