Tiskane izdaje
Filmsko tehniko 3D navadno povezujemo z velikimi hollywoodskimi spektakli. A ustvarjanje občutka globine prostora in tridimenzionalnosti že od nekdaj vznemirja filmarje, med njimi tudi tiste, ki jih umeščamo med velike filmske avtorje. V Kinodvoru so izbrali pet tovrstnih mojstrovin.
Preokupacija z raznimi optičnimi triki in ustvarjanjem iluzije globine prostora je sicer starejša kot film in že od nekdaj spremlja vizualno umetnost. Podobno je bilo v filmski umetnosti zanimanje in fascinacija nad tremi dimenzijami prisotna že od samega začetka. Razlog, da se ta filmski format ni bolj uveljavil in hitreje razvil, je povezan predvsem s stroški, ki jo terja oprema za predvajanje in gledanje tovrstnih filmov.
Tako je denimo film Kliči M za umor Alfreda Hitchcocka iz leta 1954, ki ga je ta posnel v 3D formatu (v Kinodvoru so ga predvajali lani), v kinematografe prišel zgolj v svoji dvodimenzionalni različici. Val navdušenja nad 3D tehniko se je namreč do tedaj že izpel.
Dejstvo, da se je Hitchcock preizkusil v snemanju 3D, nemara ne preseneča preveč. Za filmskega avtorja, ki je natančno predvidel sleherni kader slehernega svojega filma, so nove tehnološke možnosti predstavljale izziv, predvsem pa razširjale prostor režijskih inovacij. V trilerju Kliči M za umor, ki se povečini dogaja v interjerju, 3D ustvarja globino polja in dodaja k suspenzu. Film so v njegovi izvirni 3D tehniki prikazali leta 1980.
Zanimanje in širšo popularnost je 3D tehnika dobila z Avatarjem Jamesa Camerona iz leta leta 2009. Ta fantazijski in spektakel z ekološko tematiko je pokazal predvsem, kako lahko ta tehnika intenzivira izkustvo dogajanja na platnu, predvsem pa akcijskih prizorov.
Še več, Avatar je uveljavil model za mainstream produkcijo v Hollywoodu. Odtlej namreč 3D tehniko najpogosteje uporabljajo prav v velikih akcijskih spektaklih, s katerimi naj bi številni specialni efekti bitk, eksplozij, razstrelitev, avtomobilskih in letalskih nesreč, naravnih katastrof, itd. delovali še bolj strašljivo in gledalca tako rekoč postavili v sredo dramatične situacije.
Prav tovrstna filmska produkcija obenem kaže na mejo določene tehnologije. Format 3D v takšnih spektaklih pogosto prikriva prav to, da z izjemo šokantnih specialnih učinkov nima nič za pokazati. V nasprotju s tem je Kinodvor v tem tednu prikazal (in jih bo še do ponedeljka) tiste filme, kjer ima ta tehnološka poteza tudi določene vsebinske implikacije, kjer je torej formalni aspekt notranje zvezan z njegovo vsebino.
Programski direktor Kinodvora Koen van Daele je, natančneje, na program umestil filme petih mojstrov, ki dobro pokažejo predvsem to, kako lahko 3D tehnika dobi svojo novo osmislitev. Kako tretja dimenzija prispeva k filmoma Zbogom jeziku francoskega auteurja Jean-Luca Godarda in Jama pozabljenih sanj Wernerja Herzoga, lahko preberete spodaj. Poleg teh je na sporedu tudi Pina Wima Wendersa. Dokumentarec o eni kulturnih koreografinj sodobnega plesa pokaže predvsem, da je 3D tehnika idealna za raziskovanje in prikazovanje plesne umetnosti. Od hollywoodskih hitov velja omeniti Gravitacijo Alfonsa Cuaróna, v kateri 3D kamera spodbuja občutenja breztežnosti v vesolju. Otroško občinstvo nagovarja risani 3D film Coraline Henryja Selicka.
Zbogom filmu
Ob lanski canski premieri svojega filma Zbogom jeziku, ki si je skupaj z Mamico Xaviera Dolana razdelil nagrado za režijo, v nekem intervjuju Jean-Luc Godard izjavi: »Ko sem slišal za 3D, sem si rekel: 'Hej, tu ni pravil'.« In nekaj pozneje še: »Ko rečem jeziku 'zbogom', to resnično pomeni 'zbogom', pomeni reči zbogom moji lastni govorici.« Kar se tiče druge izjave, je imela odmev tudi v kritiških zapisih, kot denimo tisti iz Le Monda, da je Zbogom jeziku oporoka, s katero Godard zapušča svoje delo svetu. In res tako izgleda. Kar se tiče prve, pa Godard iz tega, da »ni pravil«, posname film, ki ta »neobstoječa« pravila usmeri proti filmu samemu.
