Tiskane izdaje
Kot se spodobi za vsak nacionalni filmski festival, svoj najljubši film nagradi tudi občinstvo. Njegov utrip v Portorožu merijo sproti. Zanimivo je, da letos še noben celovečerni film ni prejel nižje povprečne ocene od prav dobro.
Najvišjo doslej, 4,86, so gledalci namenili filmu Borisa Petkoviča Košarkar naj bo!, ki je ga je prvi dan rednega predvajanja videlo že skoraj deset tisoč gledalcev. Takoj za njim je Ivan Janeza Burgerja, sledi mu dokumentarec Matjaža Ivanišina, enega naših najprefinjenejših in avtorsko izvirnih režiserjev, Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba.
Ivanišin, med drugim avtor doma in na tujem nagrajevanega poetičnega dokumentarca Karpopotnik (2013, vesna za scenarij), je film posnel s hrvaškim režiserjem Rajkom Grlićem, s katerim sta stopila v zaodrje nastajanja gledališke predstave režiserja Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko v ljubljanski Drami septembra 2013.
Vanjo je Jovanović postavil Mileno Zupančič, Radka Poliča in Borisa Cavazzo, da bi prek duhovite zgodbe o ljubezenskem trikotniku med upokojeno igralko, njenim možem novinarjem ter njenim ljubimcem, upokojenim kapitanom dolge plovbe, premešal resnično z izmišljenim, dejanske osebe in njihove biografske drobce z dramskimi osebami, obenem pa spregovoril o ljubezni v zrelih letih.
Privid Boštjana Slatenška. Foto: Promocijsko gradivo
Dramski dvojniki
Ivanišin in Grlić sta brez patosa, ki sicer pritiče gledališču in igralcem, ustvarila emotivno nabit, a obenem mehko zadržan film, ki ga poganjajo filigranski psihološki detajli, spleteni tako med resničnimi osebami kot njihovimi dramskimi dvojniki, pri tem pa sta ustvarila tudi poklon gledališču kot prostoru iluzije, vsem trem igralcem in režiserju. Prizor, v katerem Jovanović po koncu uspešne premiere osamljen sedi v kotu in kadi, je ena najganljivejših in naravnost butičnih »opomb« k minljivosti gledališke resničnosti.
Ivanišin v kategoriji srednjemetražnih filmov tekmuje s še eno bravuro, filmom Playing Man, v katerem med snemanjem dokumentarca o moških in bizarnih igrah, v katerih tekmujejo, zapade v depresijo. Ta duhoviti, scela nepredvidljivi in izvirni film, ki na umetniško ustvarjanje in njegov smisel pogleda z lucidno avtoironijo, je gotovo eden izmed biserov letošnjega festivala.
Ta se bo končal danes zvečer s podelitvijo nagrad in projekcijo v distribuciji že prikazanega filma Anina provizija Igorja Šmida. Včeraj so bile na sporedu še zadnje tri premiere igranih celovečercev, Privid Boštjana Slatenška, Vztrajanje Mihe Knifica in Rudar Hanne Slak.
Med njimi je bil Rudar gotovo eden najbolj pričakovanih filmov, saj je v središče postavil zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih in osebah – rudarju Mehmedaliji Aliću. Če bi v Hollywoodu posneli njegovo življenjsko zgodbo, ki jo je opisal tudi v knjigi Nihče, bi rekli, kako film spet pretirava.
A poanta zgodbe o najstniku, ki so ga v času nekdanje Jugoslavije iz revne bosanske družine poslali na šolanje v Slovenijo, kjer se je izučil za rudarja, poročil in si ustvaril družino, v Srebernici izgubil bližnje, bil v Sloveniji po osamovojitvi izbrisan in odpuščen, odšel za kruhom v Nemčijo ... potem pa postal vodja rudarskih del pri izkopu posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev v Barbarinem rovu – skratka, poanta te zgodbe je, da je v vsej svoji tragični dimenziji še kako resnična.
Film Rudar temelji na resničnih dogodkih in osebah – rudarju Mehmedaliji Aliću. Foto: Promocijsko gradivo
Resničnost kot podlaga
Hanna Slak je Alićevo resnično zgodbo vzela kot podlago za izmišljeno filmsko zgodbo. Morda je v tem tudi temeljni nesporazum tega filma. Tisto, kar je v tem filmu izmišljeno, deluje kot konstrukt, bodisi gre za neverodostojen prikaz policijske preiskave ob odprtju rudnika, bodisi za karikaturo lika direktorja rudnika, bodisi za lik emigranta, ki se vrne iz Avstralije, da bi našel ostanke svojega po vojni ubitega očeta, bodisi za tematizacijo molka glede polpretekle zgodovine, bodisi za nepotrebne ideološke vrivke protikapitalističnih demonstracij ... Vse to sicer izjemni zgodbi jemlje ostrino in njeno resnično tragično, onstran vsake ideologije razpeto človeško dimenzijo.
Nobenega dvoma ni, da atmosfersko tesnoben in emotivno močen film pelje izjemen hrvaški gledališki in filmski igralec Leon Lučev v vlogi rudarja Alije, ki smo ga že videli tudi v slovenskem filmu (Circus Fantasticus, Ivan). A film nekako ne ugnezdi svoje glavne zgodbe, namreč zgodbe o Alijevem življenju, ki ga pri odpiranju zazidanega rudnika, v katerem naleti na človeška okostja, dohiti preteklost, tako tista, ki ga zadeva, kot tista, ki ni njegova, a ji skuša v imenu prve priti do dna. A kakorkoli. Že dejstvo, da se je kateremukoli slovenskemu režiserju zdelo pomembno posneti to zgodbo, si zasluži priznanje in aplavz.
Igralske ekshibicije
Slatenškov Privid, za katerega sta napisala scenarij režiser in v Londonu živeča francoska gledališka in filmska igralka Aude Le Pape, ki je tudi glavna junakinja filma, skuša tematizirati dva kulturno različna svetova, ki se obenem tako privlačita kot odbijata – Zahod in Balkan. Temo razvije prek dveh ljubezenskih razmerij. Prvo, ki filmu preekstenzivno dominira, poteka med nekdanjim vojnim poročevalcem Markom (Aleksandar Rajković), ki dela za eno od mednarodnih organizacij v Prištini, in Špreso, dekletom neprestanih čustvenih izbruhov in emocionalnih izsiljevanj.
Drugo poteka med dekletoma Beso in Hano in je, tako kot Špresina duševna motnja, družbeno stigmatizirano in zato kot da neuresničljivo. A Privid je bolj kot tematizacija nekega kulturnega okolja in njegovega vpliva na posameznika prostor igralske ekshibicije glavne protagonistke Šprese, zaradi česar ves čas razpada in stežka angažira gledalca.
Vztrajanje Mihe Knifica, več let nastajajoči igrano-eksperimentalno-dokumentarni film, se začne z obetajočo sekvenco v pariški galeriji, kjer sledimo razlagi znamenite Gauguinove slike, nastale v letih 1897/1998 Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?,
Ti motivni drobci, razpeti med rojstvom in smrtjo, med seboj niso v enakovrednem razmerju, prav tako dramaturško niso konsistentno povezani, delujejo raztreščeno. Kljub nekaterim malim motivnim bravuram film, ki meditativno načenja velika vprašanja človekove eksistence, tako pušča gledalca distanciranega pa tudi malo zmedenega.
