Tiskane izdaje
Včeraj smo poročali, da Slovenskemu filmskemu centru (SFC) grozi enaka usoda kot Javni agenciji za knjigo RS (JAK). Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk je namreč v intervjuju za revijo Reporter napovedal njegovo ukinitev ter vrnitev filmskega področja pod okrilje svojega »superministrstva«.
Napoved je za zdaj samo »medijska«, na omenjenih institucijah uradnih obvestil o nameravani ukinitvi niso dobili. Sicer pa se niti Slovenskega filmskega centra niti JAK ne da kar preprosto ukiniti, saj ju uzakonjata zakona, ki so ju sprejeli v državnem zboru. Naši včerajšnji sogovorniki so opozorili, da bi morali zakona najprej razveljaviti v parlamentu.
Kaj je prinesel
Slovenski filmski center?
Slovenski filmski center deluje šele dobro leto in je nasledil prejšnji Filmski sklad RS, ki je bil od leta 1994 osrednja filmska institucija na Slovenskem. Zakon o SFC je bilo po besedah takratnega državnega sekretarja na ministrstvu za kulturo Stojana Pelka treba sprejeti iz dveh razlogov: zaradi poraznega poslovanja filmskega sklada in ker sklad zaradi premajhnega premoženja ni ustrezal novemu zakonu o javnih skladih. SFC so na tedanjem ministrstvu za kulturo zasnovali tako, da je korenito spremenil odnos države do filma. Država se je odrekla »statusu producenta« in filme začela subvencionirati; gre za nepovratna sredstva, ki jih država vlaga v projekte prek SFC, posledično pa ne dobi materialnih pravic na filmu. S to spremembo naj bi se povišal delež odgovornosti neodvisnih producentov, prav tako bi bil višji del njihove participacije pri zaslužku. Producenti bi tako bili motivirani s producentskim deležem, da sklepajo koprodukcije, se udeležujejo evropskih razpisov in glede na uspeh na njih pridobijo paritetna sredstva.
Najglasnejši argumenti za spremembo filmskega sklada v javno agencijo ob sprejemanju filmskega zakona so bili večja transparentnost poslovanja, posebno javnih razpisov, saj je bil eden od očitkov, da je imel filmski sklad pod ministrstvom za kulturo preveč svobode, ministrstvu pa v vseh letih ni uspelo vzpostaviti nadzora nad njegovim delovanjem. Nova statusna oblika naj bi omogočila tudi neodvisnost filmske institucije od politike.
Predlog zakona je doživel slab sprejem pri zainteresirani javnosti. 26. maja 2010 so Društvo filmskih producentov Slovenije, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Društvo slovenskih režiserjev vlado pozvali k umiku predloga zakona iz zakonodajnega postopka, saj naj predlog ne bi upošteval ključnih pripomb stroke. Motili so jih neusklajenost predloga z nacionalnim programom za kulturo, neomemba Viba filma Ljubljana, prenos izvajanja razpisov z ministrstva na agencijo in neopredeljenost zunajproračunskega financiranja. Zakon o ustanovitvi SFC je bil kljub temu 25. septembra 2010 izglasovan v državnem zboru. Zanj je bilo 47 poslancev, proti pa 12. Proti je bila poslanska skupina SDS (to je na sejah odbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino zastopal Branko Grims), ki se je med drugim sklicevala na to, da se je proti zakonu izrekla skoraj vsa filmska stroka. Ta je naknadno svoje zahteve delno uveljavila z nekaj amandmaji. Med pomembnejšimi je bil tisti, ki je omogočal apolitično sestavo sveta agencije, kjer zdaj sedi šest filmskih strokovnjakov od osmih članov.
Filmski delavci
o mogočem združevanju
Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra:
SFC o nameri ministra Turka o ukinitvi in pripojitvi SFC v okvir ministrstva ni bil uradno obveščen. Dejstvo je, da SFC deluje kot edina nacionalna institucija na področju filma in kot tak koordinira vse dejavnosti za sedmo umetnost. Nabor njegovih nalog je širok, od financiranja celotne filmske verige in podpornih dejavnosti do promocije slovenskega filma doma in v tujini, pa tudi povezovanje s sorodnimi institucijami. Verjamem, da bodo gospod Turk in njegova ekipa prisluhnili našim in argumentom stroke.