Res, pozni Godard je eno samo, za nekatere intrigantno za druge neargumentirano eksperimentalno raziskovanje ontologije filma, cepljene s kritiko sodobne družbe, bodisi njenih političnih debaklov bodisi intime osamljenega slehernika. In kot se je danes 85-letnemu Godardu godilo že v času, ki je naplavil otroke kina, torej v času francoskega novega vala, še kar naprej ostro deli gledalce. Ga imaš rad ali nimaš. Vmesne možnosti ne dopušča. In je tudi pri Zbogom jeziku ne. Filmu, ki mu je ameriško Nacionalno združenje filmskih kritikov podelilo nagrado za najboljši film leta.
Godard se v njem ni prvič srečal s 3D tehniko, do katere je bil dolgo časa rezerviran. A očitno le tako dolgo, dokler si ta mojstrski formalist ni domislil, kako je mogoče možnost vizualnega spektakla, ki ga ponuja 3D, obrniti proti sami sebi in pravzaprav napasti tako gledalčeva pričakovanja kot predvsem njegovo udobje pri gledanju.
Ima vse, kar imajo njegovi filmski eseji. Najprej mešanico reportažno-dokumentarno-igrane filozofične meditacije, ki skače od sveta filma in jezika do človeka in narave ter nazaj. Potem sunkovito in ostro montažo tam, kjer je »ne bi smelo biti«, hipne zvokovne reze sredi beethovnovskih godalnih zamahov, nenadne menjave svetlobe.
Temu je zdaj dodana še dvojna ekspozicija v 3D, pa fascinantno ostra globina ter poudarjeno kričeče barave. In pes, ki se smrčkom dotika gledalčevega nosu. Vse to je lahko fascinantno ali pa obvisi nekje med kadri. Zbogom jeziku utegne biti za marsikoga namreč film, o katerem je morda vznemirljivejše razpravljati, kot ga gledati. V tem smislu in z malce ironije bi mu bolj ustrezal naslov Zbogom filmu. Ali pa Pozdravljen jezik ...
30.000 let filmskih pionirjev
Werner Herzog se v filmu Jama pozabljenih sanj spusti v jamo, natančneje v Chavuvetovo jamo, ki so jo leta 1994 odkrili trije raziskovalci, v njej pa našli na stotine pristnih jamskih slikarij, ki so nastale pred 30.000 leti, v času ledene dobe, ko so jug Francije še naseljevali neandertalci, jamski levi, medvedi in mamuti.
Jama se v filmu začne kazati kot svojevrstni časovni stroj, v njej se raziskovalci in Herzogova filmska ekipa vračajo v davno preteklost in po sledeh jamskih slikarij poskušajo detektirati, kaj so razmišljali naši predniki, kaj so bile njihove preokupacije, kaj so s podobami hoteli sporočiti. Očitno so jih preokupirale živali, saj med stotinami risb najdemo le eno antropomorfno podobo.
Fascinantni so tudi rdečkasti odtisi dlani, strnjeni v zanimivo »pra-grafiko«. Ustvaril jo je neznani umetnik pred 30.000 leti. Njegovo odtisi razkrivajo defomacijo mezinca in prav po zaslugi te anomalije so raziskovalci lahko sledili gibanju tega človeka po jami.
Za Herzoga je ključno to, da so podobe narisane na stene jame, ki pa so polne izboklin, vdrtin, kar ustvarja občutek gibanja. Še več, starodavni jamski slikarji so načrtno izrabljali dinamično, torej ne-ravno površino jame za ustvarjanje gibljivih podob. O tem, da jih je gibanje intrigiralo, priča tudi to, da so ga poskušali poustvariti z multipliciranjem podob, denimo, konjskih glav in z množenjem okončin živali – podobno kot se ustvarjajo sličice za animirane filme.
Prav gibanje, ki ga je poskušal poustvariti pračlovek z izrabo značilnosti jamskih sten, je Herzoga pripravilo do uporabe 3D tehnike, do katere je sicer zadržan: »Na stenah se dogaja divja drama izboklin, vdolbin in krivin. To samo po sebi še ne bi zahtevalo 3D pristopa, a ker so obliko sten umetniki izkoristili in tridimenzionalnost vključili v svoje slike, ni bilo nobenega dvoma. (...) 3D resnično obogati izkušnjo.«
Seveda težko spregledamo, da je Herzog v jami našel predvsem svoje lastne prednike, torej prve filmske režiserje, odločene, da bodo ustvarili gibljive podobe, le da še niso imeli primerne opreme. Herzog jim 30.000 let kasneje priskoči na pomoč in prepričljivo napravi most med umetniško vnemo naših prednikov in nami.