Samo Rugelj , filmski publicist in založnik ter v. d. direktorja Filmskega centra v prvem polletju od nastanka:
Napovedano ukinitev javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra vidim precej negativno. Smisel teh dveh institucij je v strokovnem in neodvisnem delovanju, s pripojitvijo bi se to zopet porušilo. Poleg tega sta ti dve instituciji na svojih področjih edini javni telesi, ki se s posamezno kulturno dejavnostjo, torej knjigami oziroma filmom, ukvarjata na nacionalnem nivoju. Druge kulturne dejavnosti imajo v Sloveniji relativno dobro vzpostavljen javni sistem raznih institucij (denimo gledališča, operi, galerije, muzeji, filharmonija itd.) in znotraj tega kar nekaj zaposlenih. Za spremljanje produkcije novih knjig imamo samo javno agencijo za knjigo, za spremljanje produkcije filmov pa zgolj Slovenski filmski center (no, film ima še Slovensko kinoteko, ki se ukvarja s preteklostjo, in studio Viba film, ki nudi tehnično podporo pri snemanju filmov). Morebitna ukinitev teh dveh institucij bo zopet zavrla razvoj slovenskega založništva in filmske produkcije, pri čemer je treba poudariti, da sta ti dve kulturni dejavnosti, v primerjavi z večino drugih kulturnih vej, v današnjem času izrazito in najbolj izpostavljeni globalnim trendom, novim tehnologijam, drugim naglim spremembam itd., zaradi česar bi bilo toliko bolj nujno, da ima vsaka svojo specializirano institucijo, ki se lahko bolje odziva na izzive sedanjosti in prihodnosti. Ko neko institucijo ukineš, njena ponovna vzpostavitev v ustrezno stanje lahko traja kar nekaj let. Veliko boljša je optimizacija njenega delovanja.
Igor Koršič, profesor na AGRFT in nekdanji predsednik DSFU:
Izjava ministra Turka je katastrofalna. Evidentno diletantska, na pamet in čez palec. Alfa in omega te vladne strategije je domnevno populistično »šparanje«, ki bo na koncu dejansko pomenilo občutno večje stroške za državo, dokler ne bo uničilo slovenskega filma. Ministrove izjave niso škandalozne samo zaradi škode, ki jo bo utrpel slovenski film. Izrečena namera in argumenti, ki jih navaja minister Turk, kažejo, da vlada nima pojma, kaj filmski center je, čemu služi in kako deluje. S tem tudi kaže, da nima niti približnega pojma, kaj je sodobna evropska kulturna politika. V skladu z evropskimi direktivami filmski skladi, centri ali inštituti zagotavljajo svobodo umetniškega izražanja, ker onemogočajo vmešavanje dnevne politike, in racionalno ter gospodarno poslovanje, ki ga ministrstva pač ne morejo opravljati. Evropska unija zato skrbi za industrijo vsebin, kamor film sodi s čedalje večjo podporo, vendar ne more nadomestiti vloge članic pri tem. Če se članica odloči svoj film uničiti, ji EU tega ne more preprečiti. Slovenija je na dobri poti, da to stori, o tem ni dvoma. Problem našega filmskega centra namreč ni, da bi tam delalo preveč ljudi, kot to na pamet trdijo minister in njegovi, ampak da je ljudi tam premalo. Ni problem, da bi bil center prevelik, ampak je v tem, da je premajhen. Da bi se tega zavedal, mora samo pokukati v sosednje države ali kamor koli po Evropi. Tako rekoč vsi imajo filmske centre. Ker učinkovita filmska politika ne pomeni samo razdeljevanja denarja, ampak pomeni skrb za to, da se ta denar učinkovito uporablja.
Center mora skrbeti za optimalni razvoj cele kompleksne stroke. To zahteva vlaganje, podobno kot kmetijstvo, daje pa podobno kot živinoreja umetniški produkt, nezamenljivo lastno filmsko kulturo, naš filmski obraz navzven, in večino denarja vrne že v obliki fiskalnih prihodkov države. Zato razvite države, ne samo iz kulturnih razlogov, ampak iz gospodarskih, čedalje več vlagajo v ta sektor. Zato so tisti, ki filmskih centrov še niso imeli, take centre v zadnjem desetletju ustanovili. To velja za večino novih članic EU. Razen Madžarske. Minister nas pelje po madžarski poti. Napoveduje dejansko uničenje ne samo nacionalne filmske kulture (ki ji nikoli ni bilo dovoljeno, da bi se zares razvila), ampak tudi gospodarskega potenciala države.
Stojan Pelko, državni sekretar na MzK v letih 2008–2011 in pripravljavec zakona o SFC:
Če je bila ukinitev ministrstva za kulturo in njegovo požrtje v veliko, operativno neobvladljivo ministrstvo (saj obvladuje kar četrtino vsega proračuna!), v očeh ustvarjalcev in delavcev v kulturi predvsem simbolno boleče dejanje, se šele zdaj, ko se ukinjajo in reorganizirajo posamezni podsistemi, vidi realna škoda te nepremišljene poteze. Zakaj? Zato, ker se je vzvišena kratkovidna politična volja z vrha (manj enot = manj ljudi = manj stroškov) ujela s pritlehnimi interesi posameznih uradnikov, ki bodo poskušali izkoristiti časovno zagato, v kateri je oblast – in ji na hitro prodati svoje partikularne interese. Iz te kombinacije starih zamer in novih zarot se ne more roditi nič dobrega. Naj to pojasnim na primeru Slovenskega filmskega centra. Kot soodgovoren in torej sokriv za sprejem zakona o SFC (ki je bil, za razliko od referendumsko spodnesenega televizijskega in koalicijsko spodjedenega medijskega zakona, eden redkih sprejetih v času najinega mandata z ministrico Širca), lahko naštejem, kaj gre nepovratno v nič s prenosom SFC v naročje... kam že? Nikakor ne »nazaj« na MzK, temveč nekam povsem drugam, na MIZKŠ. Troje je izgubljeno: odgovornost stroke, večinsko zastopane v svetu javne agencije – saj je ministrstvo kot novi dom slovenskega filma nei-zogibno manj imuno na politične odločitve; kompetentno vodenje nacionalnega filmskega programa, zagotovljeno s programskimi komisijami in neodvisnim direktorjem – saj novo ministrstvo z nerazvidno strukturo direktoratov ne obeta vrhunskih kadrov ne neodvisnih komisij; dodatna sredstva za filmsko produkcijo, ki jih je zakon o filmskem centru znal najti tudi pri sodelovanju s televizijami – saj se bo ob mantri nenehnega varčevanja ob že tako skromnem proračunu za kulturo hitro našel kdo, ki bo film poslal na trg in tako MIZKŠ rokohitrsko prihranil še kak milijon evrov. En film gor ali dol, samo da prihranimo!
Franci Zajc, vodja produkcijske hiše Arsmedia:
Trenutno največ skrbi in naporov posvečam dokončanju Naberšnikovega celovečernega filma Šanghaj iz programa nekdanjega Filmskega sklada za leto 2010 in realizaciji Vojnovićevega celovečerca Čefurji raus! iz programa Slovenskega filmskega centra za leto 2011. Vsak film je kompleksen in organizacijsko zahteven projekt. Pri njegovem nastajanju, ki traja do dve leti, sodeluje in je eksistenčno odvisnih več kot sto petdeset delavcev ozko specializiranih poklicev. Realizacija in dokončanje obeh filmskih projektov v finančnih in terminskih pogodbenih okvirih zato zahteva tudi polno in neprekinjeno opravilno sposobnost Slovenskega filmskega centra. Načelno podpiram vsako predhodno dobro premišljeno in domišljeno spremembo, ki lahko prispeva k boljšim pogojem dela, zmanjšanju birokratskih postopkov in racionalizaciji stroškov. Pri napovedovani nameri pripojitve našega Slovenskega filmskega centra področnemu ministrstvu me bega dejstvo, da ima kar 24 od 27 članic EU podobno institucijo za film, kar gotovo ne govori v prid ukinitvi našega filmskega centra.
